Jedro

Če je pri nastanku dvojnega zavarovanja sklenitelj zavarovanja ravnal nepošteno, sme vsaka zavarovalnica zahtevati razveljavitev pogodbe, obdržati prejete premije in zahtevati zmanjšano premijo za tekočo dobo (9. odstavek 934. člena ZOR). Po povedanem se pokaže, da je za presojo nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja odločilen trenutek nastanka dvojnega zavarovanja (tako stališče je materialnopravno pravilno zavzeto tudi v reviziji), dokazno breme glede obstoja nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja pri nastanku dvojnega zavarovanja pa je na tisti zavarovalnici, ki zahteva razveljavitev pogodbe (v obravnavanem primeru tedaj na tožeči stranki).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 3.4.1995 med pravdnima strankama. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 370.970,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka se ne more strinjati z razlogi, ki so navedeni v zavrnilni sodbi. Ravnanja toženca ob sklenitvi pogodbe in po nastopu zavarovalnega primera kažejo brez dvoma na to, da je ravnal nepošteno. Razlogi, ki jih je navedel za to, da je sklenil še eno zavarovanje, niso prepričljivi. Ob sklenitvi drugega zavarovanja je zamolčal, da ima vozilo enkrat že zavarovano. To zamolčanje pa predstavlja nepošteno ravnanje. Na nepošten namen kaže tudi dejstvo, da je moral plačati dve ne prav majhni zavarovalni premiji. Po nastopu zavarovalnega primera pa toženec ni ravnal v skladu z določbo 934. člena ZOR, saj je najprej podal prijavo o nastopu zavarovalnega primera le pri A.. Velik dvom vzbuja tudi toženčevo premikanje registrskih tablic. Celotno ravnanje toženca ob sklenitvi zavarovalne pogodbe in ob nastopu zavarovalnega primera je tako dvomljivo, da je mogoče povsem utemeljeno sklepati, da je bil toženec nepošten že v času sklenitve zavarovalne pogodbe s tožečo stranko. Obe sodišči sta si ravnanja toženca povsem zgrešeno razlagali. To stališče je tožeča stranka podrobneje obrazložila v pritožbi, na katero se v celoti sklicuje tudi v revizijskem postopku. Obe sodišči sta iz ugotovljenih dejstev brez dvoma naredili napačne zaključke, zaradi česar sta zmotno uporabili tudi materialno pravo. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski predlog, da naj se pritožbene trditve štejejo kot sestavni del revizije, ne more biti upošteven. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP).

Tožeča stranka je v reviziji sicer navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v razlogih revizije niti izrečno niti vsebinsko ni navedla, v čem naj bi bile te kršitve. Ob upoštevanju že omenjene določbe 386. člena ZPP (preizkus izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so v njej navedeni) revizijsko sodišče ni ugotavljalo obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po uradni dolžnosti je preizkusilo le, ali je podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje tekom obravnavanja zadeve te kršitve nista zagrešili.

Vse ostale revizijske trditve, s katerimi tožeča stranka dokazuje obstoj revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa po svoji vsebini predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje in s tem v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (3. odstavek 385. člen ZPP). Tožeča stranka v reviziji le ponavlja svoje trditve, ki jih je postavila že tekom postopka pred nižjima sodiščema, da po njenem mnenju ravnanje tožene stranke brez dvoma predstavlja nepošteno ravnanje, in da je drugačno stališče tožene stranke, kasneje pa tudi obeh nižjih sodišč, povsem napačno. Zaradi napačnih zaključkov obeh sodišč naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo (konkretno določba 934. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar pa po presoji revizijskega sodišča temu ni tako.

Po določbah ZOR je dovoljeno večkratno zavarovanje (prvi odstavek 934. člena ZOR) in dvojno zavarovanje (2. odstavek 934. člena ZOR). Pogoj za veljavnost večkratnega ali dvojnega zavarovanja pa je, da sklenitelj zavarovanja ne ravna nepošteno. Če nastane zavarovalni primer, mora sklenitelj zavarovanja obvestiti o tem vsakega zavarovatelja iste nevarnosti (tretji odstavek 934. člena ZOR). Če je pri nastanku dvojnega zavarovanja sklenitelj zavarovanja ravnal nepošteno, sme vsaka zavarovalnica zahtevati razveljavitev pogodbe, obdržati prejete premije in zahtevati zmanjšano premijo za tekočo dobo (9. odstavek 934. člena ZOR). Po povedanem se pokaže, da je za presojo nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja odločilen trenutek nastanka dvojnega zavarovanja (tako stališče je materialnopravno pravilno zavzeto tudi v reviziji), dokazno breme glede obstoja nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja pri nastanku dvojnega zavarovanja pa je na tisti zavarovalnici, ki zahteva razveljavitev pogodbe (v obravnavanem primeru tedaj na tožeči stranki). Ravnanja sklenitelja zavarovanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nepošteno ravnanje, pa tožeči stranki ni uspelo dokazati. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni mogoče izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), namreč izhaja, da je toženec po nastopu zavarovalnega primera ravnal tako, kot določa 3. odstavek 934. člena ZOR - o nastanku zavarovalnega primera je obvestil oba zavarovatelja, za sklenitev dvojnega zavarovanja pa se ni odločil iz nepoštenih nagibov ampak zato, ker je moral imeti zaradi najetja posojila pri "K. S." v Ljubljani sklenjeno zavarovanje prav pri tožeči stranki. Iz teh razlogov je po ugotovitvah nižjih sodišč kljub temu, da je že imel sklenjeno zavarovanje pri Z. A., sklenil še zavarovanje s tožečo stranko. Nagibi, iz katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba s tožečo stranko (najetje posojila pri "K. S." in zavarovanje tega posojila), niso bili nedopustni, zaradi česar ravnanja tožene stranke ob sklenitvi dvojnega zavarovanja, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi obe nižji sodišči, ni mogoče opredeliti za nepošteno ravnanje v smislu drugega in devetega odstavka 934. člena ZOR.

Trditve tožeče stranke, da je potrebno ravnanje tožene stranke vendarle šteti za nedopustno ravnanje, ker je "verzija tožene stranke malo verjetna, njene trditve pa premalo prepričljive", posegajo, kot je bilo že povedano, na v revizijskem postopku ne več dovoljen način v ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno nižjih sodišč, poleg tega pa te revizijske trditve v ugotovljenih pravnoodločilnih dejstvih nimajo prav nobene opore. V revizijskem postopku še vedno prisotno subjektivno prepričanje tožeče stranke, da ravnanje tožene stranke vendarle ni moglo biti pošteno, pa ne zadošča za drugačno materialnopravno odločitev, kot je bila sprejeta v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Iz povedanega izhaja, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).