Jedro

Tožbo je mogoče zavreči, če je očitno, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ima ga pa vedno in ji ga ni treba še posebej dokazovati, če je izdana zanjo neugodna odločba (ali odredba), s katero se ji npr. kaj nalaga ali prepoveduje. Zahteva Banke Slovenije, da tožeča stranka odsvoji delnice, ki naj bi jih pridobila za račun C. in naj bi bil z nakupom presežen kvalificiran delež v kapitalu L., d. d., vsekakor posega v pravni položaj tožeče stranke. Ugotavlja njeno ravnanje, ki naj bi bilo v nasprotju z določbami ZBan-2 in ji onemogoča, da bi že odsvojene delnice ponovno pridobila.

Tožena stranka je kot prekrškovni organ v morebitnem postopku o prekršku vezana na v postopku nadzora dokončno in pravnomočno ugotovljene kršitve ZBan-2. V prekrškovnem postopku zato ne bi mogla ugotoviti, da ravnanje tožnika ni bilo v nasprotju z določbami ZBan-2. Tudi če se postopka o prekršku tožena stranka ne bi odločila voditi, ne gre prezreti, da skladno z 277. členom ZBan-2 tožena stranka po dokončnosti postopka nadzora javno objavi informacije v zvezi z ukrepom nadzora (informacije o kršitelju, informacije o kršitvi, izrek odločbe, s katero se postopek konča in informacijo o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom; 4. točka Odredbe). Tudi iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o kršitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je v novem sojenju (ponovno) zavrglo tožbo zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50.004/19-02 z dne 5. 9. 2019 v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic izdajatelja L. z oznako X, ki jih je tožeča stranka odsvojila 10. 6. 2019. 2. Tožeča stranka zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in "razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov o zadevi ponovno odloči". Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Banka Slovenije je z Odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42,ref. oznaka PBH-24.50.004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju Odredba) družbi B., d.o.o. (v tem postopku tožeča stranka) skladno s prvim odstavkom 267. člena Zakona o bančništvu (ZBan-2) naložila, da v roku štirih mesecev od vročitve Odredbe odsvoji 11.140 delnic izdajatelja L. z oznako X (1., 2. in 3. točka izreka). V 4. točki izreka Odredbe pa je bilo določeno, da bodo skladno z 277. členom ZBan-2 na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi z ukrepom nadzora. Tožeča stranka je zoper Odredbo vložila ugovor, ki ga je Banka Slovenije z Odločbo o ugovoru oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznakaPBH-24.50.004/19-02 z dne 5. 9. 2019 (v nadaljevanju Odločba o ugovoru) zavrnila.

6. Odločbo o ugovoru je tožeča stranka izpodbijala pred Upravnim sodiščem. V novem sojenju1 je Upravno sodišče tožbo ponovno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Presodilo je, da ima tožnica zgolj posreden interes glede potencialnega postopka o prekršku, saj bo vprašanje očitane kršitve predmet odločanja v prekrškovnem postopku s samostojnim sodnim varstvom. Posreden pravni interes ima tožnica tudi glede postopka odločanja sodišča o zakonitosti odločbe ATVP. S trditvami o vplivu na vrednost delnic X in možnost prodaje delnic pod ugodnimi pogoji pa naj bi tožnica utemeljevala zgolj svoj ekonomski in ne pravni interes.

7. Tožeča stranka v pritožbi graja presojo Upravnega sodišča in trdi, da je bilo z Odredbo nedvomno poseženo v njen pravni položaj, saj je bila tožnica v času izdaje Odredbe imetnica delnic, na katere se le-ta nanaša. Ker je bila tožnica ob izdaji Odredbe imetnica delnic X, ji je bila z odločitvijo o zavrženju tožbe, ne glede na kasnejšo odsvojitev teh delnic, odvzeta pravica do sodnega varstva zoper ugotovitev Odredbe, da naj bi tožnica zaradi imetništva 3.757 delnic X (imela naj bi jih v lastnem imenu in za račun družbe C.) kršila določbe ZBan-2. Zaradi tega je bila tožeči stranki naložena sankcija prepovedi uresničevanja pravic iz delnic in obveznost, da delnice v postavljenem roku odsvoji. Ker je tožeča stranka ravnala skladno z naloženo obveznostjo, ji ne sme biti onemogočena sodna presoja pravilnosti in zakonitosti Odredbe v delu, v katerem je bila ugotovljena kršitev ZBan-2. Če bi se v postopku nadzora nad izvajanjem določb ZBan-2 pred toženo stranko izkazalo, da tožeča stranka ni storila nobene kršitve določb ZBan-2, potem tožena stranka tudi ne bi imela podlage, da to vprašanje odpre v okviru prekrškovnega postopka. Na koncu tožeča stranka v zvezi z vrednostjo delnic trdi še, da je morebitno neutemeljeno naložena odsvojitev delnic vsekakor vplivala ne samo na njen ekonomski položaj pač pa tudi na njen pravni položaj.

