Jedro

Glede na ugotovljeno večkratno posredovanje policije in inšpekcijskega organa pri tožeči stranki v zvezi s kršitvami obratovalnega časa je tožena stranka imela utemeljene razloge za zavrnitev soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, in je zato tožbeni ugovor, da bi morala soglasje izdati do najdlje dopustne 4.00 ure, neutemeljen. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 10. člena Odloka o merilih za določitev podaljšanja obratovalnega časa gostinskih obratov v občini Piran namreč za zavrnitev soglasja stranki zadošča ugotovitev večkratnega posredovanja policije oziroma inšpekcijskih organov pri njej, česar ne zanika niti tožeča stranka v tožbi, pač pa le pavšalno ugovarja, da za kršitve ni odgovorna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki dovolil obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v gostinskem obratu „A.“, na naslovu ..., in sicer za obdobje od 20. 3. 2012 do 30. 9. 2012, vsak dan od 22.00 do 2.00 ure. V ostalem delu je zahtevek tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 30. 12. 2011 vložila prošnjo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, za navedeni lokal, vsak dan od 22.00 do 4.00 ure. Tožeči stranki je bila za lokal dne 28. 7. 2006 izdana odločba o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev, s katero je bila določena vrsta gostinskega obrata – bar, ki poleg pijač in napitkov nudi gostom tudi mehansko in živo glasbo za ples in družabni program. Po določbi II. točke Odloka o merilih za določitev podaljšanja obratovalnega časa gostinskih obratov v občini Piran (v nadaljevanju Odlok) se tovrstnim obratom, ki dejavnost izvajajo v zaprtih prostorih s protihrupno zaščito, podaljšan obratovalni čas določi največ do 4.00 ure vse leto. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bilo lokalu izdano uporabno dovoljenje in da ima tožeča stranka registrirano gostinsko dejavnost. Po uradni dolžnosti je organ prve stopnje pridobil tudi najemno pogodbo za lokal, sklenjeno med tožečo stranko in podjetjem B. d.o.o., iz katere izhaja (3. člen), da je sklenjena za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 9. 2012. Navedeno je upravni organ upošteval pri določitvi obdobja, za katerega je izdal soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času (do 30. 9. 2012). V skladu z določbo 3. člena Odloka se soglasje za podaljšani obratovalni čas lahko izda, če (med drugim) gostinski obrat v predhodnem letu ni imel zaznanih kršitev s strani pristojnih služb ali drugih ukrepov v zvezi s kršitvami iz 8. člena Odloka (kršitve obratovalnega časa, kršitve javnega reda in miru, prekomerne obremenitve okolja s hrupom, kršitve Zakona o zasebnem varovanju, kršitve Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, neurejenost in nečistoča na območju funkcionalnih površin gostinskega obrata) in če ne gre za kršitve, do katerih prihaja zaradi obratovanja gostinskega lokala v podaljšanem obratovalnem času (pravnomočnost postopka ni pogoj). Iz dopisa Policijske postaje Piran z dne 11. 1. 2012 izhaja, da so v letu 2011 v lokalu oziroma v njegovi neposredni bližini obravnavali devet kršitev določb Zakona o varstvu javnega reda in miru, štiri kršitve Zakona o omejevanju porabe alkohola in dve kršitvi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Iz dopisa Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper, z dne 12. 1. 2012 pa izhaja, da so bile tožeči stranki izdane tri odločbe o prekršku, od katerih je ena postala pravnomočna. Skladno z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ prve stopnje tožečo stranko seznanil z vsebino navedenih dopisov in ji dal možnost, da se o dejstvih in okoliščinah izjavi. Ugovarjala je, da za očitane kršitve ne odgovarja, saj se niso zgodile v lokalu, pač pa v njegovi okolici. V zvezi z navedenim ugovorom upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovarja, da so ugotovljene kršitve povezane z obratovanjem lokala, saj v kolikor ta ne bi obratoval, do tako številnih kršitev ne bi prišlo ravno pred lokalom tožeče stranke. Na podlagi ugotovljenega, ob upoštevanju značilnosti območja, kjer se lokal nahaja, je bilo tožeči stranki dovoljeno obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan do 2.00 ure, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, izdaja soglasja za obratovanje v času od 2.00 do 4.00 pa je bila zavrnjena. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 10. člena Odloka se namreč izdaja soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času lahko zavrne, če se v gostinskem obratu ugotovi večkratno posredovanje policije oziroma inšpekcijskih organov.

Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Župan Občine Piran z odločbo, št. 321-131/2011 z dne 29. 5. 2012, zavrnil. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo, v njenem zavrnilnem delu, ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da ima s pridobivanjem soglasij za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času že dlje časa težave, čeprav se njen lokal nahaja v centru območja, kjer so različni objekti, vsi namenjeni turistični ponudbi, ki pa s pridobivanjem tovrstnih soglasij nimajo težav. Obratovanje v podaljšanem obratovalnem času je zanjo ključnega (ekonomskega) pomena, saj večina gostov pride šele po 24.00 uri. Vlogo za izdajo predmetnega soglasja je tožena stranka prejela dne 30. 12. 2011, zato bi soglasje morala izdati od dne 1. 1. 2012 dalje in ne šele od dne 20. 3. 2012 dalje. Neutemeljeno pa ji tudi ni izdala soglasja za obratovanje med 2.00 in 4.00 uro. V zvezi s kršitvami, ki se ji očitajo na podlagi dopisa Policijske postaje Piran, navaja, da tožena stranka ni dovolj natančno ugotovila kje in kdaj je do kršitev prišlo, pri čemer poudarja, da je do kršitev prišlo izven njenih poslovnih prostorov in izven zunanjih funkcionalnih površin lokala, v neposredni bližini pa so štirje drugi lokali, nedaleč pa vsaj še pet, ki vsi obratujejo v podaljšanem obratovalnem času, zato je neutemeljen in neobrazložen zaključek tožene stranke, da so kršitve posledica prav njenega poslovanja. Njena varnostna služba s Policijsko postajo Piran sodeluje in jo obvesti, ko zazna kršitve na javnih površinah pred lokalom. Funkcionalne površine njenega lokala pa so ograjene (in niso javno dostopne) ter varovane s pooblaščeno varnostno službo. Prav tako tožena stranka ni konkretizirala kršitev, ki jih je ugotovila tržna inšpekcija. Tudi zanje tožeča stranka ne odgovarja, zato je zoper vse izdane odločbe vložila pravna sredstva. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ji za obdobje od dne 1. 1. 2012 do dne 30. 9. 2012 izda soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan od 22.00 do 4.00 ure. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo soglasje izdano od dne 20. 3. 2012 dalje (in ne od 1. 1. 2012 dalje) navaja, da se v tovrstnih postopkih obratovalni čas določi in ne ugotovi, zato začne pravica učinkovati z dnem izdaje odločbe. V zvezi s tožbenim ugovorom, da v izpodbijani odločbi ni ugotovljena odgovornost tožeče stranke za očitane kršitve, pa odgovarja, da te pristojnosti nima.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2012 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in smiselno ponavlja navedbe, ki jih je navedla že v tožbi.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2012 prereka navedbe pripravljalne vloge tožeče stranke.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki izdala soglasje za obratovanje lokala v podaljšanem obratovalnem času (za obdobje od dne 20. 3. 2012 do dne 30. 9. 2012, vsak dan od 22.00 do 2.00 ure), za tožečo stranko pa je sporno, da soglasja ni izdala že od dne 1. 1. 2012 dalje in da ga ni izdala do 4.00 ure (kot je po Odloku najdlje dopustno za gostinske obrate, ki nudijo mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program in jo izvajajo v zaprtih prostorih s protihrupno zaščito – 3. alineja II. točke 4. člena Odloka).

Merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov so na podlagi določbe prvega odstavka 12. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos) določena v Pravilniku o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos pa je tožena stranka sprejela Odlok, s katerim je določila podrobnejša merila za določitev podaljšanja obratovalnega časa. V 3. členu Odloka so tako določeni pogoji za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas. Eden izmed pogojev (prva alineja) je, da gostinski obrat v predhodnem letu ni imel zaznanih kršitev s strani pristojnih služb ali drugih ukrepov v zvezi s kršitvami iz 8. člena Odloka (kršitve obratovalnega časa, kršitve javnega reda in miru, prekomerne obremenitve okolja s hrupom, kršitve Zakona o zasebnem varovanju, kršitve Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, neurejenost in nečistoča na območju funkcionalnih površin gostinskega obrata) in če ne gre za kršitve, do katerih prihaja zaradi obratovanja gostinskega lokala v podaljšanem obratovalnem času (pravnomočnost postopka ni pogoj). Izdaja soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času pa se lahko zavrne, če se ugotovi večkratno posredovanje s strani policije oziroma pristojnih inšpekcijskih organov (4. alineja prvega odstavka 10. člena Odloka).

Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo (na podlagi dopisa Policijske postaje Piran z dne 11. 1. 2012 in dopisa Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Koper, z dne 12. 1. 2012), da je policija v letu 2011 v lokalu oziroma v njegovi neposredni bližini obravnavala devet kršitev določb Zakona o varstvu javnega reda in miru, štiri kršitve Zakona o omejevanju porabe alkohola in dve kršitvi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter da je Tržni inšpektorat RS tožeči stranki izdal tri odločbe o prekršku, od katerih je ena postala pravnomočna. Iz dopisa tožene stranke, št. 321-131/2011-2 z dne 19. 1. 2012, s katerim je bila tožeča stranka seznanjena z ugotovitvami v postopku, in iz dopisa Policijske postaje Piran, ki sta v upravnem spisu, izhaja, da je policija vseh devet kršitev določb Zakona o varstvu javnega reda in miru in obe kršitvi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami obravnavala pred lokalom tožeče stranke. Tožeča stranka, po presoji sodišča, ob upoštevanju, da se na območju lokala tožeče stranke, nesporno nahajajo še drugi lokali, ki prav tako obratujejo v podaljšanem obratovalnem času, utemeljeno ugovarja, da navedenih kršitev, ob tako (pomanjkljivo) ugotovljenem dejanskem stanju, samih po sebi ni mogoče šteti kot razlog za (delno) zavrnitev izdaje soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Vendar pa iz navedenih dopisov izhaja tudi, da je policija pri tožeči stranki obravnavala štiri kršitve Zakona o omejevanju porabe alkohola (in vsakič uvedla hitri postopek z izdajo odločbe o prekršku zoper odgovorno in pravno osebo), predvsem pa izhaja, da je policija obravnavala šest kršitev določb 12. člena ZGos (obratovalni čas), v zvezi s katerimi je podala predloge Tržnemu inšpektoratu RS, Območni enoti Koper. Slednji je toženo stranko obvestil, da so bile tožeči stranki izdane tri odločbe o prekršku, od katerih je ena postala pravnomočna. Z navedenimi ugotovitvami je bila tožeča stranka, pred izdajo izpodbijane odločbe, seznanjena. Glede na ugotovljeno večkratno posredovanje policije in inšpekcijskega organa pri tožeči stranki v zvezi s kršitvami obratovalnega časa, pa je po presoji sodišča tožena stranka (ne glede na očitane kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru), upoštevajoč zgoraj citirane določbe Odloka, imela utemeljene razloge za zavrnitev soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, in je zato tožbeni ugovor, da bi morala soglasje izdati do najdlje dopustne 4.00 ure, neutemeljen. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 10. člena Odloka namreč za zavrnitev soglasja stranki zadošča ugotovitev večkratnega posredovanja policije oziroma inšpekcijskih organov pri njej, česar ne zanika niti tožeča stranka v tožbi, pač pa le pavšalno ugovarja, da za kršitve ni odgovorna.

Za tožečo stranko je v zadevi sporna tudi odločitev tožene stranke, da soglasje izda od dne 20. 3. 2012 dalje, namesto od dne 1. 1. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 5. člena Odloka se odločba za podaljšani obratovalni čas izda za posamezno koledarsko leto. Po določbi prvega odstavka istega člena pa mora stranka razpored obratovalnega časa upravnemu organu prijaviti najpozneje petnajst dni pred začetkom novega koledarskega leta za naslednje koledarsko leto (enako tudi prvi odstavek 5. člena Odloka, ki je veljal v času vložitve vloge – Uradne objave Primorskih novic, št. 25/07). Tožeča stranka tudi sama v tožbi navaja, da je vlogo vložila šele dne 30. 12. 2011 za obratovanje v koledarskem letu 2012, iz listin, ki so v upravnem spisu pa izhaja, da je upravni organ prve stopnje od prejema vloge do izdaje izpodbijane odločbe postopal ažurno in v skladu z določbami ZUP. Tako je dne 6. 1. 2012, v skladu z Odlokom, zaprosil pristojne organe za posredovanje podatkov, po njihovem prejemu je z dopisom z dne 19. 1. 2012 tožečo stranko seznanil z ugotovljenim, in po prejemu njenega odgovora dne 20. 3. 2012 izdal soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času (pravilno) samo za naprej. Tožba je zato po presoji sodišča tudi v tem delu neutemeljena. Za tožečo stranko pa ni sporno, da je tožena stranka soglasje izdala do dne 30. 9. 2012, zato sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ni presojalo.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne razloge izpodbijane odločbe, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek izdaje upravnih odločb obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na Odloku utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Sodišče je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji, saj dejansko stanje, v delu, ki je pomemben za odločitev v tej zadevi, med strankama ni sporno. Iz istega razloga tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v tožbi, saj za odločitev niso pomembni.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Njenemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.