Jedro

Nastanek potnih stroškov in izguba časa, povezana s potovanji na drugo sodišče, ne moreta biti utemeljen razlog za prenos pristojnosti v obravnavani zadevi, ko je bila pristojnost v skladu s 105.a členom ZS na drugo okrajno sodišče z območja istega višjega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani kot krajevno in stvarno pristojnem sodišču. V skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS; Uradni list RS, št. 94/07 – UPB4) je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 28.04.2008 odločil, da se v 200 nerešenih pravdnih zadevah Okrajnega sodišča v Ljubljani, med katerimi je tudi obravnavana, pristojnost za sojenje prenese na Okrajno sodišče v Kamniku.

Tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) kot pristojno določi Okrajno sodišče v Ljubljani. Navedla je, da obe s tožečo stranko nasprotujeta prenosu pristojnosti. Prenos pristojnosti je v nasprotju z 11. členom ZPP, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede s čim manjšimi stroški. Prenos pristojnosti na sodišče v Kamnik pomeni nastanek stroškov za prevoz obeh strank in njunih pooblaščencev, pri čemer je splošno znano, da je relacija Ljubljana – Kamnik prometno zelo obremenjena in posledično zelo zamudna. S tem je povezana tudi bistveno večja izguba časa vseh udeleženih, vključno s tremi pričami, ki so bile predlagane v postopku in so vse iz Ljubljane. Poleg tega bo treba v obravnavani zadevi izvesti vsaj dva naroka za glavno obravnavo. Vsi tako nastali stroški bodo bremenili stranko, ki jih ni povzročila.

Predlog ni utemeljen.

V skladu s 105.a členom ZS lahko predsednik neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. Namen tega določila je torej na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev obravnavanja zadev, ki bodo pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavane. Prenos pristojnosti je tako ne le v interesu (preobremenjenih) sodišč in učinkovitejšega delovanja sodstva kot celote, marveč tudi v interesu stranke in zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Odločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, da bo v obravnavani zadevi odločilo Okrajno sodišče v Kamniku, temelji na navedeni določbi ZS. Ker je splošna krajevna pristojnost določena po personalnem kriteriju tožene stranke (46. in 47. člen ZPP), sprememba te pristojnosti zanjo praviloma pomeni povečanje stroškov postopka. Zakonodajalec je to predvidel, vendar je utemeljeno ocenil, da je hitrejša rešitev zadeve pomembnejša (obrazložitev k 14. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih, Poročevalec Državnega zbora, št. 102/2006). Nastanek potnih stroškov in izguba časa, povezana s potovanji na drugo sodišče, tako ne moreta biti utemeljen razlog za prenos pristojnosti v obravnavani zadevi. Prenosa pristojnosti ne more utemeljiti niti pričakovano število narokov. Nenazadnje je Kamnik geografsko blizu Ljubljani, dostop do njega pa ne poteka po glavni mestni vpadnici, tako da ni mogoče govoriti o "prometno zelo obremenjeni" in "posledično zelo zamudni relaciji".

Ker tožena stranka ni navedla tehtnih razlogov za prenos pristojnosti nazaj na Okrajno sodišče v Ljubljani, je Vrhovno sodišče njen neutemeljen predlog zavrnilo.