Jedro

Ni podana kršitev kazenskega zakona, če sodišče prve stopnje ni ugotovilo krivdne oblike v razmerju do poškodbe pri kaznivem dejanju po čl. 325/1 KZ. Pri tem kaznivem dejanju se zahteva krivda za kršitev cestno prometnega predpisa, huda telesna poškodba je le objektivni pogoj kaznivosti.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Stroški kazenskega postopka v nedoločenem znesku vključno s stroški obdolženke in njene zagovornice so obremenili proračun.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo očitane kršitve kazenskega zakona, saj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati obdolženkinega krivdnega odnosa do nastale posledice prometne nesreče, pač pa samo do kršitve cestnoprometnega predpisa. Huda telesna poškodba kot konstitutivni znak tega kaznivega dejanja pomeni le objektivni pogoj kaznivosti. Slej kot prej krivde za posledice tako ni mogoče ugotoviti. Sicer pa pritožnik ni navedel niti vrste malomarnosti, ki naj bi prišla v poštev, niti dejstev ter dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti krivdo za nastalo hudo telesno poškodbo.

V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo način vključevanja oškodovanega A. K. v promet na cesto, po kateri je vozila obdolženka. Sledeč njegovi izpovedbi, da je pred tem ustavil in se prepričal o varnosti nameravanega manevra, ko je sicer izvedenec cestno-prometne stroke zavrnil njegovo izpovedbo o načinu zavijanja v levo in o trčenju na obdolženkinem levem voznem pasu, je očitno, da je bilo takšno vključevanje vse prej kot varno. Čeprav je ugotovitev sodišča prve stopnje o dokazani kršitvi cestno-prometnega predpisa na obdolženkini strani v nasprotju z mnenjem istega izvedenca in je tudi po stališču sodišča druge stopnje napačno, pa so nadaljnje ugotovitve o vzroku za to prometno nesrečo vključno z nevestnim ravnanjem upravljalca ceste pravilne. Tudi mladoletni oškodovanec je po lastnem zatrjevanju o načinu vključevanja v promet štel cesto Lemberg-Mestinje za prednostno; enako tudi izvedenec cestno-prometne stroke. Zato takšna odločitev o obtožbi ni napačna in je niti v skladu s V. odstavkom 392. člena Zakona o kazenskem postopku ni bilo mogoče spremeniti.

Iz teh razlogov zato pritožbi ni bilo ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi zavrnitve pritožbe je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.