Jedro

Pritožbene novote (nove trditve in na novo predlagane dokazne listine) v nasprotju s prepričanjem toženke niso upoštevne, ker toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. To, da je prava neuka stranka, samo po sebi ni opravičljiv razlog, saj bi sicer pravilo o prekluzijah veljalo le za stranke, ki jih zastopajo odvetniki. Prav tako neopravičljiv pa je razlog, da se je zanašala na to, da se je sodišče že pozitivno prepričalo o njenih ugovorih na podlagi predloženih in izvedenih dokazih, kar implicite pomeni, da jih je stranka štela za nepotrebne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2004 dalje (1. tč.) ter ji v istem roku povrniti 507,92 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje (3. tč.). Zavrnilo je del zahtevka glede obresti (2. tč.).

(2) Zoper sodbo (očitno proti delu, ki je zanjo neugoden) je toženka vložila pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP) izrecno ne navaja, meni pa, da je sodba nezakonita. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ocenilo listine z dne 9. 2. 2003, saj gre le za navidezno pogodbo, ki ne predstavlja prave volje strank. Denar sta dejansko obe pogodbeni stranki porabili v igralnem salonu. Poleg tega meni, da je dokazala, da je večino denarja vrnila. Res je na listini B4 znesek popravljan, kar pa ne pomeni, da toženka tožnici ni plačala 105.000,00 EUR. K., d. o. o., je podjetje, katerega lastnica je toženka, namen plačila (dolg za stroj) pa je naveden zato, da je to lahko prikazala kot strošek podjetja. Ugotovitev sodišča je tako v nasprotju z izvedenimi dokazi. Glede listine B 3 se je sodišče spuščalo v presojo, s katerim svinčnikom je bilo napisano ime tožnice, vendar je slednja dokaz izpodbijala le pavšalno. V dokazni listini B 6 pa ni nič dopisano in spremenjeno, račun pa je isti kot na drugih listinah. Tožnica glede svojega računa ni navajala nič, sodišču predložena kartica pa ne more veljati kot dokaz. Ker toženka ni vedela, da sodišče potrdil o plačilu ne bo upoštevalo, je pridobila še bančne izpiske, ki jih prilaga pritožbi in ki potrjujejo pristnost njenih dokazov. Toženka je prava neuka stranka, zato so te listine pravočasne, navaja v pritožbi. Predlaga, da se pritožbi „ugodi“.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 9. 2. 2003 toženki posodila 1.000.000,00 SIT (kar je sedaj 4.172,93 EUR). Ugotovljeno je tudi, da je bilo posojilo dano za čas treh mesecev in da toženka ni vrnila ničesar. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo, jasno in natančno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ter se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Dokazno breme v pravdnem postopku pomeni, da je treba svoje trditve dokazati s stopnjo prepričanja. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj ne sprejema kot prepričljive dokaze toženke, da je dolg do tožnice iz naslova posojila 1.000.000,00 SIT z dne 9. 2. 2003 v kakršnem koli obsegu vrnila. Poudariti velja, da toženka celo sama izpove, da „[...] res nima dokazila za 800.000,00 SIT“, trije plačilni nalogi (v prilogi kopije pod B 1 in B2) za 105.000,00 SIT, 60.000,00 SIT in 20.000,00 SIT pa tudi ne izkazujejo (niti delnega) vračila. V prvem gre za nalog K., d. o. o., namen plačila pa „dolg za stroj“; nedopustna novota je pojasnilo, da je šlo v resnici za spolnitev toženke iz spornega pogodbenega razmerja (glej spodaj (6)). Odločilna pa je ugotovitev sodišča, da pri plačilih po navedenih nalogih sploh ne gre za račun toženke, pri čemer je prepričanje toženke, da predložitev bančne kartice toženke (kar je pa pravočasno storila) ne more biti dokaz, zmotno in brez podlage.

(6) Pritožbene novote (nove trditve in na novo predlagane dokazne listine) v nasprotju s prepričanjem toženke v obravnavanem primeru niso dovoljene in so neupoštevne, ker toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. To, da je prava neuka stranka, samo po sebi ni opravičljiv razlog, saj bi sicer pravilo o prekluzijah veljalo le za stranke, ki jih zastopajo odvetniki. Prav tako neopravičljiv pa je razlog, da se je zanašala na to, da se je sodišče že pozitivno prepričalo o njenih ugovorih na podlagi predloženih in izvedenih dokazih, kar implicite pomeni, da jih je stranka štela za nepotrebne. Stvar sodišča prve stopnje pa je, da oceni katere dokaze ocenjuje za potrebne in katere ne. Pritožbeno sodišče torej trditev, da je bila posojilna pogodba navidezna in listin, ki so prvič priložene šele pritožbi in naj bi potrjevale pristnost dokazov v podkrepitev ugovora izpolnitve, ni upoštevalo (1. odst. 337. čl. ZPP).

(7) Na zgoraj navedeni dejanski podlagi (5) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke (razen glede dela obresti) v celoti ugodilo, saj je upnik v obveznostnem razmerju upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami, od tu OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa dolguje poleg glavnice še obresti (1. odst. 387. čl. ZOR).

(8) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti ter sodbo prvega sodišča v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrditi, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.