Jedro

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, na podlagi medicinske dokumentacije prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodb in bolezni, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Zato sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Laško (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za priznanje višjega odstotka invalidnosti (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitev svoje odločitve navaja, da je tožnik, ki je civilni invalid vojne, 1. 4. 2016 podal zahtevek za ponovno oceno invalidnosti, ker se mu je zdravstveno stanje od zadnje ocene invalidnosti močno poslabšalo. Prvostopenjski upravni organ je upravno zadevo posredoval v obravnavo zdravniški komisiji prve stopnje, ki je podala izvid in mnenje z dne 28. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je zdravniška komisija na podlagi izvidov treh specialistov in ostale dokumentacije ugotovila, da se odstotek invalidnosti ne poveča in ostane 90 %. Zaradi podanih tožnikovih pripomb na ta izvid in mnenje ter s strani tožnika predložene dodatne zdravniške dokumentacije, je prvostopenjski upravni organ to upravno zadevo ponovno posredoval navedeni zdravniški komisiji, ki je podala še en izvid in mnenje z dne 31. 5. 2016, v katerem vztraja pri ugotovitvah iz predhodnega mnenja. Obe svoji odločitvi je navedena zdravniška komisija izčrpno obrazložila, pri tem pa se je opredelila tudi do tožnikovih navedb, ki jih je podal pri nestrinjanju z ugotovitvami komisije. Prvostopenjski upravni organ je pri dokazni oceni sledil izvidoma in mnenjema zdravniške komisije prve stopnje, iz česar je zaključil, da tožnikovi vlogi ni mogoče ugoditi in je tožnikovo zahtevo za zvišanje odstotka vojne invalidnosti zavrnil. 2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila. Pred sprejemom odločitve je pritožbeni organ pridobil še izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da stanje po eksplozijski poškodbi s posledično amputacijo desne podlahti in ostalimi zdravstvenimi posledicami ocenjuje, tako kot že zdravniška komisija prve stopnje, s trajno 90 odstotno vojno invalidnostjo. V nadaljevanju je drugostopenjski upravni organ pojasnil, na kakšen način je bil na podlagi Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti določen odstotek vojne invalidnosti. Zdravniška komisija druge stopnje je ugotovila, da so bile težave, ki jih je tožnik navajal v vlogi za zvišanje vojne invalidnosti, že upoštevane in ustrezno ocenjene ter so že zajete v skupni oceni vojne invalidnosti v višini 90 %. Povišanje na 100 % invalidnosti ni utemeljeno, tako z vidika medicinske stroke kot glede na navedeni pravilnik. Drugostopenjski upravni organ je izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki pri tožniku ugotavlja enak odstotek invalidnosti, kot ga je pri njem ugotovila že zdravniška komisija prve stopnje, sprejel in na tej podlagi ocenil, da je odločba prvostopenjskega upravnega organa pravilna in zakonita.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je po njegovem mnenju upravičen do 100 % invalidnosti in da nobena zdravniška komisija pri ugotavljanju odstotka invalidnosti ni upoštevala zdravstvenih težav, ki jih ima. Nadalje navaja, da mu je bila pravica do uporabe proteze priznana šele okrog leta 1970, ker pred tem tega ni bilo mogoče uveljavljati. Glede na to, da se je poškodoval leta 1949, mu je bilo ob izdelavi proteze rečeno, da je preteklo že precej časa, da bi lahko uspešno nosil protezo in da bo imel zaradi tega vseskozi težave, kar se je potem skozi čas pokazalo za resnično. Ker nima desne roke, je moral vseskozi bolj obremenjevati levo roko, da je lahko preživel skozi življenje. Zato so bolečine in težave, ki jih ima sedaj z levo roko, zagotovo povezane s tem. Tožnik prosi za priznanje 100 % vojne invalidnosti, torej smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožniku prizna 100 % vojno invalidnost. 4. Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je povzela navedbe iz odločb prvostopenjskega in pritožbenega upravnega organa, pri tem pa ponovno poudarila, da odločitev prvostopenjskega upravnega organa temelji na ugotovitvah dveh izvidov in mnenj zdravniške komisije prve stopnje, tako ugotovljeni odstotek vojne invalidnosti pri tožniku pa je vsebinsko potrdila tudi zdravniška komisija druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je tožnik 1. 4. 2016 vložil zahtevek za ponovno oceno invalidnosti in zvišanje stopnje invalidnosti, h kateremu je priložil določeno zdravstveno dokumentacijo.

7. Vložitev zahtevka za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti omogoča 93. člen Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), ki določa, da lahko v primeru, če nastanejo pri vojnem invalidu spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, le-ta vloži zahtevo za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti v zvezi z nastalo spremembo po enem letu od izdaje dokončne odločbe. V skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZVojI se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti, poleg okvare zdravja, katere nastanek je v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo, dobljeno v okoliščinah iz tega zakona, upoštevajo tudi druge okvare zdravja, katerih nastanek je posledica navedene okvare zdravja. V prvem odstavku 97. člena citiranega zakona pa je določeno, da odstotek invalidnosti ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

8. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, na podlagi medicinske dokumentacije, prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodb in bolezni, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Obe zdravniški komisiji sta tako ocenili, da je v tožnikovem primeru podana 90 % vojna invalidnost in da povišanje vojne invalidnosti na 100 % ni utemeljeno. Nobeden od obeh upravnih organov ni imel razloga, da bi lahko dvomil v strokovnost zaključkov, navedenih v izvidih in mnenjih pristojnih zdravniških komisij. Zato sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa zakon.

9. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožnik upravičen do 100 % vojne invalidnosti in da nobena zdravniška komisija pri ugotavljanju odstotka invalidnosti ni upoštevala zdravstvenih težav, ki jih ima. Kot že navedeno, takšnim tožbenim zatrjevanjem nasprotujejo strokovne ugotovitve dveh zdravniških komisij, ki sta jih podali in povsem ustrezno obrazložili v treh podanih izvidih in mnenjih. Tožniku je bila tudi dana možnost, da udejanji načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, kar je tožnik z ustreznimi pripombami na ugotovitve tudi storil, do teh navedb pa se je opredelil prvostopenjski upravni organ oziroma zdravniška komisija prve stopnje v svojem drugem izvidu in mnenju.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).