Jedro

Izostanek okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni A. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da si je v času od 10. 12. 2014 do 15. 4. 2015 v Mariboru kot direktor družbe K., nepremičnine in investicije, d.o.o., protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana pri opravljanju gospodarske dejavnosti – oddajanju skladiščnih prostorov v najem, na ta način, da mu je A. C., direktor družbe M., d.o.o., v času od 16. do 17. 4. 2014 v hrambo zaupal skladiščni montažni šotor S 75, vreden 38.676,89 EUR, last družbe M., d.o.o., da ga je za družbo M., d.o.o., hranil v skladiščnih prostorih na ..., ki jih je imela družba K., d.o.o. v upravljanju, nato pa kljub temu, da ga je A. I. v imenu družbe M., d.o.o. dne 10. 12. 2014 pozval, naj jim 12. 12. 2014 ob 9.00 uri omogoči dostop do šotora, tega ni storil, prav tako pa družbi M., d.o.o., šotora ni vrnil niti kasneje, čeprav ga je I. k vrnitvi šotora dne 15. 12. 2014 ponovno pozval, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovana pravna oseba M., d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 38.676,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 do plačila napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca in nagrada ter potrebni izdatki zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 6. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 bo določena kazen izrečena tudi, če obsojeni v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi M., d.o.o. ne bo plačal 38.676,89 EUR. V tej višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 do plačila je bil oškodovani družbi M., d.o.o. priznan tudi premoženjskopravni zahtevek. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojeni dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane družbe in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 1. 2019 zavrnilo pritožbe državne tožilke in obeh obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso v znesku 250,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe in podrejeno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma sodišču druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ta ni utemeljena. Navaja, da se vložnik sklicuje na obsojenčev zagovor, da oškodovani družbi šotora ni izročil, ker je izvrševal pridržno pravico, s tem pa podaja lastno oceno zagovora in tako vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Tudi sicer je dokazni postopek pokazal, da obsojenec ni imel nobenih upravičenih razlogov za zadrževanje šotora, na podlagi česar je sodišče presodilo, da predstavlja takšen obsojenčev zagovor način njegove obrambe. Pridržne pravice na stvari, ki je upniku izročena v hrambo sploh ne more biti, opis kaznivega dejanja zatajitve pa vsebuje tudi vse potrebne zakonske znake in je kaznivo dejanje obsojencu v objektivnem in subjektivnem smislu dokazano. V primerih ko je predmet storilčevega napada premična stvar, že sama protipravna prilastitev stvari pomeni, da je na storilca prešla protipravno pridobljena premoženjska korist. Na dejstvo, da si je sporni šotor prilastil obsojenec sodišče ni sklepalo le na podlagi prodaje edinega poslovnega deleža za znesek 500,00 EUR in ocene vrednosti šotora, temveč se je oprlo tudi na izpovedbo K. J., da ob nakupu ni prejela ne šotora ne dokumentacije o njem. Zaslišanje priče M. S. je sodišče utemeljeno zavrnilo upoštevajoč obrazložitev dokaznega predloga, pravilna pa je tudi ocena višjega sodišča, da razpolaganje s poslovnim deležem družbe po inkriminiranem času ne spada v dejansko podlago kaznivega dejanja. Obramba je izjavo M. S. priložila šele v pritožbi, v nasprotju s prekluzijo in 289. člena ZKP, sodišče pa tudi ni kršilo določb kazenskega postopka ter obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic, saj po tem, ko je bil zapisnik o zaslišanju K. J. prebran s soglasjem strank, obramba njenega neposrednega zaslišanja sploh ni predlagala.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca naloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Državno tožilstvo je obsojencu z obtožnim aktom očitalo storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil zakonite znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in svoje pravno stališče utemeljilo v točki 8 sodbe. Taki odločitvi je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo pritožbo državne tožilke.

6. Glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti se kot osrednje in bistveno vprašanje v tej zadevi pojavi vprašanje zadostne konkretizacije zakonitih znakov kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, konkretno zakonskega znaka prilastitve stvari. Kaznivo dejanje zatajitve po tej določbi namreč stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Predhodno bi se lahko pojavilo tudi vprašanje, ali vložnik zahteve zadosti konkretno uveljavlja kršitev zakona, ali pa gre v bistvu za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi, saj je pritožbeno sodišče presodilo (točka 11 sodbe), da je uveljavljana kršitev kazenskega zakona obrazložena kot posledica nepravilne ugotovitve glede dokazanosti kaznivega dejanja, kar pa ni mogoče, saj je pravo lahko nepravilno uporabljeno le, ko so predhodna dejstva pravilno ugotovljena. Navedeno stališče po presoji Vrhovnega sodišča ni povsem točno, saj je kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP podana že s pomanjkljivim opisom zakonitih znakov kaznivega dejanja v sodbi sodišča. 7. Vložnik zahteve zatrjuje, da je za kaznivo dejanja bistveno, da si storilec zaupano stvar prilasti tako, da jo obdrži kot svojo lastnino. Goli namen ne zadošča, saj mora biti takšna volja storilca razvidna iz njegovih ravnanj, ki kažejo na to, da stvar rabi kot svojo. Konstitutivni znak kaznivega dejanja se odraža v storilčevem namenu trajne prilastitve zaupane mu stvari, skratka, da stvar obdrži kot svojo lastnino. Vložnik zahteve se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ko je le-to presodilo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja, saj je z zaupanim vozilom razpolagal, kot da je njegov lastnik, ko ga je prodal1 in ko je presodilo, da kaznivo dejanje zatajitve praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki pa lahko v primeru kršitve pogodbe preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari, torej, da si je zaupano stvar prilastil tako, da jo je obdržal kot svojo lastnino.2 Odločitev nižjih sodišč je neskladna z ustaljeno sodno prakso in pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (22. člen Ustave RS), sodišče pa je kot izvršitveno ravnanje štelo neizročitev šotora, kar predstavlja kršitev zakona. Vložnik zaključuje, da dejanje, ki se očita obsojencu ni kaznivo dejanje, saj umanjka konstitutivni znak kaznivega dejanja in sicer, da je obsojenec imel namen, da sporni šotor obdrži kot svojo lastnino in je v konkretnem primeru podana kršitev zakona, saj dejanje, ki se je očitalo obsojencu ni kaznivo dejanje. Čeprav so v zatrjevanjih vložnika zahteve za varstvo zakonitosti po presoji Vrhovnega sodišča delno podani elementi izpodbijanja dejanske presoje sodišča, pa je iz zahteve dovolj jasno razviden očitek, da je umanjkala opredelitev prilastitvenega namena obsojenca tudi v opisu kaznivega dejanja v sodbenem izreku, s tem pa obramba povsem določno pravnomočno sodbo izpodbija in kar tudi jasno zapiše, zaradi kršitve zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodno prakse mora biti kaznivo dejanje v izreku sodbe do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obsojencu očitano kaznivo dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tako morajo biti abstraktni zakonski znaki, razen tistih, ki se nanašajo na subjektivno, to je notranje dojemanje storilca, s konkretnimi dejstvi opisana v konkretnem delu izreka sodbe.3

9. Bistveno za kaznivo dejanje zatajitve je, da ima storilec predmet, ki sicer ni njegova last na podlagi veljavnega pravnega posla v posesti, v konkretnem primeru v hrambi, med izvajanjem pravnega posla pa si to stvar v nasprotju z voljo lastnika prilasti in jo obdrži kot svojo lastnino. Iz opisa kaznivega dejanja v tenorju izpodbijane sodbe izhaja, da si je obsojenec protipravno prilastil tujo premično stvar tako, da stvari, ki jo je imel v hrambi po pozivu predstavnika lastnika stvari, ni vrnil. Tak opis ravnanja obsojenca pa presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka prilastitve stvari, saj v opisu dejanja niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da si je obsojenec stvar, konkretno šotor, prilastil. Dejstvo, kot izhaja iz opisa dejanja, da obsojenec šotora ni vrnil, še ne pomeni njegove prilastitve. Iz takšnega opisa izhaja zgolj, da je obsojenec kršil pogodbo o hrambi, torej civilnopravno obveznost vrnitve predmeta hrambe. Zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve morajo biti v opisu kaznivega dejanja navedene okoliščine iz katerih izhaja, da si je obsojenec predmet hrambe prisvojil. Navedenega opisa kaznivega dejanja ne morejo dopolniti dejanske ugotovitve sodišča, razvidne iz utemeljitve sodb obeh nižjih sodišč, ki pa se niti nista ukvarjali z vprašanjem, kaj se je zgodilo s spornim šotorom, zato je v konkretnem primeru podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj po presoji Vrhovnega sodišča izostanek konkretnih okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari s strani obsojenca, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje.

10. Z drugačno razlago potrebe po konkretizaciji zakonskega znaka prilastitve v opisu kaznivega dejanja zatajitve, bi nedopustno širili polje kaznivosti, saj bi lahko zajeli tudi tista ravnanja, ki v domet kaznivega dejanja zatajitve ne sodijo, na primer, ko vrnitev stvari ni mogoča zaradi njenega uničenja, proti volji posestnika stvari, ali ker bi šlo zgolj za rabo stvari, pomanjkljiv opis zakonskega znaka prilastitve pa tudi ne omogoča zanesljivega sklepanja o obliki krivde in namenu storilca.4 C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika utemeljena, saj je bil z izrekom sodbe kršen kazenski zakon v smislu 1. točke 372. člena ZKP, zato je pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, kot je kaznivo dejanje pravno opredeljeno v izreku sodbe. Posledično izreku oprostilne sodbe je Vrhovno sodišče poseglo tudi v odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških postopka ter na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovano družbo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa se stroški kazenskega postopka iz 1 do 5 točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnimi izdatki obsojenca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun.

1 Sodba VS RS I Ips 199/2006 z dne 13. 7. 2006. 2 Sodba VS RS I Ips 31821/2014 z dne 18. 2. 2016. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015 in sodbo VS RS I Ips 33119/2013 z dne 29. 11. 2018. 4 Primerjaj tudi sodbi VS RS I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019 in I Ips 17620/2012 z dne 11. 3. 2021.