Jedro

Prepoved odtujitve in obremenitve vozila se skladno z določbami ZIZ ne zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, temveč v registru, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (1. točka prvega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena ZIZ).

Prenosnik lastninske pravice mora tudi v primeru simbolične izročitve pridobitelju omogočiti, da začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil (ne glede na naravo evidence) navedenega ne more omogočiti.

Premoženjska škoda sama po sebi še ne pomeni težko nadomestljive škode, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Za premoženjsko škodo je namreč mogoče dobiti denarno nadomestilo (odškodnino). Tožnik bi moral zato navesti in dokazati konkretne okoliščine, zaradi katerih bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Tožnik je na podlagi kupoprodajne pogodbe na toženko prenesel lastninsko pravico na svojem osebnem vozilu, toženka pa mu ni plačala dogovorjene kupnine. Vozilo je neposredno po pridobitvi lastninske pravice za polovico nižjo kupnino odsvojila tožencu. Ta je vozilo kupil, čeprav ga je tožnik opozoril na toženkino goljufijo, tožniku pa nato ponudil, da lahko vozilo odkupi nazaj. Tožnik je podal kazensko ovadbo, vozilo je bilo zaseženo in izročeno tožniku v posest. Kljub temu tožnik vozila ne more prepisati nase, saj mu toženec noče izstaviti ustrezne listine, da bi to lahko storil. S tožbo zahteva, (1.) razveljavitev kupoprodajne pogodbe, (2.) ugotovitev, da je pravni posel med toženko in tožencem ničen in nima pravnih učinkov, (3.) da se tožencu prepove nadaljnje razpolaganje in prepoved odtujitve in obremenitve vozila, (4.) da je toženec dolžan tožniku izdati listino, na podlagi katere bo možno vozilo registrirati na ime tožnika, sicer listino nadomesti sodba, ter (5.) povračilo stroškov postopka.

2.Tožnik je hkrati s tožbo vložil predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predlaga, (1.) da se tožencu prepove nadaljnje razpolaganje in prepoved odtujitve in obremenitve vozila in da se ta prepoved zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, (2.) da se tožniku omogoči vse posle rednega upravljanja ter uporaba in registracija vozila ter (3.) da začasna odredba velja 30 dni po pravnomočno zaključenem sodnem postopku.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikov predlog zavrnilo.

4.Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje, podrejeno spremembo sklepa, da se ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, stroške postopka pa naloži toženi stranki.

4.Izpodbija zaključek glede neobstoja nevarnosti, da toženec vozilo proda tretji osebi. Za prodajo ni nujna dejanska izročitev vozila, saj zadostuje pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil. Pri tem ni bistveno, ali je evidenca javna knjiga ali ne. Njen namen je ugotavljanje lastništva vozil. Poleg tega lahko toženec vozilo kadarkoli obremeni, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnik je predlagal primerno sredstvo zavarovanja. Napačen je tudi zaključek sodišča o neobstoju verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ta bo tožniku nastala, če vozila ne bo mogel registrirati, posledično pa niti uporabljati niti servisirati. Če bo vozilo do konca postopka stalo, bo nastala nenadomestljiva škoda ter velika izguba na vrednosti vozila. Če vozilo dlje časa ni v uporabi, se lahko pojavijo različne okvare, vozilo višjega cenovnega razreda pa ima tudi višje stroške vzdrževanja in popravil, dražje rezervne dele ter hitreje izgubi svojo vrednost. Če sta toženca na vozilu karkoli pokvarila, je tudi to potrebno ugotoviti na servisu in morebitno škodo sanirati. Stališče sodišča, da gre v tem primeru za že nastalo škodo, je zmotno. Tudi če bi vozilo na servis peljal z vlečno službo, bi moral predložiti dokazilo o lastništvu, česar nima. Tožnik vozilo potrebuje za dostop do zdravstvenih ali drugih storitev, ki niso dostopne z javnim prevozom. Ima telesno okvaro, zaradi katere ne more uporabljati vozila z običajnim menjalnikom. Sredstev za nakup novega vozila nima, saj je želel novo vozilo kupiti s kupnino za sporno vozilo, te pa od toženke ni prejel. Tožencu z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve ne bi nastala nobena škoda, saj je vozilo že v posesti tožnika.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Po določbi drugega odstavka 272. člena ZIZ¹ mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po prvi točki predloga ni utemeljen, ker je tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, poleg tega ni podana predpostavka po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Prav tako ni utemeljen predlog za izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe po drugi točki predloga, saj po presoji sodišča prve stopnje nista podani predpostavki po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve vozila skladno z določbami ZIZ ne zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, temveč v registru, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (1. točka prvega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena ZIZ). Ker zakon za predlagano vsebino zavarovanja izrecno predvideva navedeno sredstvo zavarovanja in ker so sredstva zavarovanja v zakonu navedena taksativno, bi moral tožnik predlagati zakonsko predvideno sredstvo. V takšnem primeru ne more uspeti s predlogom drugačnega, po njegovem mnenju ustreznega načina zavarovanja. Pritožbene navedbe o naravi in pomenu evidence, ki se vodi pri upravni enoti, ter primernosti predlaganega načina zavarovanja zato niso pravno pomembne.

