Jedro

Določilo 2. tč. 1. odst. 481. čl. ZPP definira gospodarski spor v dveh pogledih. Prvič, terjatev je morala nastati v zvezi z dejavnostjo samostojnega podjetnika posameznika (objektivni kriterij). In drugič, izpolnjen mora biti še subjektivni kriterij, saj morata biti pravdni stranki samostojna podjetnika posameznika, ali pa samostojni podjetnik posameznik in oseba iz 1. tč. 481. čl. ZPP.

Glede vprašanja na kaj se nanaša beseda "spor" iz besedila 2. tč. 1. odst. 481. čl. ZPP: ali opredeljuje spor v širšem pomenu besede, namreč kot sporno razmerje, ali pa se nanaša na postopek (spor) pred sodiščem. Pritožbeno sodišče razume to besedo kot "spor" pred sodiščem. Za drugačno, širše razumevanje ni opore v besedilu 481. čl. ZPP. Subjektivni kriterij se tiče strank postopka, značilnosti pravdnih strank pa so opredeljene v tožbi z njihovo označbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo napoved pritožbe za umaknjeno. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni plačala sodne takse za pritožbo, kar je predpostavka pravice do pritožbe.

Tožena stranka vlaga proti temu sklepu pravočasno pritožbo. V pritožbi opisuje svoje slabo finančno stanje.

Pritožba je utemeljena.

Plačilo sodne takse za pritožbo je predpostavka dopustnosti pritožbe le v gospodarskih sporih (prim. 496. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vendar pa v konkretnem primeru, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za gospodarski spor.

V konkretnem primeru prihaja v poštev glede opredelitve vrste pravdnega postopka 2. tč. 1. odst. 481. čl. ZPP: vtoževana terjatev je nastala, kot bi sledilo iz priloženih listin, v zvezi z "menzo Elma Črnuče", kar dopušča možnost, da se je toženec ukvarjal z dejavnostjo družbene prehrane kot samostojni podjetnik.

Omenjeno določilo ZPP definira gospodarski spor v dveh pogledih. Prvič, terjatev je morala nastati v zvezi z dejavnostjo samostojnega podjetnika posameznika (objektivni kriterij). In drugič, izpolnjen mora biti še subjektivni kriterij, saj morata biti pravdni stranki samostojna podjetnika posameznika, ali pa samostojni podjetnik posameznik in oseba iz 1. tč. 481. čl. ZPP. Da gre v tem določilu za objektivno-subjektivni kriterij, izhaja tudi iz uvoda k ZPP, ki ga je napisal prof. dr. Lojze Ude, naslovljenega Značilnosti novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 90). Če bi zakonodajalec vezal uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih zgolj na objektivni kriterij, tj. na vrsto terjatve, značilnosti strank pravdnega postopka ne bi omenjal. Odgovoriti je treba še na vprašanje, na kaj se nanaša beseda "spor" iz besedila 2. tč. 1. odst. 481. čl. ZPP: ali opredeljuje spor v širšem pomenu besede, namreč kot sporno razmerje, ali pa se nanaša na postopek (spor) pred sodiščem. Pritožbeno sodišče razume to besedo kot spor pred sodiščem. Za drugačno, širše razumevanje ni opore v besedilu 481. čl. ZPP. Subjektivni kriterij se tiče strank postopka, značilnosti pravdnih strank pa so opredeljene v tožbi z njihovo označbo.

Končno velja opozoriti, da so pravila o postopku v gospodarskih sporih v razmerju do pravil pravdnega postopka specialna, prilagojena značilnostim pravdnih strank teh sporov. Vodenje gospodarskega spora je za stranke tudi dražje (prim. 5. odst. tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah). Izjeme pa terjajo, upoštevaje ustaljena izhodišča o razlagi v pravu, ozko razumevanje.

V konkretnem primeru toženec v tožbi ni označen kot samostojni podjetnik posameznik. Opore za ugotovitev, da bi bil toženec v času tega postopka samostojni podjetnik posameznik, ne dajejo niti podatki spisa. Ravno obratno: tožba tožencu ni bila vročena na naslovu obratovalnice, toženec pa je že v ugovoru navedel, da je upokojen.

Glede na navedeno v konkretnem primeru postopka ni moč voditi po pravilih, ki veljajo za gospodarske spore. Pravica do pritožbe pa po splošnih pravilih pravdnega postopka ni vezana na plačilo sodne takse za pritožbo. Tako se izkaže, da izpodbijani sklep o presumpciji umika pritožbe, nima podlage v ZPP, na kar pritožnik smiselno pravilno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP).