Jedro

Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 48309/2013 z dne 15. 5. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača s kaznivim dejanjem doseženo premoženjsko korist v znesku 33.689,96 EUR, ki mu jo je na podlagi 75. člena KZ-1 tudi odvzelo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 48309/2013 z dne 8. 6. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 120,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki pomenijo tudi kršitev 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Harij Furlan. Navaja, da zahteva ni utemeljena, saj sta napadeni sodbi pravilni, zakoniti ter natančno in prepričljivo obrazloženi. Izpostavlja, da načelo ločenosti cerkve in države nikakor ne pomeni avtonomije posameznih cerkva pri obravnavanju storilcev uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Glede ostalih kršitev pa ocenjuje, da ne presegajo nestrinjanja z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Uvodoma je treba izpostaviti, da je ne glede na številna dejanska in pravna vprašanja, ki sta jih nižji sodišči obravnavali v kazenskem postopku, ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali obravnavano obsojenčevo ravnanje, ki ima po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, spada v (izključno)pristojnost cerkvene avtonomije, kot trdi vložnik, ali tudi pod jurisdikcijo rednih sodišč. Odgovor nanj je odločilen za presojo utemeljenosti zahteve obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti.

7. Ustavno sodišče je v sklepu Up-2229/08 z dne 28. 5. 2009, v katerem se je sklicevalo na razlago v mnenju Rm-1/02 z 19. 11. 2003 o skladnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, med ostalim zapisalo, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave RS) vključeno v demokratično ureditev, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju (drugi odstavek 7. člena Ustave RS). To načelo hkrati preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti. Zagotovljena svoboda delovanja verske skupnosti ne pomeni njene popolne osvobojenosti od državne sodne oblasti. Dolžnost zagotavljati sodno varstvo se namreč skladno z načelom državne suverenosti razteza na vse zahtevke, ki se presojajo po državnem pravu; pri tem ni samo po sebi pomembno, kdo je zatrjevani nosilec s takšnim zahtevkom uveljavljanih pravic oziroma obveznosti. Prav tako sodno varstvo ne more biti izključeno samo zato, ker bi bila odločitev o zahtevku, ki se presoja po državnem pravu, odvisna od odgovora na kakšno predhodno vprašanje, urejeno z avtonomnimi akti verske skupnosti.

8. Avtonomija verskih skupnosti obsega institucionalno, pravno, upravno sodno oziroma kvazi-sodno avtonomijo. Srbska pravoslavna cerkev (v nadaljevanju SPC) Metropolija Zagrebško - Ljubljanska je v Republiki Sloveniji registrirana verska skupnost, ki ji je omogočeno in zagotovljeno sodno varstvo pravic, vključno s kazenskopravnim varstvom. Temeljni akt SPC je Ustava SPC, ki ureja njeno organizacijo, organe in pristojnosti, vključno s cerkvenim sodiščem in cerkvenim tožilcem, kot tudi cerkvena kazniva dejanja. Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni.

9. V konkretni zadevi je SPC, ki je pravna oseba zasebnega prava, po svojem pooblaščencu vložila kazensko ovadbo zoper obsojenca in s tem uporabila možnost, ki jo daje državno pravo, pri čemer pa z vidika presoje zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ni pomembno, ali se je s tem tudi odrekla možnostim, ki jih daje njena notranja ureditev. Po naznanitvi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, so bili organi pregona dolžni storiti vse, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Poznejši umik kazenske ovadbe pa glede na to, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, nima procesnopravnih učinkov.

10. Dejstvo, da je obsojenec duhovnik SPC in zato izključno v razmerju z njo, ni okoliščina, ki bi zoper njega onemogočala vodenje kazenskega postopka, saj v 6. členu KZ-1 takšna izjema ni predvidena. Po 4. členu istega zakonika velja kazenski zakonik za vse polnoletne osebe, če ni izjemoma določeno drugače, ne glede na to ali so tujci ali državljani Republike Slovenije, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za izjemi, predpisani v drugem in tretjem odstavku 4. člena KZ-1. 11. Po 6. členu Ustave SPC, ki je v izreku naveden kot blanketna določba, je premoženje SPC namenjeno le uresničevanju ciljev cerkve in se ne more na kakršenkoli način od nje odvzemati in uporabljati za druge cilje. V 248. členu te Ustave pa je predpisano, da se cerkveno premoženje in njegovi prihodki uporabljajo za obče ali posebne cerkvene zadeve in se ne morejo uporabljati za druge namene.

12. Glede normativne ureditve je treba še izpostaviti, da je v drugem odstavku 6. člena Zakona o verski svobodi določeno, da mora biti delovanje cerkva v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, kar kot pravilno ugotavlja prvostopenjska sodba, pomeni, da morajo tudi njeni zakoniti zastopniki spoštovati pravni red Republike Slovenije. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve. Glede davčnih obveznosti verskih skupnosti je v 2. členu Zakona o računovodstvu določeno, da so registrirane cerkve po pravnem položaju pravne osebe zasebnega položaja, ki morajo voditi poslovne knjige po slovenskih računovodskih standardih.

13. Pri presoji vložene zahteve je pomembno poudariti tudi to, da se cerkvena sredstva vodijo ločeno od prihodkov duhovnikov, med katere sodijo prispevki in donacije posameznikov ob maševanju, pogrebih, obhajilih ali spovedih. S temi duhovniki prosto razpolagajo, ne smejo pa posegati v cerkveno premoženje, ki ga je, kot je že pojasnjeno, mogoče uporabljati samo za obče in posebne cerkvene potrebe.

14. Obsojenčev zagovornik uvodoma uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1., 2., 3. in 4. točki 372. člena ZKP. Vendar je iz utemeljitve razvidno, da se pri tem opira na lastno videnje dejanskega stanja. Trdi namreč, da prilastitev premoženja oziroma denarja ni bila protipravna, saj da je bila kazenska ovadba B. B., podana v imenu SPC, sad njegovega maščevanja obsojencu, da sta metropolit C. C. oziroma Sinoda SPC, potem ko sta bila seznanjena, da so navedbe B. B. neresnične, zahtevala v imenu SPC umik kazenske ovadbe, da SPC ni bila oškodovana, s čimer po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

15. V nadaljevanju zahteve vložnik uveljavlja kršitve 7. in 41.člena Ustave RS in pri tem navaja, da je sestavina svobode vere tudi pravica izražati vero in prepričanje, skupaj z drugimi, da svoboda verskega združevanja vsakomur zagotavlja, da se lahko z drugimi pripadniki povezuje v druge verske skupnosti, ki svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska dejanja, v katero država ne sme posegati. Glede razsežnosti načela ločenosti države in verskih skupnosti, pa je treba upoštevati, da je cilj tega načela zagotoviti resnično svobodo od oblasti ter enakost posameznikov in verskih skupnosti, pri čemer pravna država spoštuje pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere ali drugih prepričanj. Avtonomija verskih skupnosti pomeni, da jim je zagotovljena svoboda njihovega ustanavljanja, organiziranja, izvajanja verskih obredov ter udejanjanja drugih verskih zadev, kar pomeni, da se svobodno organizirajo in samostojno odločajo o svojem notranjem ustroju, sestavi internih pristojnostih, delovanju organov, o imenovanju in nalogah svojih duhovnikov ter drugih predstavnikov, o pravicah in dolžnostih svojih pripadnikov, povezanih z uresničevanjem vere ter o povezovanju z drugimi organizacijami ali verskimi skupnostmi. Te navedbe zahteve so pravno korektne, vendar pa ni mogoče videti nobene, niti še tako oddaljene povezave, ki bi bila relevantna z vidika presoje kaznivega dejanja, ki ga je po ugotovitvah v pravnomočni sodbi storil obsojenec. Kot je bilo že pojasnjeno, tudi navedbe v zahtevi, da SPC ni bila oškodovana in da je obsojenec ravnal z navodili svojih nadrejenih, ne pomenijo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj trditev, ki se nanaša na skladnost obsojenčevega ravnanja z navodili predstojnikov, ne izhaja iz sodbe, ampak iz zagovornikovega videnja dejanskega stanja. Glede na že opisan normativni okvir, ki opredeljuje načelo ločenosti države in cerkve, so neutemeljene tudi tiste vložnikove navedbe, ko izpostavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje z razlago, da obsojenčevo ravnanje sodi v pristojnost rednih in ne le cerkvenega sodišča, postavili nad Ustavo RS. V zahtevi tudi navaja, da imajo cerkveni predstojniki diskrecijsko pravico odločanja tudi, ko gre za razpolaganje s cerkvenim premoženjem, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru, in da ni nujno, da svoje odločitve objavljajo v pisni obliki, pri čemer nakazuje, da je imel obsojenec za svoje ravnanje dovoljenje metropolita, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodbi, Na ta način se izkaže, da v tem obsegu zahteva ne uspe preseči izpodbijanja v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Tudi kolikor vložnik navaja, da sta podani bistveni kršitvi iz 5. in 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in pri ponuja razlago, da je edini pristojni tožilec, ki bi lahko na obsojenca naslovil očitek zaradi njegovega, v pravnomočni sodbi ugotovljenega ravnanja, cerkveni tožilec in edino sodišče, ki bi bilo pristojno odločati o takem očitku, cerkveno sodišče SPC Glede na povedano pa to ne drži, saj je glede na normativno ureditev pristojni tožilec državni tožilec in pristojno sodišče redno sodišče naše države.

17. V nadaljevanju obsojenčev zagovornik navaja, da je priča D. D. potrdil obsojenčev zagovor, vendar sodišče prve stopnje tega ni želelo razumeti, da je neustrezna primerjava med obsojenčevim položajem in med drugimi predstavniki SPC v Sloveniji oziroma v Trstu, da je obsojenec kril stroške SPC iz svojih dohodkov, da je bilo predstavništvo SPC v njegovem stanovanju, kjer so bili kot pomočniki pri cerkvenih opravilih udeleženi njegovi družinski člani, da revizija cerkvenih oblasti ni pokazala nobenih nepravilnosti v finančnem poslovanju, da s svojim ravnanjem obsojenec ni povzročil nobene škode in da je ravnal na opisan način z izključnim namenom, da bi poenostavil poslovanje. S temi navedbami vložnik ne utemelji nobene kršitve zakona, ampak ostaja v izključni domeni izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Kot je razvidno iz sodbe je imel obdolženec letne duhovniške prihodke v višini tudi do 100.000,00 EUR, da je dobival letno plačo, upravičen je bil tudi do plačila prispevka za osnovno zdravstveno zavarovanje, pri čemer pa niso bili izkazani nobeni njegovi pologi na transakcijske račune SPC Naročnino za časopis Delo na hčerino ime, RTV naročnino, zavarovalne premije in ostale tovrstne izdatke, navedene v izreku, pa je zavedel pod postavko „pisarniški stroški“, za kar pa ni bilo nobene podlage. Sodišče je tudi ugotovilo, da teh izdatkov ni specificiral v poročilih SPC, za kar pa ne bi bilo nobenih zadržkov, če bi za tako poslovanje imel odobritev zagrebškega metropolita. V bistvu tudi v tem delu zahteva ponuja lastno videnje dejanskega stanja in na ta način uveljavlja razlog, na podlagi katerega pravnomočne sodbe ni dovoljeno izpodbijati.

18. V sklepnem delu zahteve vložnik zatrjuje, da je podano zastaranje kazenskega pregona in se pri tem sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je obsojenčeva dejanja sicer (napačno) opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, vendar je iz pravne utemeljitve v sodbi višjega sodišča razvidno stališče, da vsako posamezno obsojenčevo dejanje predstavlja le del nadaljevane ponavljajoče kriminalne dejavnosti, storjene v enakih časovnih okoliščinah, z računa iste pravne osebe, zoper istega oškodovanca in plačevanje računov družinskim članom. Zato je šlo za delovanje, ki pomeni eno kaznivo dejanje. Tako razlago sprejema tudi Vrhovno sodišče, saj gre za obsojenčevo nedovoljeno ravnanje, ki je bilo (v celoti) zajeto že v obsojenčevem začetnem naklepu, tako da gre s pravnega vidika za enovito kaznivo dejanje, pri katerem pa začne zastaranje teči s storitvijo zadnjega izvršitvenega dejanja.

C.

19. Zatrjevane kršitve zakona, ustavnih in konvencijskih pravic niso podane, zahteva pa v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo

20. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, je obsojenec na podlagi 98.a in četrtega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse, ki mu je bila v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7152 tarife Zakona o sodnih taksah, odmerjena ob upoštevanju njegovi gmotnih razmer in zahtevnosti zadeve.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.