Jedro

Pogodbe, sklenjene med arondantom in upravičencem ob arondaciji ni šteti za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka, če je tej pogodbi sledila arondacijska odločba, ki je bila podlaga tako za prevzem zemljišč v posest, kot tudi za vknjižbo družbene lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.11.2002. S to je tožena stranka v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1240/2001 z dne 4.9.2002, odločila o pritožbi tožeče stranke zoper tisti del odločbe Upravne enote B. z dne 23.10.2000, s katero je ta odločila, da se na kmetijskem zemljišču parcela št. 809/55, gozdna plantaža 1, v izmeri 172000 m2, vl.št. 427, k.o. Š., vzpostavi solastninska pravica v korist upravičencev (točka I. 1. izreka), da je denacionalizacijski zavezanec Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je dolžan zemljišče izročiti v posest skrbnici za poseben primer v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (točka I. 2.izreka), da znaša skupna vrednost nepremičnin 1863,70 DEM oziroma preračunano v tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.10.2000 199.240,20 SIT (točka I. 3 izreka), da spremembe zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi izvede Okrajno sodišče v Brežicah (točka II. izreka).

Tožena stranka je odločila tako, da je spremenila točko I.2.izreka, tako, da glasi:" Zavezanec za vrnitev je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije" (točka 1. izreka), v ostalem pa je pustila izpodbijano odločbo nespremenjeno (točka 2. izreka).

V obrazložitvi sodbe sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi pogodbe in ne na podlagi odločbe o arondaciji. Pri tem se sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v sodbi št. U 1240/2001 z dne 4.9.2002, ko je prvič odločalo o tožbi. V tej sodbi je sodišče navedlo, da je Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, na podlagi katerega je bila izdana odločba o arondaciji, dopuščal tudi sklepanje sporazumov. Po presoji sodišča je zato sporazum z dne 20.11.1967, na katerega se sklicuje tožeča stranka šteti kot del arondacijskega postopka, glede na to, da je iz njega razvidno, da se sklepa za namen arondacije. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava in sicer Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) in nepravilnega vrednotenja zemljišča, ob podržavljenju parcela, št. 809/12. Po presoji sodišča je prvostopni upravni organ pri vrednotenju te parcele pravilno upošteval stanje zemljišča ob podržavljenju. Da je bila ta parcela ob podržavljenju gozd 2. razreda in ne kot navaja tožeča stranka, travnik 4. razreda, izhaja iz potrdila Geodetske uprave.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, tako pri tožbenem ugovoru, da zemljišča niso bila podržavljena na podlagi predpisa, določenega v 29. točki 3. člena ZDen, in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, št. U 231/97 z dne 25.11.1998, ki je v enakem primeru odločilo drugače, kot tudi pri tožbenem ugovoru, da pri vrednotenju ni bila pravilno upoštevana katastrska kultura zemljišča. Iz pogodbe namreč izhaja, da je bila parcela št. 809/12 v velikosti 7039 m 2 travnik 4. bonitetnega razreda in ne gozd 2. bonitetnega razreda. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke in upravnega organa prve stopnje odpravi ter zahtevo za denacionalizacijo zavrne.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu in Slovenska odškodninska družba, d.d., L. in J.Š. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor, ki ga tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, da sporno zemljišče, ob podržavljenju parcela, št. 809/12, ni bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ, Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl). Za zatrjevanje tožnika, da je zemljišče postalo družbena lastnina že pred izdajo arondacijske odločbe, in sicer na podlagi sporazuma z dne 20. 11. 1967, v podatkih spisa ni podlage. Res je sicer, da se je v nekaterih primerih arondacija izvajala na podlagi sporazumov - pogodb, s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos kmetijskih zemljišč v državno last in je bila arondacijska odločba, ki je sledila tako slednjemu pravnemu poslu lahko zgolj fiktivna. V takih primerih je bil pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo pravni posel, in ne arondacijska odločba. Vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Zapisnika - pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče šteti kot samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od aronadacijskega postopka, saj je sporazumu sledila arondacijska odločba, ki je bila podlaga, tako za prevzem zemljišč v posest, kot tudi za vknjižbo družbene lastnine. Zato je pravilno stališče sodišča, da je navedena pogodba le del arondacijskega postopka. Tudi za zatrjevanje tožnika, da pri vrednotenju zemljišča ni bila pravilno upoštevana kultura zemljišča, ni podlage. Iz podatkov spisa, in sicer iz potrdila Geodetske uprave B. o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja namreč izhaja, da je bila sporna parcela ob podržavljenju gozd 2. razreda in to stanje je bilo tudi upoštevano pri vrednotenju.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pavšalen ugovor o drugačnem odločanju sodišča prve stopnje v drugem upravnem sporu.

Ker glede na navedeno pritožbeni ugovori niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.