Jedro

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje zanesljivo presodilo, da gre za datoteke, ki nesporno prikazujejo mladoletne osebe, obtoženca ne more ekskulpirati trditev, da se je zanašal na to, da spletna stran Pornhub jamči, da ne vsebuje pornografskih in drugačnih vsebin, na katerih se pojavljajo mladoletne osebe. Predmetne slikovne in video datoteke je sodišče prve stopnje pregledalo ter na podlagi lastne zaznave z gotovostjo zaključilo, da je lahko vsaki povprečno razgledani osebi povsem jasno, da prikazujejo mladoletne osebe ter da za takšno ugotovitev ni potrebe po pritegnitvi izvedenca. Svoje zaključke je prvo sodišče še dodatno podprlo s podatkom, da je obtoženec na predmetni spletni domeni iskal pornografske vsbeine z mladoletnimi osebami.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 ter izdelave posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem in drugem odstavku 176. člena KZ-1. Določene so mu bile kazni: za kaznivo dejanje pod točko I., po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, pet let zapora, za kaznivo dejanje pod točko II., po prvem odstavku 176. člena KZ-1, sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III., po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 176. člena KZ-1, eno leto zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen šestih let in šestih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je bil v izrečeno enotno kazen zapora vštet čas pridržanja in pripora od 23. 9. 2020 od 18.30 ure dalje. Po petem odstavku 176. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo pornografsko gradivo in drugo seksualno gradivo navedeno pod točko II. in III. izreka sodbe in sicer: tri slikovne datoteke in video datoteke, natančneje navedene pod točko II. izreka sodbe, šest slikovnih datotek in tri video datoteke, natančneje navedene pod točko III. izreka sodbe, ki jih je imel obtoženi shranjene na svojem mobilnem telefonu znamke Samsung in dve video datoteki in slikovno datoteko, natančneje navedene pod točko III. izreka sodbe, ki jih je imel obtoženi shranjene na svojem prenosnem računalniku znamke Acer Spire. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov - zaseženih nosilcev elektronskih podatkov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje: mobilnega telefona Samsung, model SM-J330F, tip Galaxy, št. IMEI: 351821105223212 in 351822105223210, SIM kartice ICCID št. 893866 4000002417806, SIM kartice ICCID 8938670050032614841 in spominske kartice Micro SD HD (8 GB) št. 0831603427DS0, ki sta bili vstavljeni v telefon, kar vse mu je bilo zaseženo dne 24. 9. 2020 in prenosnega računalnika Acer Spire, ser. št. LXPJCO205994611BDF2000, v katerega je vgrajen trdi disk znamke Hitachi, model HTS545025B9A300, ser. št. 091114PB42061SCUM8WL, ki je bil zasežen dne 29. 9. 2020. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke mld. oškodovanke odvetnice A. A., ki je bila mld. oškodovanki dodeljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Po prvem odstavku 97. člena ZKP se potrebni izdatki in nagrada obtoženčevih zagovornikov, odvetnikov B. B.in mag. C. C., ki sta mu bila dodeljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenega predloga ni konkretiziral, prosi pa za pravično sojenje in rešitev zadeve. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, izpodbija pa tudi odločbo o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo je z vlogo z dne 4. 2. 2022, številka Kt/17864/2020/RI/RI, vložila okrožna državna tožilka R. I. Zavzema se za zavrnitev obeh pritožb in potrditev prvostopenjske obsodilne sodbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

6. V uvodnem delu pritožbe zagovornik vztraja pri razlogih za izločitev listin, pri čemer ima verjetno v mislih predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, ki ga je obramba podala na glavni obravnava 17. 6. 2021. Predsednica senata je ta predlog s sklepom zavrnila na glavni obravnavi 26. 8. 2021 in obenem zagovornika in stranki v postopku seznanila z razlogi za takšno odločitev (list. št. 608). V pritožbeno izpodbijani sodbi pa je predsednica senata pod točko 5 obrazložitve podala izčrpne in za sodišče druge stopnje v celoti sprejemljive razloge iz katerih je predlog za ekskluzijo dokazov zavrnila. Ker pritožnik niti ni konkretiziral, zakaj se z argumentacijo prvega sodišča ne strinja, pač pa je le vztrajal pri razlogih za izločitev listin, sodišče druge stopnje na takšne neobrazložene pritožbene navedbe ne more podati odgovora.

7. V nadaljevanju pritožbe se zagovornik sklicuje na obširen zagovor obtoženca, ki je storitev kaznivih dejanj zanikal in obtožbo označil kot konstrukt. Pri tem pritožnik izpostavlja, da je nemogoče, da bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje zoper mladoletno oškodovanko D. D. v majhnem stanovanju ter ob nenehni prisotnosti ostalih družinskih članov.

8. Sodišče druge stopnje zavrača te pritožbene trditve, saj je prepričano, da velikost stanovanja na naslovu K. v K. ni takšna okoliščina, ki bi obtožencu onemogočala storitev dejanj, natančno opisanih pod točko I. krivdoreka. Po kritični oceni obtoženčevega zagovora in vrednotenju ostalih izvedenih dokazov, še zlasti izpovedb mladoletne oškodovanke, pa tudi šolske psihologinje K. K., prič M. M., V. M. in L. S. ter izvedenskega mnenja izvedencev klinično psihološke in psihiatrične stroke, je sodišče prve stopnje imelo dovolj dokazne podlage, da je z gotovostjo zaključilo, da je obtožencu dokazana storitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. 9. Pritožbeno trditev, da naj bi obtoženec fotografije in avdio-vizualne seksualne vsebine pošiljal le partnerki S. S., zgolj pomotoma pa enega izmed posnetkov tudi mladoletni oškodovanki, je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo pod točkama 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi poglobljene ocene dokaznega gradiva prišlo do neomajnega zaključka, da je obtoženec pornografsko gradivo poslal s svojega Facebook (v nadaljevanju FB) Messenger profila neposredno na FB Messenger profil mladoletne oškodovanke D. D. Slednjega je izključno uporabljala mladoletnica. Iz izpovedb priče L. S., ki je sicer potrdila zagovor, da je obtoženi tudi njej pošiljal datoteke s pornografsko vsebino, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da pri pošiljanju datotek 17. 6., 22. 6. in 24. 6. 2015 ni moglo iti za pomoto, saj je S. S. svoj telefon dala mladoletni oškodovanki šele julija ali avgusta 2020, pred tem pa je ta telefon uporabljala slabi dve leti. Predmetnega telefona leta 2015 torej sploh še ni imela. S. S. je prav tako zanikala, da bi si preko hčerkinega FB Messenger profila z obtožencem pošiljala pornografske oziroma drugačne seksualne vsebine. Pošiljanje tovrstne datoteke mladoletni oškodovanki 22. 9. 2020 pa ni zanikal niti sam obtoženec. Pri tem ne gre spregledati izpovedbo same mladoletne oškodovanke, ki je potrdila, da ji je obtoženi pošiljal slike in filme z „nagimi ljudmi, ki so prikazovali podobne stvari, kot jih je obtoženi počel z njo“. Temeljito dokazno oceno verodostojnosti mladoletne oškodovanke je sodišče prve stopnje opravilo pod točko 20 obrazložitve in ker se sodišče druge stopnje z njo v celoti strinja, se v izogib ponavljanju na to obrazložitev prvega sodišča sklicuje.

10. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje zanesljivo presodilo, da gre za datoteke, ki nesporno prikazujejo mladoletne osebe, obtoženca ne more ekskulpirati trditev, da se je zanašal na to, da spletna stran Pornhub jamči, da ne vsebuje pornografskih in drugačnih seksualnih vsebin, na katerih se pojavljajo mladoletne osebe. Dokazno gradivo je bilo že v predkazenskem postopku skrbno selekcionirano. Iz izpovedb priče P. Š. tako izhaja, da je izločila zgolj datoteke, na katerih so bile nesporno mladoletne osebe. Predmetne slikovne in video datoteke je sodišče prve stopnje pregledalo ter na podlagi lastne zaznave z gotovostjo zaključilo, da je lahko vsaki povprečno razgledani osebi povsem jasno, da prikazujejo mladoletne osebe ter da za takšno ugotovitev ni potrebe po pritegnitvi izvedenca. Svoje zaključke je prvo sodišče še dodatno podprlo s podatkom, da je obtoženec na predmetni spletni domeni iskal pornografske vsebine z mladoletnimi osebami. Zagovornik sicer oporeka dokazni vrednosti podatkov o iskanih vsebinah, saj naj angleška beseda „teen“ ne bi pomenila zgolj mladoletno osebo. Tej pritožbeni tezi zagovornika ni mogoče slediti, že zgolj na podlagi vsebine zaseženih in po prvem sodišču pregledanih datotek, za katere je z vso gotovostjo zaključilo, da vsebujejo pornografsko in drugačno seksualno vsebino, ki vključuje mladoletne osebe. Tako gre zavrniti tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, verjetno pravice do obrambe, ker naj sodišče prve stopnje ne bi preverilo zagovora obtoženega, da je pridobil posnetke na legalni javni spletni strani, ki ima v svojih pravilih zavedeno, da so vsi posnetki in fotografije legalni.

11. Pritožnik v nadaljevanju navaja, češ da je sodišče prve stopnje sledilo očitku iz obtožnice, da naj bi šlo za realistične podobe mladoletnih oseb zgolj pod prvo točko (verjetno ima v mislih alinejo) pri prenosnem računalniku, kjer je navedlo „po videzu mladoletnih oseb“ v vseh ostalih pa je očitno sledilo tezi tožilstva, da gre za mladoletne osebe. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je opis dejanja v tem delu identičen v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe. Zapisano je, da je obtoženec pridobival in posedoval tudi: „video datoteko z imenom „20200830_213953 mp4“, ki je bila ustvarjena 30. 8. 2020 in prikazuje spolne zlorabe neznanih, po videzu mladoletnih deklet, in sicer najprej mladoletno dekle, ki sleče...“. V nadaljevanju opisa je torej povsem jasno zapisan očitek, da so na video datoteki posneta mladoletna dekleta, vključena v pornografske dejavnosti.

12. K pritožbi obtoženca:

13. Obtoženi predsednici senata neutemeljeno očita pristranskost, ker ni upoštevala predlogov obrambe za izločitev dokazov. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je prvostopenjska sodnica o predlogu obrambe za izločitev dokazov s sklepom odločila na glavni obravnavi 26. 8. 2021, v pritožbeno izpodbijani sodbi pa pod točko 5 obrazložitve podala razumne razloge za takšno odločitev. Odločanje prvega sodišča, ki ima podlago v kazenskem postopkovniku in ki je pospremljeno z izčrpno in prepričljivo argumentacijo, ne more vzbujati pomislekov glede morebitne nepristranskosti razpravne sodnice. Obtoženi oziroma obramba slednjih niti ni uveljavljala z zahtevo za izločitev sodnice v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki pa jo je možno uveljavljati najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP).

14. Sodišče druge stopnje prav tako zavrača stališče obtoženca, da v predmetnem kazenskem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da so na inkriminiranih datotekah mladoletne osebe. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje o tej odločilni okoliščini tudi samo prepričalo s pregledom vsega relevantnega datotečnega gradiva. Zato tudi sklicevanje na domnevno jamstvo spletne domene Pornhub ne more obtoženca ekskulpirati, saj tudi ni pomembno kje je predmetne datoteke pridobival, če mu je bilo v predmetnem kazenskem postopku z gotovostjo dokazano, da so datoteke, ki jih je pridobival in posedoval, vsebovale pornografsko in drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe.

15. V nasprotju z obtožencem, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neoporečna dokazna ocena prvega sodišča pod točko 44 obrazložitve izpodbijane sodbe glede avtorstva datoteke „10 004.mp4“ ter okoliščine, da se na tej video datoteki nahaja mladoletna oškodovanka. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na dejstvo, da je bila ta datoteka odkrita na računalniku oziroma elektronski napravi, ki jo je uporabljal obtoženec. Po zaslišanju priče V. V., očeta mladoletne oškodovanke, v katerega stanovanju naj bi posnetek nastal po zagovoru obtoženca, je sodišče lahko zanesljivo ovrglo tak način obtoženčeve obrambe. Pa tudi mladoletna oškodovanka je potrdila, da jo je obtoženec doma slikal in včasih tudi snemal. 16. Obtoženec je tekom postopka pa tudi pritožbeno problematiziral zakonitost zasega prenosnega računalnika Acer Spire ter trdil, da nikoli ni dal soglasja za preiskavo te elektronske naprave. Sodišče druge stopnje takšne pomisleke obtoženca zavrača, saj iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 29. 9. 2020 izhaja, da je bil ta prenosni računalnik s spominskimi karticami zasežen tega dne, potem ko ga je policistoma P. P. in J. J. izročila obtoženčeva partnerka S. S. kot ena izmed imetnikov oziroma uporabnikov te elektronske naprave. Slednja je tudi istega dne privolila v preiskavo zasežene elektronske naprave in spominskih kartic. Privolitev obtoženca pa je v celoti nadomestila odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 11. 2020, opr. št. III Kpr 50840/2020, s katero je na predlog okrožnega državnega tožilstva z dne 19. 10. 2020, na podlagi določb 219.a in 223.a člena ZKP, odredila preiskavo predmetnih elektronskih naprav. Okoliščina, ali je še kdo drug razen obtoženca poznal geslo za odpiranje računalnika oziroma datotek, niti ni relevantna, saj je kriminalist J. J. kot priča izpovedal, da lahko dostopajo do vsebine elektronskih naprav s posebnim forenzičnim programom brez poznavanja gesel. 17. Vse dvome v zakonitost zasega obtoženčevega telefonskega aparata Samsung je sodišče prve stopnje ovrglo v obrazložitvi pod točko 7 izpodbijane sodbe. Iz zapisnika o zasegu telefona z dne 24. 9. 2020 ob 14.20 uri (list. št. 41 do 42), na katerega obtoženec ni imel pripomb ter privolitve za preiskavo te elektronske naprave, ki jo je obtoženec podpisal istega dne (list. št. 43 do 44) ne izhajajo okoliščine, ki jih obtoženec v zagovoru zatrjuje in ki bi morebiti vzbudile dvom v zakonitost tega preiskovalnega dejanja.

18. Sodišče druge stopnje zavrača obtoženčevo trditev, da naj bi bila tekom postopka mladoletni oškodovanki zastavljana sugestivna vprašanja, da je izpovedovala predhodno poučena s strani šolske svetovalke A. J., da mladoletna oškodovanka nikakor ne bi podala prijave na datum obletnice poroke med njeno materjo in obtoženim ter da naj bi jo h krivem pričevanju napeljal oče V. V. Sodišče prve stopnje je izpovedbe priče A. J. dokazno ocenilo pod točko 17 obrazložitve. Ne drži, da bi prijavo zoper obtoženca podala mladoletna oškodovanka, pač pa je tako ukrepalo vodstvo njene osnovne šole, ko je šolska svetovalka J. v spontanem pogovoru z oškodovanko prišla do ugotovitve, da bi lahko bila mladoletnica žrtev spolne zlorabe. Zato je povsem ovrženo obtoženčevo sklicevanje na morebitno maščevanje V. V. preko mladoletne oškodovanke, valjenje krivde na slednjega ter sklicevanje na konstrukt. Za sodišče prve stopnje je bilo dokazno relevantno zaslišanje oškodovanke kot priče. Njena izpovedba je bila posneta in iz posnetkov oziroma prepisa le-teh ne izhaja, da so ji bila zastavljana vprašanja sugestivne narave. Odgovori oškodovanke so bili dovolj jasni in povedni, sodišče druge stopnje pa se glede njene verodostojnosti v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje pod točko 20 obrazložitve. Nenazadnje je bila s strani izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ocenjena za osebo, ki ne izkazuje znakov izkrivljanja resnice. Obtoženec s trditvijo, češ da oškodovankini materi S. S. na centru za socialno delo niso dovolili, da bi hčerki postavljala vprašanja, selektivno prikazuje dejansko stanje. Na glavni obravnavi 24. 5. 2021 (list. št. 550) je S. S. izpovedala: „Na vprašanje, ali sem jo poskusila kaj vprašati po tistem o tem kaj se je dogajalo, povem, da sem, vendar so me na centru ustavili in rekli, da naj ne sprašujem, da bo povedala sama“. Torej gre za to, da so Stranjšakovi le preprečili, da bi mladoletnici postavljala morebitna sugestivna vprašanja.

19. Obtoženec v pritožbi povzema vsebino pisemske korespondence med njim in partnerko S.S. z dne 6. 10. 2020, 8. 11. 2020, 9. 11. 2020, 17. 11. 2020, ki pa ni bila izvedena kot dokaz v predmetnem kazenskem postopku. Povzeta vsebina teh pisem pa niti ne poraja dvoma v verodostojnost izpovedb mladoletne oškodovanke in drugih relevantnih prič.

20. Sodišče druge stopnje ne vidi nič spornega v policijskem potrdilu o vstopu v stanovanje z dne 23. 9. 2020. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje pod točko 30, sklicujoč se na izpovedbe prič sicer policistk P. P. in L. L., sta slednji 23. 9. 2020 v stanovanje na K. vstopili na povabilo in željo S. S. ter fotografirali prostore. Predmetno potrdilo se nahaja na list. št. 29 spisa in iz njega je razvidno, da sta policistki v stanovanje vstopili „ker je tako želel imetnik stanovanja“. S. S. na takšno postopanje policistk ni imela pripomb.

21. Obtoženec sklepno v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo 30 dnevni rok za izdelavo sodbe. To je sicer res. Sodba, ki je bila razglašena 12. 11. 2021, je bila odpravljena 28. 12. 2021. Glede na to, da gre za priporno zadevo, prvi odstavek 363. člena ZKP predpisuje celo 15 dnevni rok za izdelavo sodbe. Ugotovljena prekoračitev omenjenega zakonskega (instrukcijskega) roka sicer predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj obtoženi ni izkazal, da bi ta kršitev kakorkoli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.

22. Glede na to, da sta se obtoženec in njegov zagovornik zoper obtožencu izrečeno kazen pritožila zgolj na načelni ravni, je pritožbeno sodišče odločbo o kazni preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča o kazni v izpodbijani sodbi argumentirana in razumna. Sodišče prve stopnje je posamično določene kazni ter izrečeno enotno kazen šestih let in šestih mesecev zapora obtožencu odmerilo v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, predpisanimi v 49. členu KZ-1. Prvi odstavek tega člena zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek 49. člena KZ-1 nalaga sodišču, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine in jih primeroma našteva. Gre torej za uporabo načela individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo kazenske sankcije sorazmerne nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in prilagojene storilčevi osebnosti. To načelo omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Pri izbiri vrste in odmeri višine kazni je sodišče prve stopnje upoštevalo težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde, kot obteževalno mu je upoštevalo grob poseg v telesno in duševno celovitost mladoletne oškodovanke, kontinuirano izvrševanje skozi daljše časovno obdobje, negativne posledice na duševnem zdravju mladoletne oškodovanke, ki so se odrazile kot prilagoditvena motnja, poseg v njeno pravico do družine in varnega doma, prikrajšanje za otroško brezskrbnost in občutek varnosti, porušeno zaupanje ter dejstvo, da jo bodo posledice spremljale tudi v bodoče. Na strani olajševalnih okoliščin pa je sodišče prve stopnje izpostavilo obtoženčevo dosedanjo neobsojenost, dejstvo, da se ne nahaja v drugem kazenskem postopku ter skrb za vzdrževanje dveh nepreskrbljenih otrok.

23. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

24. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).