Jedro

Tožniku ni bilo treba dokazovati pravnega interesa, ker mu materialni zakon sam nudi možnost zahtevati znižanje kupnine (prvi odstavek 468. člena OZ).

Z oblikovalno tožbo želi tožnik ob posredovanju sodišča povzročiti spremembo nekega pravnega stanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu (glede zahtevka pod tč. I., glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka pod tč. II in glede odločitve o pravdnih stroških pod tč. III) r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 181.489,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 111.489,62 SIT od 26.3.2005 in od zneska 70.000,00 za čas od 25.5.2005 dalje in zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede plačila. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je kupnina stvari - stanovanja na naslovu C., ki je predmet prodajne pogodbe med pravdnima strankama iz naslova jamčevanja za stvarne napake znižana za znesek 700.000,00 SIT, tako da znaša 17.280.590,00 SIT. Glede stroškov postopka pa je odločilo,da je tožnik dolžan tožencu poravnati pravdne stroške v znesku 57.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka,ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku oziroma, da sodbo razveljavi in jo pošlje v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 181. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je oblikovalne narave, saj se z njim zahteva sprememba določenega razmerja, nastalega na podlagi prodajne pogodbe. Pri oblikovalnih tožbah se pravni interes predpostavlja. V predmetni zadevi predstavlja oblikovalni zahtevek pravno podlago za vrnitev zahtevanega zneska, zato za zavrženje oblikovalnega tožbenega zahtevka ni nikakršne podlage. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 9.3.2005 notificiral napako in zahteval znižanje kupnine, vendar je zmotno štelo, da zahtevek za znižanje kupnine v določenem, delu ni utemeljen, ker naj bi toženec poskušal opraviti izpolnitev. Potem, ko je tožnik pravočasno in pravilno obvestil toženca o napaki je dne 9.3.2005 podal zahtevek za znižanje kupnine, kateremu pa se s kasnejšim dopisom na izpolnitev ni odpovedal. Ne glede na dopis z dne 10.4.2005 je imela prvotna zahteva učinek na prvotno razmerje med pravdnima strankama tako, da je tožnik v vsakem primeru upravičen zahtevati znižanje kupnine zaradi stvarnih napak in naknadna postavitev roka za izpolnitev zahtevka ne more vplivati na že prej uveljavljeno pravico do znižanja kupnine, saj ne pomeni odpovedi prvotnemu upravičenju iz druge točke 1. odst. 468. člena OZ. Potem, ko je upnik že opravil izbiro med alternativnimi zahtevki, ki nastanejo ob uveljavljanju pravice zaradi napak stvari, namreč njegov naknadno postavljeni zahtevek na obstoj prvega ne vpliva. Zmoten je zato zaključek sodišča, da je tožnik z naknadnim dopisom namesto zahtevka za znižanje kupnine zahteval izpolnitev pogodbe. Ne glede na navedeno pa tožnik pripominja, da iz sodbe ne izhaja, da je toženec opravil naknadno izpolnitev tožniku. Že zgolj samo dejstvo, da ga je njegov sorodnik po telefonu poklical in ga vprašal, kaj naj z opremo stori, namreč ne šteje za veljavno izpolnitev in je zato potrebno upoštevati, da pravno veljavna izpolnitev ni bila opravljena. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je tožnik upravičen do vrnitve kupnine v višini, ki jo predstavlja vrednost opreme, ki naj bi jo toženec pustil v stanovanju, pa je ni pustil. Po določbi 478. člena OZ je namreč kupnino potrebno znižati med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako. Gre torej za razmerje med vrednostjo opremljenega stanovanja in med vrednostjo stanovanj brez opreme ,česar pa ni mogoče enostavno enačiti z vrednostjo opreme same, saj predstavlja pri nakupu stanovanja dejstvo, da se prodaja opremljeno stanovanjske, pomemben faktor pri njegovem vrednotenju. Sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja zadeve v delu, ki se nanaša na zahtevek za znižanje kupnine zaradi popravila kopalnice in žaluzij na oknih, saj gre pri navedenem za takšne vrste napak, pri katerih bi prodajalec za napako moral vedeti in mu ni mogla ostati neznana, v takih primerih pa kupec ne izgubi pravice sklicevati se na napako, četudi ne izpolni obveznosti notifikacije v določenem roku.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je potrebno pritožbi tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da gre v tej zadevi za ugotovitveno tožbo in z njo zmotno povezalo vprašanje pravnega interesa za vložitev tožbe. Res je pravni interes procesna predpostavka za sleherno tožbo, torej tudi za dajatveno in oblikovalno, vendar ni absolutne narave. V takšnih primerih se pravni interes domneva in ga tožniku ni treba posebej izkazovati. Tako tudi v tem primeru tožniku ni bilo treba dokazovati pravnega interesa, ker mu materialni zakon sam nudi možnost zahtevati znižanje kupnine (prvi odstavek 468. člena OZ).

Z oblikovalno tožbo želi tožnik ob posredovanju sodišča povzročiti spremembo nekega pravnega stanja. Ali preneseno na ta primer: tožnik želi doseči nižjo kupnine od tiste, ki je bila dogovorjena v kupni pogodb želi preoblikovati svojo pogodbeno obveznost). Torej nikakor ne gre za ugotovitveno ali deklaratorno tožbo, ki jo zakon posebej ureja v 181. členu ZPP in je zato pritožbeno sodišči pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo I. točko izreka izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi trditvami tožeče stranke, da se tožnik s kasnejšim dopisom na izpolnitev pogodbe ni odpovedal zahtevku za znižanje kupnine in da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da zahtevek za znižanje kupnine v določenem delu ni utemeljen, pa je potrebno povedati, da vrstni red za uveljavljanje posameznih jamčevalnih zahtevkov v prvem odstavku 468. člena OZ ni določen (izjema velja za odstop od pogodbe). Takoj, ko se izpolnijo predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, torej ko kupec pravočasno obvesti prodajalca o napaki, lahko alternativno uveljavlja zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine ali odpravo napake. Jamčevalni zahtevki imajo namreč naravo alternativnih obveznosti, pri katerih ima pravico izbire upnik. Po prvem odstavku 385.člena OZ pa je izbira opravljena in se ne more več spremeniti, ko stranka, ki ima to pravico (kupec) obvesti drugo stranko (prodajalca) o tem kaj je izbrala. Izjava kupca o uresničitvi pravice do sorazmernega znižanja kupnine začne učinkovati, s tem, ko jo prodajalec prejme. Hkrati s to izjavo kupec tudi uresniči pravico do izbire med jamčevalnimi zahtevki. V obravnavani zadevi bo zato moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku presoditi tudi, kaj je glede na zgoraj navedeno pomenil njegov kasnejši dopis na izpolnitev pogodbe. Pri tem pa bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tudi eno od temeljnih načel Obligacijskega zakonika, ki prepoveduje izvrševanje pravic v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovljena ali priznana (7.čl. OZ). Smisel pravila 468.čl. OZ je zagotoviti kupcu ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu. Omejitev izbire, ki izhaja iz načela prepovedi zlorabe pravic, pa zagotavlja strankama enak položaj. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odgovoriti tudi na pritožbene trditve glede pravne veljavnosti izpolnitve in pri tem upoštevati ustrezna določbe Obligacijskega zakonika, ki so posvečene prav dejstvu, ko upnik noče sprejeti obveznosti.

Pritrditi je potrebno tudi pritožbenim trditvam, da je jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Glede na navedeno je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene, in je zato zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičen do vrnitve kupnine v višini, ki jo predstavlja vrednost opreme, ki naj bi jo toženec pustil v stanovanju, pa je ni pustil. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). Nadaljnji napotki niso potrebni, saj je iz zgornje obrazložitve razvidno, katera pravno relevantna dejstva so za odločitev v tem sporu pomembna. Posledica delne razveljavitve sodne odločbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških in tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (člen 165 ZPP).