8.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da lahko toženec vozilo proda, čeprav je v tožnikovi posesti. Lastninska pravica na premičninah preide z izročitvijo v posest (prvi odstavek 60. člena v zvezi s 40. členom SPZ² ). Kot dejanska izročitev šteje tudi izročitev, ki se opravi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev (2. odstavek 60. člena SPZ). Takšna (simbolična) izročitev je pri prodaji vozila možna (npr. izročitev ključev in/ali prometnega dovoljenja)³ . Vendar pritožba spregleda, da mora prenosnik tudi v primeru simbolične izročitve pridobitelju omogočiti, da začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil (ne glede na naravo evidence) navedenega ne more omogočiti. Toženec takšnega učinka tudi ne more zagotoviti na drug način. Sporno vozilo je v posesti tožnika. Iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je bilo zaseženo tudi prometno dovoljenje. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ne more več prenesti lastninske pravice na vozilu na tretjo osebo. V primeru nadaljnje prodaje vozila namreč ne more storiti vsega, kar je potrebno, da lahko pridobitelj začne izvrševati posestna dejanja nad vozilom.

9.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do njegovih navedb o nevarnosti obremenitve vozila s strani toženca. Tožnik je prepoved obremenitve vozila je zgolj predlagal, predloga pa v tem delu ni konkretizirano obrazložil. Tudi sicer nevarnost obremenitve vozila z zastavno pravico ne utemeljuje verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. V izvršbi se praviloma rubi stvari, ki jih ima dolžnik v posesti (prvi odstavek 83. člena ZIZ), predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo (drugi odstavek 84. člena ZIZ). Toženec pa vozila nima v posesti. Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti kdo tretji, se smejo zarubiti samo s privolitvijo le-tega (drugi odstavek 83. člena ZIZ), kar v konkretnem primeru pomeni, s soglasjem tožnika. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Razlogi sodišča v zvezi s to predpostavko so jasni in niso nasprotujoči, kot očita pritožba. Tožnik zatrjuje verjetnost nastanka škode na vozilu zaradi nemožnosti registracije ter posledične nemožnosti uporabe in servisiranja vozila. V pritožbi obsežno opisuje pomen registracije za uporabo vozila v cestnem prometu in njegovo servisiranje ter natančno pojasnjuje, do kakšnih okvar vozila lahko pride, če to ni v redni uporabi. Navedb o tem, kako bi zatrjevana škoda prizadela njegov položaj oziroma, da bi ga prizadela v tolikšni meri, da bi jo bilo težko nadomestiti, pa tožnik v predlogu ni podal. Iz njegovih trditev izhaja le, da mu grozi materialna škoda, takšna škoda pa sama po sebi še ne pomeni težko nadomestljive škode, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Za premoženjsko škodo je namreč mogoče dobiti denarno nadomestilo (odškodnino). Tožnik bi moral zato navesti in dokazati konkretne okoliščine, zaradi katerih bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo. Vse navedeno velja tudi za potencialno še vedno nastajajočo škodo v posledici morebitnih poškodb vozila s strani tožencev. Upoštevaje pojasnjeno tudi ni pravno pomembno, ali in na kakšen način lahko tožnik odpelje vozilo na servis. Gre za preprečevanje oziroma odvračanje premoženjske škode, v zvezi s katero tožnik ni podal navedb glede njene težke nadomestljivosti.

11.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost nastanka druge težko nadomestljive škode, ki bi tožniku nastajala, ker ne more uporabljati spornega vozila. Tožnik o tej škodi ni podal konkretnih navedb. Prav tako ni navedel, zakaj nujno potrebuje osebno vozilo in zakaj si ne more zagotoviti drugega prevoznega sredstva. Splošne navedbe, da vozilo nujno potrebuje za vsakdanje življenje in službene obveznosti ter da novega vozila ne more kupiti, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustrezajo standardu konkretiziranosti. Iz njih ne izhaja, konkretno kakšna škoda naj bi nastajala, prav tako tožnik ni pojasnil, zakaj bi jo bilo težko nadomestiti. V pritožbi navaja, da vozilo potrebuje za dostop do zdravstvenih ali drugih storitev, ki niso dostopne z javnim prevozom, da ima telesno okvaro, zaradi katere ne more uporabljati vozila z običajnim menjalnikom, in je zato za njegovo mobilnost nujno vozilo z avtomatskim menjalnikom, ter da novega vozila ne more kupiti, ker je to nameraval storiti s kupnino za sporno vozilo, katere pa ni prejel. Niti tako dopolnjene navedbe (tudi, če bi bile še upoštevne) ne zadoščajo za izdajo regulacijske začasne odredbe. Poleg tega predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP⁴ ne sme upoštevati. Tožnik namreč ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pojasnilo, da je dokazilo o telesni okvari založil in ga zato prilaga šele pritožbi, ne zadošča. Tožnik namreč ne pojasni, zakaj v predlogu ni podal navedb o telesni okvari. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa manjkajočih kontretiziranih trditev ne more nadomestiti s ponujenimi dokazi. Tudi sicer samo dejstvo telesne okvare še ne zadostuje za ugotovitev verjetnosti težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da pogoj verjetnega nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen.

12.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpolnjenosti pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni mogoče ugotavljati, ker tožnik v predlogu sploh ni navedel posledic, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale tožencu. Pri tej predpostavki gre za relativno tehtanje interesov in izgub obeh strank, pri čemer sodišče ne sme samo iskati in ugotavljati obstoja okoliščin, ki jih tožnik ni zatrjeval. Ker zaradi izostanka navedb sploh ni mogoče tehtanje neugodnih posledic strank, tudi ta predpostavka za izdajo začasne odredbe ni izkazana. Enako velja glede predpostavke po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, na katero se tožnik prav tako sklicuje v predlogu, ne pojasni pa, zakaj naj bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zgolj splošna (in tudi prepozna) pritožbena navedba, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda, ker je vozilo že v posesti tožnika, ne zadošča. Ne glede na posestno stanje pomeni prepoved odtujitve in obremenitve vozila poseg v lastninska upravičenja lastnika. Tak ukrep bi bil tako dopusten zgolj, če bi prevladal tožnikov interes, da bo lahko njegova terjatev poplačana le na takšen način. Da je takšen interes močnejši od škode, ki bi s posegom v lastninsko pravico nastala tožencu, mora izkazati tožnik, kar mu v konkretnem primeru ni uspelo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

13.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (druga točka 365. člena ZPP).

14.Tožnik je predlagal, da pritožbeno sodišče stroške postopka naloži toženi stranki, vendar pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sicer sestavni del pravdnih stroškov, zato se o pritožbenih stroških odloči s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami in dopolnitvami.

2Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami.

3Prim. VSL sodba I Cp 3882/2011 z dne 9. 12. 2011.

4Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 72/07 s spremembami in dopolnitvami.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 81, 81/3, 83, 83/1, 83/2, 84, 84/2, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1, 273/1-1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 40, 60, 60/1, 60/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.