Jedro

Ker enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje pogoj, da mora biti pred izdajo uporabnega dovoljenja objekt priključen na javno kanalizacijsko omrežje, investitor ne bo mogel pridobiti uporabnega dovoljenja, če ta pogoj ne bo izpolnjen. To pa pomeni, da objekta ne bo mogoče uporabljati, dokler ta pogoj ne bo izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2327/2000-10 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote K. z dne 17.8.2000, s katero je ta izdala Mestni občini K. in S.Ž. d.d., L. enotno dovoljenje za gradnjo prve faze skakalnice G.S. na zemljišču parc. št. 986/1 (del), 985/2 (del) k.o. S. in 1129/1, 1130/1, 1129/2, 1129/3, 1129/4, 1129/5, 1130/2 (del), 1137/20, 1137/19 k.o. K., ki zajema 100m smučarsko skakalnico s konstrukcijo protihriba, ki je del glavnega objekta, tribune za gledalce, bokse za hrambo in pripravo smuči, garderobe s sanitarijami, sodniški stolp, parkirišča in potrebne prometne ter komunalne ureditve, pod v dovoljenju navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema navedbe tožene stranke, ki svojo odločitev opira na 33.a in 36. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) in na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Navaja, da je izdano dovoljenje v skladu s pogoji Odloka o ureditvenem načrtu za smučarski center G.S. (Uradni list RS, št. 8/97, v nadaljevanju UN), in sicer tako glede pogojev za urbanistično in arhitekturno oblikovanje objektov in naprav ter dovoljenih toleranc, kot glede pogojev komunalnega urejanja ter etapnosti izvedbe. Projekt z dne 15.10.1999 je izdelan v skladu s temi pogoji in ima vse sestavne dele, kot to določa 19. člen ZGO, hkrati pa sta investitorici izkazali, da imata pravico graditi na teh zemljiščih. Ker pa je upravni organ pri dovoljevanju posegov v prostor dolžan poleg pogojev, ki izhajajo iz UN upoštevati tudi pogoje, ki jih dajejo k upravnemu dovoljenju posamezni soglasodajalci (ki varujejo javni interes) po posebnih predpisih (56. člen ZUN), je bil upravni organ dolžan tudi v obravnavanem primeru upoštevati pogoje iz teh soglasij. Sodišče prve stopnje navaja, da so bila v postopku pridobljena predpisana soglasja posameznih organov in organizacij, med drugim tudi poprejšnje okoljevarstveno soglasje z dne 1.8.2000. Iz poročila o vplivih na okolje, na katero se sklicuje okoljevarstveno soglasje, izhaja, da mora biti objekt pred izdajo uporabnega dovoljenja priključen na javno kanalizacijsko omrežje in da kakršnokoli začasno odvajanje komunalnih vod v vodotesno greznico ni ustrezno, ker je objekt lociran v vodovarstvenem območju, zato je treba sočasno z gradnjo objekta graditi tudi kanalizacijo. Izjemoma UN v okviru prve etape in prve faze gradnje dopušča za odvod fekalnih vod gradnjo vodoneprepustne greznice na praznjenje. Navedeno torej posledično pomeni, da UN v tej fazi dopušča, da se odvajanje fekalnih vod lahko (ne pa mora, kot to zmotno meni tožnica) začasno spelje v vodoneprepustno greznico na praznjenje, v drugi fazi gradnje, kjer gre za objekte, ki niso vezani za skakalnico, pa je gradnja kanalizacije obvezna (2. odstavek 9. člena UN). Investitorici pa ne moreta biti uspešni pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja za objekte po izdanem upravnem dovoljenju, če v času tehničnega pregleda ne bo zgrajena kanalizacija, pri tem pa je za ta postopek irelevantno, da kanalizacije trenutno ni, ker takega pogoja prostorski izvedbeni načrt ne določa. Stranski intervenient ima v lokacijskem postopku možnost varovati le svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo konkretnega upravnega dovoljenja. Sosed oziroma lastnik sosednje parcele pa ne more vplivati na odločitev o izdaji dovoljenja za gradnjo z ugovori, ki bi utegnili izražati le njegov zasebni interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolje bistveno ne bi spremenilo. Med take ugovore je v spornem primeru šteti tudi ugovore tožnice, ki se nanašajo na gradnjo kanalizacije, in vprašanje, ali bo slednja zgrajena do izdaje uporabnega dovoljenja za skakalnico. To je namreč stvar investitorjev in tudi njihovega rizika. Kar pa zadeva sanitarno - tehnične pogoje in varnost pred emisijami z obravnavnih objektov, so ti v splošnem interesu in so jih dolžni varovati inšpekcijski organi.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter odpravi upravni akt, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrastmi. Navaja, da je sporno vprašanje, ali je v skladu z zakonom pogoj iz upravnega dovoljenja, da morajo biti odpadne vode speljane v kanalizacijo. Upravni organ ni dolžan in tudi ne more poleg pogojev iz UN upoštevati še kakšnih drugih pogojev, ki bi bili dani na podlagi 56. člena ZUN, pač pa je dolžan izdati dovoljenje neposredno na podlagi PIN oziroma odloka. Zato ni bistveno, da je zdravstveni inšpektor pogojeval odvod odpadnih fekalnih vod z ureditvijo kanalizacije. Relevantno je ugotoviti, kam se bodo iz objektov odvajale odpadne vode in ugotoviti, če je zahteva po priključitvi na javno kanalizacijo sploh izvedljiva. Izdano dovoljenje je v nasprotju s 1. odstavkom 34. člena ZGO in je tudi neizvršljivo. Nerazumljiva je opredelitev sodišča, da je vprašanje, ali bo kanalizacija zgrajena do izdaje uporabnega dovoljenja in ali bo s tem možen priklop objektov nanjo, stvar investitorjev in njihovega rizika. Kanalizacija bo zgrajena z denarjem davkoplačevalcev, torej tudi z njenim, investitorja pa glede na to, da je investitor kanalizacije na podlagi izvrševanja javnih pooblastil lahko le Mestna občina K., na njeno izgradnjo ne moreta imeti odločilnega vpliva. V njenem interesu pa je tudi, da so objekti na sosednjem zemljišču tehnološko zgrajeni tako, da s svojimi škodljivimi vplivi ne motijo in povzročajo škode na njenem zemljišču. To pa je mogoče zagotoviti tako, da so objekti zgrajeni in dani v uporabo na podlagi zakonskih predpisov, v konkretnem primeru pa tako, da bodo odpadne vode iz objektov na sosednjem zemljišču ustrezno odvajane. Tega pa ji izdano dovoljenje ne zagotavlja, saj je utemeljeno pričakovati, da bo investitor, ko bo zgradil objekt, tega želel tudi uporabljati, ne glede na to, ali mu bo Mestna občina K. zagotovila možnost priključka na javno kanalizacijo. Nasprotuje stališču sodišča, da ugovori presegajo pravico varovanja njenih pravic in pravnih koristi in da njeni ugovori izražajo le njen zasebni interes. Vpliv zgrajenih objektov na njeno zemljišče je lahko neposreden, še posebej vpliv odpadnih fekalnih vod, če ni zagotovljenega njihovega ustreznega odvajanja. Tak škodljiv vpliv pa neposredno posega v njene pravice in pravne koristi, zato njihovega varstva nikakor ne more in ne bo prepustila samo splošnemu interesu in samo inšpekcijskim organom, ki so ga dolžni varovati.

Mestna občina K. v odgovoru na pritožbo navaja, da je v 9. členu UN v okviru prve etape v prvi fazi za odvajanje odpadnih vod dopustna, ne pa nujna gradnja greznice. Na podlagi UN je bilo enotno dovoljenje izdano le za posege, ki ležijo znotraj meje ureditvenega UN, gradnja kanalizacije pa leži izven območja le-tega, zato ni predmet tega postopka. Vlada Republike Slovenije je na podlagi 57. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO) izdala Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba). Po tej Uredbi je za smučarske skakalnice ta presoja obvezna. Sama presoja vplivov na okolje pa je upravni postopek, ki vključuje tudi javno predstavitev in javno obravnavo poročila o vplivih na okolje ter zaslišanje nosilcev posega, zaključi pa se z izdajo ali zavrnitvijo okoljevarstvenega soglasja. Okoljevarstveno soglasje je akt, ki nima narave in oblike upravne odločbe. UN je bil izdelan in sprejet pred Uredbo. Dodatni pogoj Ministrstva za okolje in prostor o nedopustnosti gradnje greznice v okoljevarstvenem soglasju ni v nasprotju z rešitvijo odpadnih vod, ki jih določa UN. Ministrstvo je s tem odločilo v javno korist, ki jo v tem primeru predstavlja ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja in z njo povezana obveznost države, da to pravico zagotavlja. Dovoljenje za poseg v prostor, izdano brez okoljevarstvenega soglasja, je nično.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZGO v 2. odstavku 33.a člena določa, da enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Po 3. odstavku 33.a člena ZGO pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da upravni organ pri izdaji predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo ni bil dolžan poleg UN upoštevati še pogojev v dovoljenju navedenih soglasodajalcev, saj za takšno trditev ni opore v ZGO in ne v ZUN. Po izrecni določbi 56. člena ZUN pristojni organi, organizacije ali skupnosti v skladu z zakonom dajejo soglasja, predpisana za izdajo lokacijskega dovoljenja, v tem primeru pa glede na citirane določbe ZGO tudi za enotno dovoljenje za gradnjo. Kot izhaja iz predloženih spisov so bila v obravnavani zadevi v postopku pridobljena vsa predpisana soglasja, katerih vsebina je tudi zajeta v izreku spornega enotnega dovoljenja za gradnjo. Republiški zdravstveni inšpektor Zdravstvenega inšpektorata Slovenije, Območna enota K., je za sporno gradnjo izdal soglasje z dne 16.6.2000, brez zadržkov in ugotovil, da so bili pri projektiranju upoštevani potrebni sanitarno-tehnični predpisi in ekološko-zdravstvene norme. V okoljevarstvenem soglasju Ministrstva za okolje in prostor, Uprave RS za varstvo narave z dne 1.8.2000, je določeno, da mora investitor pri izvedbi spornega posega in izvajanju dejavnosti upoštevati omilitvene ukrepe in druga okoljevarstvena priporočila, navedena v poročilu o vplivih na okolje, ki ga je v novembru 1999 izdelal Zavod za zdravstveno varstvo K. ter da mora biti sporni objekt pred izdajo uporabnega dovoljenja priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Iz navedenega poročila Zavoda za zdravstveno varstvo K. pa izhaja, da je treba sočasno z gradnjo objekta graditi kanalizacijo, kakršnokoli začasno odvajanje komunalnih vod v vodotesno greznico pa ni ustrezno. V postopku je bila pridobljena tudi izjava ene izmed investitoric - Mestne občine K. z dne 30.11.1999, s katero se je le-ta zavezala, da bo vzporedno z gradnjo spornega objekta zgrajena tudi potrebna kanalizacija za odvod meteornih ter komunalnih odpadnih vod. Tudi UN v 8. členu določa, da bodo fekalne vode speljane v kanalizacijo, meteorne vode s skakalnice, parkirišč in utrjenih površin, pa je treba preko lovilca olj voditi v meteorno kanalizacijo z izpustom v S., minimalno 100 m nizvodno od črpališča. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da v času izdaje spornega enotnega dovoljenja kanalizacija, v katero naj bi se odvajale odpadne vode, še ni bila zgrajena v območju predmetnega posega, ne pomeni, da je bilo to dovoljenje izdano v nasprotju z UN oziroma v nasprotju z zakonom. Ker sporno enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje pogoj, da mora biti pred izdajo uporabnega dovoljenja objekt priključen na javno kanalizacijsko omrežje (10. stran), investitorici ne bosta mogli pridobiti uporabnega dovoljenja, če ta pogoj ne bo izpolnjen. To pa pomeni, da objekta ne bo mogoče uporabljati dokler ta pogoj ne bo izpolnjen. V istem dovoljenju je tudi navedeno, da je predvidena vzporedna gradnja meteorne in komunalne odpadne kanalizacije. Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. V pravilnost opisane zakonske ureditve, ki jo je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa se pritožbeno sodišče ne more spuščati, ker za to ni pristojno. Ali bo objekt zgrajen oziroma dograjen v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo, se bo ugotavljalo na tehničnem pregledu objekta (70. člen ZGO), ki je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja (71. člen ZGO). Če pa sporna gradnja ni skladna s projektno dokumentacijo, je to lahko stvar tudi inšpektorja za graditev, v pristojnost katerega spada presoja o izpolnjevanju navedenih pogojev (89. ZGO). Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da so sanitarno-tehnične pogoje in varnost pred emisijami iz obravnavanih objektov, ki so v splošnem interesu, dolžni varovati inšpekcijski organi. Zaradi navedenega pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na v enotnem dovoljenju pogojevano vzporedno gradnjo kanalizacije in na zatrjevano neusklajenost tega dovoljenja z UN, niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato bo morala tožnica sama nositi svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.