Jedro

Eden od poglavitnih razlogov, zaradi katerega je tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je ta, da se tožnik ne more sklicevati na to, da je bil preganjan zaradi podpore prepovedani stranki FIS. V odločbi pa ni razvidno, kje je tožena stranka informacije o izvorni državi pridobila, niti se te informacije ne nahajajo v upravnem spisu. Tožena stranka s temi informacijami tudi ni seznanila tožnika in mu ni dala možnosti, da se o njih izjasni, čeprav je svojo zavrnitev prošnje utemeljila tudi na njih. V kolikor je neverodostojnost tožnika edini razlog, zaradi katerega tožena stranka zavrne prošnjo, potem je pomembno tudi vprašanje, ali je prosilec zaradi morebitnih psihičnih težav sposoben realno presojati dogodke, ki so se mu dogajali. V takih primerih je potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom ne glede na to, ali je prosilec tak dokaz predlagal, saj mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-270/2012/38 (1312-02) z dne 30. 11. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prvi prošnji za mednarodno zaščito, ki je bila vložena 29. 10. 2012, kaj je povedal v drugi prošnji za mednarodno zaščito, ki je bila vložena 26. 2. 2013 (v obeh je navajal življenjsko ogroženost zaradi groženj s smrtjo s strani dekletove družine, v drugi prošnji pa tudi ogroženost s strani arabske večine kot pripadnik berberske manjšine). Navaja, da je obakrat samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Nadalje tožena stranka navaja, s kakšnimi imeni se je tožnik predstavljal v Nemčiji in Avstriji. Tožena stranka nadalje med drugim povzema, kaj je tožnik navedel v zadnji prošnji za mednarodno zaščito. V tej je navedel, da je bilo njegovo življenje v Alžiriji ogroženo s strani policije, varnostne službe in teroristov. Težave z oblastmi je imel od leta 2003 dalje, ko so iz zapora izpustili A.A. Tožnik navaja, da je bil leta 2006 aretiran in bil 20 dni na zaslišanju. V zaporu so ga tepli, mu dajali električne šoke in ga potapljali v mrzlo vodo. V letih 2003, 2004 in 2005 so jih tudi aretirali, a jih niso tepli. Nadalje tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, kjer je med drugim zopet povedal, da so ga zaprli za 20 dni. Ker so leta 2003 izolirali in odstranili vodjo FIS, se je udeležil demonstracij v njegovo podporo, zato so ga zaprli. Kadar so ga zaprli, so bili zelo grobi. Nadalje je tožnik tudi navedel, da je bolnik in sicer paranoik in da mu je takšno diagnozo postavil zdravnik v psihiatrični bolnici v Idriji. Navajal je tudi diskriminacijo Berberov v Alžiriji. V podporo Berberom se je udeležil demonstracij leta 2001 oziroma leta 2003. Nadalje tožena stranka opisuje, kar je sama ugotovila glede položaja Berberov v Alžiriji. Med drugim tudi navaja, da je članstvo v stranki Islamske fronte rešitve (FIS) še vedno nezakonito. Opisuje tudi, kakšna je teroristična organizacija AQIM.

2. Tožena stranka zaključuje, da če tožnika ne bi odkrili slovenski varnostni organi, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. V primeru resnične življenjske ogroženosti tožnik ne bi izbiral države, ki bi ga zaščitila. Zaprosil pa je za mednarodno zaščito še v Švici, Nemčiji in Avstriji. Nadalje opisuje, kaj se pričakuje od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan. Navaja tudi, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Po mnenju tožene stranke razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel, ni mogoče opredeliti kot preganjanje. Če bi bil tožnik resnično ogrožen zaradi groženj z ubojem, bi poiskal pomoč in rešitev že v Alžiriji, pa tega ni storil. Tožnik ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak da je njegovo življenje ogroženo zaradi groženj s smrtjo zaradi družinske časti, islamskega načina življenja, podpore politični stranki FIS in diskriminacije, ker je Berber. V konkretnem primeru je tožnik kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal več dejavnosti, od groženj s smrtjo zaradi družinske časti do groženj s strani državnih organov zaradi podpore prepovedani stranki FIS. Stranka FIS pa je na seznamu prepovedanih strank zaradi povezav z ekstremnimi, radikalnimi islamisti in sama podpora terorističnim in tovrstnim aktivnostim v nobenem primeru ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj mednarodna zaščita ni namenjena ščitenju oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom. V tem postopku tožnik ni predložil nobenih informacij v zvezi s prošnjo, zato se tožena stranka ni opredeljevala do informacij, predloženih v prejšnjih postopkih. Glede navajanja psihičnih težav pa tožena stranka navaja, da je na izrecno vprašanje, ali se dobro počuti, tožnik navajal svojo utrujenost in da mu zdravila ne pomagajo, ni pa rekel, da ne bi mogel sodelovati v postopku. Razen tega tožena stranka tudi ocenjuje, da če bi bil res izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, bi to izpostavil že pri podaji prejšnjih prošenj in prejšnjih osebnih razgovorih, pa tega ni storil, pač pa je navajal življenjsko ogroženost zaradi ohranitve družinske časti. Tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V Alžiriji ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad. Iz spisovne dokumentacije pa izhaja, da je center za tujce s strani Interpola Alžirija prejel obvestilo, da je tožnik neznan pravosodju, da ni zabeležen v kazenskih evidencah Alžirije in da ni na seznamu iskanih oseb.

3. Tožnik v tožbi navaja, da iz odločbe ni razvidno, kateri razlogi so bili odločilni za zavrnitev prošnje, zato se odločbe ne da preizkusiti. Razen tega tožena stranka v postopku priznanja mednarodne zaščite ni izvedla dokaza z izvedencem psihiatrom, čeprav je tožnik navajal, da je psihični bolnik in so v spisu zdravniška potrdila. 44. člen ZMZ določa, da če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku, potrebno strokovno znanje, je potrebno pridobiti ustrezno izvedeniško mnenje. Iz zdravniškega izvida z dne 10. 8. 2015 izhaja, da tožnik ni sposoben realno presojati, zato ga je potrebno zdraviti in ne zapirati. V skladu z načelom materialne resnice mora upravni organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pomembno odločitev. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo ustavnega sodišča št. Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007, iz katere izhaja, da je psihično stanje prosilcev relevantno za odločanje v postopkih mednarodne zaščite. Nadalje tožnik izpostavlja, da velja v azilnih postopkih deljeno breme dokazovanja. Če je tožniku resnično ime B.B., potem je tudi nenavadno, da tožena stranka ni izdala tožniku odločbe na njegovo pravo ime. Razen tega pa informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, v tem postopku niso niti omenjene, pač pa tožena stranka navaja neke podatke iz tožnikove izvorne države, ne navede pa, kje je te informacije pridobila, poleg tega pa tožena stranka teh informacij tudi ni dala tožniku v izjasnitev. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni rekel, da ne bi mogel sodelovati na osebnem razgovoru, razen tega pa je na razgovoru deloval umirjeno, urejeno in organizirano. Glede tožnikovih navedb o informacijah o izvorni državi pa tožena stranka pojasnjuje, da ker so tožnikove izjave neprepričljive, potem tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo, teh izjav ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni podana splošna verodostojnost tožnika. Neverodostojnosti tožnika pa ne morejo izničiti niti informacije o izvorni državi. Tožena stranka predloženih informacij tožnika o stanju v izvorni državi ni uporabila, ker tožnik ni uveljavljal mednarodne zaščite iz naslova ogroženosti zaradi umora iz časti. V zadnji prošnji je tožnik navajal druge razloge in s tem dal jasno vedeti, kar je tudi priznal, da je v prejšnjih postopkih toženo stranko namerno zavajal. Ker je neugotovljeno dejansko ime tožnika, je tožena stranka uporabila ime, s katerim se je tožnik predstavljal v Republiki Sloveniji. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje še na odločbo ustavnega sodišča št. Up 771/06, kjer je navedeno, da je vprašanje psihičnega zdravja pritožnika lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožnik kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal grožnje s smrtjo zaradi družinske časti, pa tudi grožnje s strani državnih organov zaradi podpore prepovedani stranki FIS, pri čemer je med drugim tudi navedel, da je bil zaprt in da so ga v zaporu mučili. Tožena stranka je kot razlog, zaradi katerega ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju zaradi podpore prepovedani stranki FIS navedla, da je stranka FIS na seznamu prepovedanih strank zaradi povezav z ekstremnimi, radikaliziranimi islamisti in da sama podpora terorističnim aktivnostim in tovrstnim aktivnostim v nobenem primeru ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite (stran 11 odločbe). Nadalje je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je tožena stranka tudi sama ugotavljala, kakšne so politične razmere v Alžiriji in kakšen je položaj Berberov v Alžiriji. Tožnik je namreč tudi zaradi tega navajal, da je bil preganjan, saj je rekel, da je proti državi demonstriral kot Berber. Tožena stranka na strani 7 in 8 odločbe navaja, kaj vse je sama ugotovila v zvezi s tem in sicer med drugim, da se država po izbruhu protivladnega nasilja med Berberi bolj trudi za priznanje berberskih kulturnih zahtev, da je berberski jezik postal državni jezik, da se berberski kulturi namenja vedno več prostora v medijih, da se poučuje tudi v osnovnih šolah v provincah, kjer prevladujejo Berberi. Nadalje med drugim tudi navaja, da je ugotovila, da je bila v letu 2011 sprejeta vladna odločitev, ki je namenjena boju proti terorizmu in da se ta pogosto uporablja kot način, da se omeji proteste in protestnike. Navedla je tudi, da je članstvo v stranki Islamske fronte rešitve (FIS) prepovedano. Nadalje tožena stranka na strani 11 odločbe navaja, da je stranka FIS na seznamu prepovedanih strank zaradi povezav z ekstremnimi, radikaliziranimi islamisti in da sama podpora terorističnim aktivnostim in tovrstnim aktivnostim v nobenem primeru ne morejo pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite. Iz vsega navedenega izhaja, da je torej eden od poglavitnih razlogov, zaradi katerega je tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, tudi ta, da se tožnik ne more sklicevati na to, da je bil preganjan zaradi podpore prepovedani stranki FIS. V odločbi pa ni razvidno, kje je tožena stranka vse te informacije o izvorni državi pridobila niti se te informacije ne nahajajo v upravnem spisu. Zaradi tega je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti (kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka s temi informacijami tudi ni seznanila tožnika in mu ni dala možnosti, da se o njih izjasni, čeprav je svojo zavrnitev prošnje utemeljila tudi na teh informacijah, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

8. Zaradi zgoraj navedenih kršitev pravil postopka je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo. Ne glede na to pa sodišče zgolj na načelni ravni opozarja na to, da v kolikor je neverodostojnost tožnika edini razlog, zaradi katerega tožena stranka zavrne prošnjo prosilca za azil, torej če zavrnitev prošnje ne temelji tudi na morebitnem zatrjevanju, da prosilčeve navedbe ne ustrezajo definiciji preganjanja, kar mora biti iz obrazložitve odločbe jasno in nedvoumno razvidno, potem je po mnenju sodišča pomembno tudi vprašanje, ali je prosilec zaradi morebitnih psihičnih težav sposoben realno presojati dogodke, ki so se mu dogajali. V kolikor pa v upravnem postopku obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da ima prosilec psihične težave, ki bi lahko vplivale na odgovore prosilca, in če je razlog za zavrnitev prošnje izključno zatrjevana neverodostojnost prosilca, potem je tudi po mnenju sodišča v takih primerih potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom ne glede na to, ali je prosilec tak dokaz predlagal, saj mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP).

9. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).