8. Tožena stranka se s pritožbenimi razlogi ne strinja. Trdi, da je tožeča stranka delnice odsvojila povsem neodvisno od Odredbe, še preden je bila z Odredbo sploh seznanjena (to med strankama ni sporno). Razlog za odsvojitev delnic tako ni bil v izvrševanju Odredbe. Odprava Odredbe in Odločbe o ugovoru z vidika imetništva delnic za tožečo stranko ne bi ničesar spremenila. V zvezi s potencialnim postopkom o prekršku tožena stranka poudarja, da je sama pristojna za vodenje postopkov o prekrških in lahko kot pristojni organ, če bi ugotovila zakonske znake prekrška, postopek vodi ne glede na odločitev sodišča v upravnem sporu. Gre namreč za ločen postopek, v katerem je tožeči stranki prav tako zagotovljeno sodno varstvo – po pravilih postopka o prekršku. Pravni interes v zvezi z vrednostjo delnic naj bi tožeča stranka utemeljevala zgolj s pavšalnimi trditvami.

9. ZUS-1 v 6. točki 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Upravno sodišče je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa tožnice med drugim presodilo, da naj bi imela tožnica zgolj posreden (pravni) interes glede vodenja morebitnega postopka o prekršku, saj bo vprašanje očitane kršitve predmet odločanja v prekrškovnem postopku s samostojnim sodnim varstvom. Tako stališče nasprotuje zakonski ureditvi. Tožbo je mogoče zavreči, če je očitno, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ima ga pa vedno in ji ga ni treba še posebej dokazovati, če je izdana zanjo neugodna odločba (ali odredba), s katero se ji npr. kaj nalaga ali prepoveduje. Zahteva Banke Slovenije, da tožeča stranka odsvoji delnice, ki naj bi jih pridobila za račun C. in naj bi bil z nakupom presežen kvalificiran delež v kapitalu L., d. d., vsekakor posega v pravni položaj tožeče stranke. Ugotavlja njeno ravnanje, ki naj bi bilo v nasprotju z določbami ZBan-2 in ji onemogoča, da bi že odsvojene delnice ponovno pridobila.

10. Tožena stranka je kot prekrškovni organ (prvi odstavek 380. člena ZBan-2) v morebitnem postopku o prekršku vezana na v postopku nadzora dokončno in pravnomočno ugotovljene kršitve ZBan-2 (8. točka drugega odstavka 62. člena ZBan-2 v zvezi s prvim odstavkom 60. člena ZBan-2). V prekrškovnem postopku zato ne bi mogla ugotoviti, da ravnanje tožnika ni bilo v nasprotju z določbami ZBan-2. 11. Tudi če se postopka o prekršku tožena stranka ne bi odločila voditi, ne gre prezreti, da skladno z 277. členom ZBan-2 tožena stranka po dokončnosti postopka nadzora javno objavi informacije v zvezi z ukrepom nadzora (informacije o kršitelju, informacije o kršitvi, izrek odločbe, s katero se postopek konča in informacijo o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom; 4. točka Odredbe). Tudi iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o kršitvi.

12. Ker se že na podlagi obrazloženega izkaže, da je pravni interes tožeče stranke podan, se Vrhovno sodišče v presojo ostalih pritožbenih razlogov ni spustilo. Ker Vrhovno sodišče ne sme samo prvič vsebinsko presojati zadeve, je na podlagi77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep Upravnega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom (356. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. členaZUS-1). V ponovnem sojenju bo moralo Upravno sodišče tožbo presojati po vsebini.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločitev o stroških tega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 64/2020 z dne 18. 5. 2020 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep Upravnega sodišča I U 1366/2019 z dne 14. 1. 2020 o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje.