Jedro

Sodišče ugovoru ni ugodilo iz razloga, ki bi se nanašal na predmet izvršbe, temveč iz razloga, ki se nanaša na terjatev v izvršbi (opozicijski razlog po 8. točki 55. člena ZIZ), zato se nanaša na postopek kot celovit postopek.

Pri dogovoru strank o načinu izpolnitve obveznosti ne gre za prenovitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru z dne 8. 9. 2005 in razveljavilo sklep In 27/2004 z dne 1. 9. 2005 o nadaljevanju izvršbe zoper dediče dolžnika ter izvršbo ustavilo; odredilo, da se v zemljiški knjigi brišeta zaznamba izvršbe in vknjižena hipoteka pri nepremičnini in upniku naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 325,89 EUR.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, glede procesnih kršitev pa zlasti iz pritožbenega razloga iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede materialnopravnih razlogov pa zaradi napačne uporabe Obligacijskega zakonika v delu, ki se nanaša na prenovitev.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev odločitve sodišča prve stopnje ter odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da izrek izpodbijanega sklepa ni razumljiv v prvem, posledično pa tudi v drugem odstavku in da naj bi bili v tem delu podani absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče odločalo preko ugovora. Sodišče prve stopnje je v izreku jasno napisalo (v prvem odstavku), da se ugovoru z dne 8. 9. 2005 (ugovor je na red. št. 13) ugodi in se sklep tega sodišča In 27/2004 z dne 1. 9. 2005 (sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka je na red. št. 12) razveljavi in izvršba ustavi. Ker v tem postopku poteka izvršba z izvršilnim sredstvom izvršbe na nepremičnino, je sodišče prve stopnje na podlagi 76. člena ZIZ v nadaljevanju (drugi odstavek) tudi pravilno razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Izrek sodišča prve stopnje je jasen.

7. Sodišče je odločalo v zadevi In 27/2004 in zapisalo, da se izvršba ustavi. Upnik napačno opozarja, da bi bilo potrebno, ne glede na to, kako je izrek dejansko zapisan, postopka In 27/2004 in postopka I 2003/00603 razlagati ločeno. Po ustaljeni sodni praksi gre za enovit postopek, kar je tudi jasno, saj je sodišče prve stopnje zgolj zaradi določb Sodnega reda predlog za dodatno izvršbo na nepremičnine (upnikova vloga z dne 14. 4. 2004) reševalo v tej zadevi (sklep z dne 20. 4. 2004, ki je pravnomočen). Tudi sicer je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo iz opozicijskega razloga po 8. točki 55. člena ZIZ, in sicer zaradi izpolnitve obveznosti. Odločitev v tej zadevi ni bila sprejeta iz razloga, ki bi se nanašal na predmet izvršbe, temveč se nanaša na terjatev v izvršbi.

8. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje prekoračilo ugovor, saj so ugovor vložili vsi trije dolžniki (vloga na red. št. 13). Predmetna vloga se nanaša na obstoj opozicijskega razloga – plačilo 1.200.000,00 SIT in dogovor o umiku predloga za izvršbo, ki je podpisana s strani vseh dolžnikov.

9. Višje sodišče se, razen glede razlogov o prenovitvi obveznosti, v celoti strinja s popolnimi in pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje, na katere se v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi sklicuje. Zaradi odgovora na pritožbene navedbe pa navaja kot sledi.

10. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je dogovor z dne 24. 6. 2005 (po obeh verzijah) podpisala samo prva dolžnica (R. V.), ne pa tudi preostala dva polnoletna dediča dolžnika, višje sodišče ugotavlja, da kolikor upnik s tem navaja, da ta dogovor ureja le razmerje med upnikom in prvo dolžnico, podpisnico V. R., ne velja pa za preostala dolžnika kot solidarna zavezanca (prim. 399. člen OZ), da gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da predmetni dogovor, ne glede na to, ali vsebuje tudi izjavo o umiku predloga za izvršbo ali ne, ne učinkuje za vse tri dolžnike hkrati. Upnik je pred sodiščem prve stopnje, tako v vlogah kot na narokih, zatrjeval le, da je ta sporazum zajemal le dogovor o plačilu glavnice, ni pa vseboval dogovora o umiku predloga za izvršbo (ta trditev se prvič pojavi v upnikovi vlogi z dne 17. 6. 2013). Pred sodiščem prve stopnje nobena od strank ni navedla, da ta dogovor ni bil sklenjen s strani V. R. v imenu vseh dolžnikov. Končno to izhaja tudi iz izpovedi preostalih dveh dolžnikov, ki ju je sodišče prve stopnje zaslišalo; oba sta za dogovor vedela in sta dolžnici (njuni materi) prepustila dogovor v zvezi z izpolnitvijo obveznosti.

11. Upnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno obrazložilo v smeri prenovitve obveznosti. Prenovitev je ena izmed oblik izpolnitve (prenehanja obveznosti); zanjo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Tako obveznost po 323. členu OZ preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Te drugačne podlage višje sodišče ne vidi, niti ni drugačen predmet obveznosti, predvsem pa je bila spregledana določba drugega odstavka 323. člena OZ, ki določa, da sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovani izpolnitve ali o kakem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, ne šteje za prenovitev. Prav za tak primer pa gre v tej zadevi, kot bo višje sodišče razlogovalo v nadaljevanju.

12. Kljub temu pa je odločitev sodišča pravilna iz ostalih razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče se strinja, da dogovor, do katerega je prišlo 24. 6. 2005, ni le dogovor o izpolnitvi glavnice, saj je to povsem nelogično. Kot sodišče prve stopnje pravilno poudarja, bi bilo nelogično, da bi se stranki dogovorili o plačilu glavnice 935.919,00 SIT tako, da bi moral dolžnik plačati 1.200.000,00 SIT. Jasno je, da iz tako sklenjenega dogovora izhaja volja strank, da s plačilom zneska po dogovoru preneha obveznost po izvršilnem naslovu. Seštevek vseh glavničnih zneskov (glavnica, pravdni ter izvršilni stroški) namreč znaša 996.359,00 SIT. Zatrjevanje drugačne vsebine dogovora ni logično. Med strankami ni sporno, tudi po pritožbi ne, da je dolžnica obveznost, kot se jo je bila zavezala izpolniti s predmetnim dogovorom, v roku in pravočasno v celoti izpolnila. Zato, glede na čas odločanja o ugovoru, je tudi povsem irelevantno, ali sta se stranki tudi hkrati zavezali k umiku predloga za izvršbo. Bistveno je, da sta stranki dogovorili način izpolnitve, upnik je pristal na manjšo izpolnitev, kot mu gre po izvršilnem naslovu, ta obveznost pa je bila tudi v celoti izpolnjena, zato je podan opozicijski razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ in 56. člena ZIZ. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe.

13. Upnik je posledično prerekal tudi odločitev o stroških. V tem delu je višje sodišče, v odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb, opravilo le uradni preizkus pritožbe.

14. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Prva dolžnica je na pritožbo odgovorila, ker pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, sama krije stroške odgovora (šesti odstavek 38. člena ZIZ).