Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.500 EUR, za strah v višini 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.000 EUR. Upoštevalo je, da je tožena stranka tožnici že plačala 3.500 EUR in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.500 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je (med drugim) delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 10.000 EUR (upoštevajoč že plačanih 3.500 EUR to pomeni dolžnost plačila odškodnine v višini 6.500 EUR). Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da je tožnica upravičena do 5.000 EUR.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim ji ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. V reviziji ponavlja navedbe iz tožbe in pritožbe ter povzema ugotovitve nižjih sodišč. Poleg tega trdi, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno in nepričakovano znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, da ni upoštevalo načela individualizacije pri odmeri odškodnine in da je izvedenčeva ponazoritev zmanjšanja življenjske aktivnosti z odstotkom (5 %) sodišče zavedla (tak način naj bi bil nerealen in krivičen do oškodovancev). Opozarja na ugotovitev nižjih sodišč, da ne more opravljati nobenega dela, ki zahteva dvigovanje bremena, težjega od 5 kg in posebej izpostavlja, da toliko tehta polna nakupovalna vrečka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, v nadaljevanju: ZPP-UPB3) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 – OZ-UPB1, v nadaljevanju: OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica v nezgodi utrpela zlom sedmega in devetega ter nalom šestega prsnega vretenca.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica zaradi navedenih poškodb trpela približno deset tednov bolečin različnih intenzivnosti (od tega pet dni hudih), občasne lažje bolečine pa bo trpela tudi v bodoče ob spremembi vremena in fizični obremenitvi. Poleg tega je tri in pol mesece nosila opornico, ki jo je ovirala pri hoji, sedenju in spanju. Iz obrazložitev nižjih sodišč izhaja, da sta pri presoji upoštevali vse okoliščine primera. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo z odškodninami za škodo podobnega obsega, vendar ta primerjava ne daje podlage za odškodnino, višjo od 3.500 EUR, kot sta jo prisodili nižji sodišči. Materialno pravo je torej v tem delu pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče tudi ne pritrjuje tožničini trditvi, da je odškodnina za strah v višini 1.500 EUR prenizka. Primerjava z drugimi podobnimi primeri (upoštevaje ugotovitev, da je tožnica preživljala strah za uspešen izid zdravljenja v smislu ohranitve njenih delovnih sposobnosti) ne omogoča višje odškodnine od prisojene in je materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.

Nazadnje revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na pritožbeni stopnji materialnopravno pravilno. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo okoliščino, da so se prelomi zarasli v anatomskem položaju brez nevroloških izpadov in da lahko tožnica opravlja vsa dela, čeprav mora biti pri prepogibanju in dvigovanju težjih bremen posebej pazljiva. Poleg tega je pritožbeno sodišče pri prisoji pravilno upoštevalo izvedenčevo oceno zmanjšanja življenjske aktivnosti za 5 %. Očitek, da je takšna ponazoritev zmanjšanja življenjske aktivnosti nerealna in krivična, ni utemeljen, saj je običajno, da sodišča uporabijo takšne ocene kot okvirno vodilo pri odločanju o višini odškodnine in kot pomoč pri primerjanju z odškodninami v drugih podobnih primerih. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odmeri pravilno upoštevana vsa merila iz 179. člena OZ in tudi primerjava odškodnine s prisojenimi v drugih podobnih zadevah pokaže, da šele na drugi stopnji znižana odškodnina predstavlja pravično odškodnino.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).