Jedro

Sicer pa je toženka prepričljivo izkazala nevzdržnost skupnega bivanja pravdnih strank in to zaradi toženčevega ravnanja - večletnega psihičnega in fizičnega nasilja, ki se mu je upravičeno uprla (z zamenjavo ključavnice). Drži torej, da tožnik v vtoževanem obdobju solastne nepremičnine ni mogel uporabljati, vendar izključno iz razlogov na njegovi strani. Toženka tožnikovega nasilja ni bila dolžna trpeti. Nevzdržnosti skupnega bivanja se nedvomno zaveda tudi tožnik, saj souporabe nepremičnine v vtoževanem obdobju sploh ni zahteval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, ter po 250,00 EUR mesečno, do 20. dne v mesecu za tekoči mesec, od 20. 11. 2014 dalje, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prvega dneva zamude dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Sklenilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da mesečno najemnino vtožuje od 19. 4. 2012 dalje, torej od trenutka, ko v svoji nepremičnini ni mogel več bivati, kar mu je preprečila toženka. Nekaj časa je spal v avtu, nato pa je sklenil najemno pogodbo z dne 1. 3. 2013, za stanovanje, v katerem je pred odhodom v zapor, tudi bival. Sodišče ugotavlja, da je verjetno, da je najemno pogodbo tožniku nesel v podpis v zapor njegov sin ..., kar je možno glede na izdano stalno dovolilnico v spisu. Izvedbe tega dokaza, pa nobena od pravdnih strank ni predlagala, zato se ga ne sme upoštevati. Najemnino za stanovanje je plačeval ne glede na to, da je bil nekaj časa v zaporu, zagotoviti si je moral prebivališče za čas, ko se vrne s prestajanja kazni, zato bi sodišče tak strošek moralo upoštevati. Ne drži, da od toženke ni zahteval, da mu omogoči souporabo solastne nepremičnine. Ker pa sta v stalnih sporih, se je zavedal, da se ji ne sme približati, ker bi takoj poklicala policijo. Toženka bi mu morala prepustiti ključe zamenjane ključavnice. Dokler vsi postopki med pravdnima strankama ne bodo zaključeni, se tožnik boji približati hiši, saj ga tožnica takoj verbalno napada in pokliče policijo. Glede ugotovitev in zaključkov sodišča, kako je z uporabo nepremičnine in pravico do uporabe, je med zaključki obrazložitve sodbe nasprotje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, niti ne ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožnikov zahtevek (temelječ na določbi 198. člena v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in na odškodninski podlagi) se nanaša na obdobje od 1. 3. 2013 dalje, zato so pritožbene trditve v zvezi z dejanskimi okoliščinami glede najema stanovanja in plačevanja najemnine pred tem, pravno nepomembne. V obdobju od 1. 3. do 10. 10. 2013 je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni, brez možnosti izhoda. Že iz tega razloga mu ni mogla biti kratena pravica do souporabe solastne nepremičnine, pri čemer je bil razlog za nemožnost uporabe na njegovi strani. Nedvomno mu plačilo uporabnine ali odškodnine za to obdobje ne gre. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je toženka predlagala dokaz za opravo poizvedb pri zavodu za prestajanje kazni glede tožnikovih izpustov iz zapora (zapisnik naroka z dne 20. 9. 2016, str. 26), zato ne drži pritožbena navedba, da tega dokaznega predloga nobena od strank ni podala.

7. Sicer pa je toženka prepričljivo izkazala nevzdržnost skupnega bivanja pravdnih strank in to zaradi toženčevega ravnanja - večletnega psihičnega in fizičnega nasilja1, ki se mu je upravičeno uprla (z zamenjavo ključavnice). Drži torej, da tožnik v vtoževanem obdobju solastne nepremičnine ni mogel uporabljati, vendar izključno iz razlogov na njegovi strani. Toženka tožnikovega nasilja ni bila dolžna trpeti. Nevzdržnosti skupnega bivanja se nedvomno zaveda tudi tožnik, saj souporabe nepremičnine v vtoževanem obdobju sploh ni zahteval. Očitno se je zavedal, da svojega vedenja ne bi mogel obvladovati. Kot je sam izpovedal, je takoj po prihodu iz zapora od socialne delavke zahteval, da mu uredi bivanje, sicer se bo vrnil domov in "fental vse, kdorkoli je doma". Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko eden od solastnikov ne more uporabljati svoje nepremičnine. Po povedanem pa v konkretnem primeru o nepravičnosti nedvomno ni mogoče govoriti. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo kot neutemeljen (198. člen v zvezi s 190. členom OZ).

8. Tožnikov zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski podlagi, saj toženki ni mogoče očitati nedopustnega ali protipravnega ravnanja (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 V posledici katerega je bil tudi pravnomočno obsojen na zaporno kazen.