Jedro

Izvršilne stroške je treba priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina. Določba o priglasitvi stroškov v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zadnjem izvršilnem dejanju, po katerem se izvršba ni nadaljevala, se nanaša le na primere, ko stroškov ni bilo mogoče priglasiti prej. Sankcija za opustitev dolžnosti pravočasne stroškovne zahteve je zavrženje stroškovnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da upnica sama nosi stroške priglašene v vlogi z dne 11.1.2005. Zoper sklep se upnica pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ji v celoti prizna stroške, priglašene v vlogi z dne 11.1.2005, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se ni pravilno oziroma se ni v celoti sklicevalo na določbo 7. odst. 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Upnici so stroški, ki jih je priglasila v vlogi z dne 11.1.2005, nastali dne 17.12.2004 (dopis stranki) in dne

23.12.2004 (predlog upnice z dne 23.12.2004). Določba 7. odst. 38. člena ZIZ narekuje, da mora upnik povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30-ih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Kljub temu, da se izvršilni postopek še ni končal oziroma ustavil oziroma se ni zaključilo zadnje izvršilno dejanje, je upnica prej kot v 30-ih dneh - dopustnem skrajnem roku, že dne 11.1.2005 priglasila nastale stroške in s tem ravnala skladno z določbo 7. odst. 38. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 7. odst. 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je dovolj jasna. Če zakon ne določa drugače, je treba izvršilne stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina. Samo, če upnik stroškov iz različnih razlogov ne more zahtevati takoj, ko nastanejo, ali, če mu ni znana njihova višina, lahko stroške priglasi še najkasneje v 30-ih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zadnjem izvršilnem dejanju, po katerem se izvršba ni nadaljevala (primerjaj komentar k 7. in 8. točki 38. člena ZIZ, stran 124 in 125 Zakona o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, GV, Založba, Ljubljana 2002). Za konkretne izvršilne stroške priglašene z vlogo z dne 11.1.2005, zakon ne določa drugače, niti ni mogoče govoriti o tem, da upnici njihova višina ni bila znana (tega tudi ne zatrjuje). Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zato upnica povrnitev teh stroškov zahtevati takoj, ko so nastali, torej dne

17.12.2004 in dne 23.12.2004 in ne šele z vlogo z dne 11.1.2005, je pravilno, v posledici pa je pravilna tudi odločitev, da upnica sama nosi stroške priglašene v vlogi z dne 11.1.2005. Sicer je sankcija za opustitev dolžnosti pravočasne stroškovne zahteve zavrženje stroškovnega zahtevka (primerjaj že navedeni komentar), vendar pa odločitev, da upnica sama nosi navedene stroške, v tem smislu ni v škodo upnice, zato pritožbeno sodišče v odločitev ni posegalo. Glede na povedano je pritožba upnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker s pritožbo ni uspela, upnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.