Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja ne zadošča, da je bila oseba nasilno pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja porušenja stanovanjske hiše, če hiša ni bila porušena od okupatorja, ampak je bila porušena s strani zavezniških sil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1660/2001-9 z dne 11.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.2001. S to je tožena stranka razveljavila odločbo Upravne enote S. z dne 6.1.2000, s katero je bil tožnici priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke) za čas od 14.2.1945 do 15.5.1945. Odločbo je razveljavila po nadzorstveni pravici na podlagi 105. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVOjI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) v zvezi z določbo 20. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/00), ker je ugotovila, da je bil s tako odločitvijo, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, prekršen zakon v korist tožnice. Upravni organ prve stopnje je odločitev oprl na naslednje dokaze: tožničino zahtevo, izpovedbo tožnice in prič A,A. in M.S., pismo Muzeja novejše zgodovine C. z dne 3.12.1999 ter na potrdilo Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 21.12.1999. Iz teh izhaja, da je bila tožničina hiša v G. ulici v C. porušena dne 14.2.1945 v bombnem napadu zavezniških sil. Tako dejansko stanje pa ne more biti podlaga za priznanje uveljavljanega statusa na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN. Po tej določbi je namreč mogoče priznati status begunca le osebi, ki je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi porušenja njene stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ker tožničina hiša ni bila porušena s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev, ampak v bombnem napadu zavezniških sil, tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje uveljavljenega status določa ZZVN v 4. odstavku 2. člena.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bilo stanovanje v C., v katerem je živela, ob bombnem napadu dne 14.2.1945 porušeno in okupirano s strani nemškega okupatorja. Ne glede na to, kdo je bombardiral C., je za to dejanje kriv nemški okupator, ki je zasedel C. Ker je bila izpostavljena nasilju nemškega okupatorja izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 105. člena ZVojI, ki se glede na določbo 20. člena ZZVN uporablja tudi v postopkih za uveljavljanje pravic po ZZVN, se odločba, ki je postala v upravnem postopku dokončna, lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo prekršen materialni zakon v korist posameznika. Kršitev materialnega zakona je podana vselej, če je materialni zakon glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je razlog za razveljavitev odločbe podan. Tožnici je bil namreč z dokončno odločbo priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke na podlagi določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN. Iz navedene določbe, ki jo pravilno povzemata sodišče prve stopnje in tožena stranka izhaja, da je tak status mogoče priznati osebi, ki je bila nasilno pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja porušenja njene stanovanjske hiše, vendar le, če je bila ta porušena od okupatorja ali njegovih sodelavcev. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja torej ne zadošča, da je bila oseba, ki tak status uveljavlja, med vojno izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. Že iz določbe 1. člena ZZVN izhaja, da je mogoče tak status priznati le tistim osebam, katerim je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep povzročen s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Da bi bila tožnica pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja okupatorja, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Nasprotno, iz v postopku izvedenih dokazov, ki so bili podlaga za izdajo odločbe prve stopnje, in sicer iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 21. 12. 1999, izhaja, da je bila tožničina hiša med vojno porušena v bombnem napadu zavezniških sil. Te ugotovitve tožnica niti ne izpodbija. Zato je tožena stranka utemeljeno uporabila možnost, ki ji jo daje zakon in odločbo, s katero je bil tožnici v nasprotju z ZZVN priznan status begunke, razveljavila.

Pritožbene navedbe tožnice ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Pritožbeno sodišče sicer razume tožnico, ki je med vojno nedvomno trpela, saj je v bombnem napadu izgubila dom. Vendar pa zakonodajalec v ZZVN primerov, kot je tožničin, ni uredil. ZZVN ne daje pravic vsem, ki so med drugo svetovno vojno pretrpeli nasilje, zaradi katerega so utrpeli negativne posledice, ampak ureja posebno varstvo le za tiste državljane, katerim je bilo nasilje povzročeno neposredno s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.