Jedro

Izplačilo božičnice je bilo v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama, vezano na izplačilo božičnice ostalim zaposlenim v družbi. Izplačilo je bilo odvisno od doseženega dobička ter odločitve pristojnega organa (uprave), da se božičnica izplača. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da se nobenemu od zaposlenih za leto 2009 ne izplača božičnica, zato tudi tožnik ni upravičen do izplačila božičnice.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne drugi podredni zahtevek tožnika, ki glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto znesek božičnice za leto 2009 v znesku 5.007,51 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 479,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 632,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 398,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi: da je neveljaven Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga dne 17. 11. 2009 sklenila tožnik in tožena stranka; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 1. 1. 2010, temveč še obstaja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, in sicer na delovno mesto svetovalca uprave ter mu zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek nadomestila plače za posamezne mesece in regres, vse za čas od 1. 1. 2010 do dne izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot če bi delal, plačati davek in prispevke ter izplačati tožniku neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamičnega zneska dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2009 neveljaven; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki z dne 1. 1. 2010 ni prenehalo, temveč še traja in je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo in sicer na ustrezno delovno mesto ter tožniku zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ter je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek nadomestila za posamezne mesece in regres, vse za čas od 1. 1. 2010 do izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot če bi delal, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Ugodilo pa je drugemu podrednemu zahtevku tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek božičnice za leto 2009 v znesku 5.007,51 EUR, od navedenega zneska odvesti davek in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila ter tožniku povrniti stroške postopka v višini 479,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe). Zaradi delnega umika tožbe je sodišče postopek ustavilo v delu, ki se je nanašal na drugi podredni tožbeni zahtevek v višini 663,99 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Tožnik meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v dogovorjenem roku tožniku ni plačala božičnice, čeprav se je v sporazumu z dne 17. 11. 2009 zavezala božičnico izplačati do 11. 1. 2010. Torej v postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožena stranka ni v celoti izpolnila dogovorjene obveznosti. V VIII. točki sporazuma sta stranki izrecno zapisali, da v primeru kršitve določil sporazuma, s strani delodajalca, je sporazum neveljaven. Sodišče je torej ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ni pa upoštevalo VIII. točke sporazuma ter ni zaključilo, da je sporazum neveljaven. Tožnik meni, da sta pravdni stranki sklenili fiksno pogodbo, kar vse izhaja iz zapisanih določil sporazuma, zato je sodišče napačno uporabilo 110. člen OZ. Pravdni stranki sta namreč v sporazumu točno določili datum plačila odpravnine in božičnice ter navedeni datum sta pravdni stranki šteli kot fiksen datum, saj se nista dogovorili oziroma predvideli sicer običajnih posledic zamude pri plačilu. Stranki sta se v pogodbi tudi dogovorili, da ima njuna pogodba značaj fiksne pogodbe. Stranki sta se v VIII. točki sporazuma dogovorili za posledice, če bo tožena stranka kršila oziroma ne bo izpolnila sporazuma. S takšno dikcijo sporazuma se je tožena stranka v celoti strinja in tožena stranka je bila tudi sestavljalec sporazuma, torej močnejša pogodbena stranka in kot takšna se je tožena stranka zavedala vseh posledic neveljavnosti sporazuma. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki tudi nima temelja v izvedenih dokazih, da bi bilo neživljenjsko, da bi se tožnik vrnil k toženi stranki, ker mu le-ta ni izplačala zgolj božičnice za leto 2009. Da je šlo za fiksen posel dokazuje tudi dejstvo, da je tožeči stranki, na podlagi tega sporazuma, delovno razmerje prenehalo dne 31. 12. 2009, torej da so posledice iz sporazuma za tožnika nastopile že pred izpolnitvijo s strani tožene stranke. Skladno z določilom 59. člena OZ je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem neha veljati, če se pogoj izpolni. Zato je možno zaključiti, da sta stranki sklenili sporazum pod razveznim pogojem, vendar pa sodišče o tem ni podalo nobenih ugotovitev. Sodišče je zato kršilo materialni predpis, ko je uporabilo 110. člen ZDR, ni pa uporabilo določbe 59. in 104. člena OZ. Tožnik pa se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka in meni, da je diskriminatorna odločitev sodišča in nima pravne podlage v veljavni sodni praksi, ko tožniku ni priznalo potnih stroškov pooblaščenke, ki je iz .... Izbira odvetnika je povsem svobodna in sodišče za takšno odločitev nima podlage v veljavni odvetniški tarifi. Priglaša stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Tožena stranka navedeno sodbo izpodbija delno in sicer le v III. točki izreka. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da sta podpisali Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2009 in da tožena stranka ni izplačala božičnice za leto 2009 nobenemu zaposlenemu. Sporno je dejstvo, ali je tožena stranka dolžna, glede na besedilo VII. točke sporazuma tožniku izplačati božičnico, kljub temu, da je ni izplačala nobenemu zaposlenemu in da je uprava tožene stranke sprejela sklep, da se božičnica za leto 2009 ne izplača nobenemu zaposlenemu. Iz zapisa tretjega odstavka VII. točke sporazuma izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati božičnico v višini najmanj 75 % tožnikove bruto plače kot drugim zaposlenim pri toženi stranki. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaradi česar je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Ni sporno dejstvo, da je predmetni sporazum sestavila tožena stranka, kot je tudi nesporno stališče, da je potrebno nejasna določila sporazuma tolmačiti v korist stranke, ki sporazuma ni sestavila. Navedeno stališče je sprejemljivo v kolikor bi ostale določbe sporazuma bile sporne ali nerazumljive. Ni pa sprejemljivo navedeno stališče za tolmačenje tretjega odstavka VII. točke sporazuma, ki je med strankama sporen in na katerem tožnik gradi temelj svojega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo božičnice. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila navedena točka zapisana na izrecno zahtevo tožnika, ki je bil torej njen avtor in iniciator. Zapisano je bilo to, kar je zahteval tožnik, torej, da se božičnica izplača kot ostalim zaposlenim v družbi. Naveden zapis „kot ostalim zaposlenim v družbi“ ima lastnost pogoja, ki nedvomno kaže na to, da je tožnik pristal na to, da se usoda izplačila veže na usodo ostalih zaposlenih v družbi. To še zlasti velja, ob upoštevanju dejstva, da se ob podpisu sporazuma še ni vedelo, ali bo božičnica tudi dejansko izplačana in kakšen sklep bo uprava sprejela v zvezi s tem. Tožnik je bil s strani uprave, ob podpisovanju sporazuma, posebej seznanjen, da božičnica glede na rezultate poslovanja družbe verjetno ne bo izplačana. Navedeni sporni odstavek je posledica tožnikove zahteve da se vnese v sporazum in avtor besedila je bil tožnik, kar pomeni, da gre za določbo sporazuma, ki jo je sestavil tožnik in bi sodišče njeno spornost moralo tolmačiti v korist tožene stranke. Navedeni zapis sta tako razumela tudi oba zaslišana člana uprave. Takšni zaključki pa izhajajo iz celotnega besedila VII. točke sporazuma, zlasti iz njegovega prvega in drugega odstavka, kjer je posebej navedeno, da podpisnika sporazuma nimata drug do drugega nobenih medsebojnih terjatev in obveznosti iz naslova razveljavljene pogodbe o zaposlitvi, razen obveznosti tožene stranke, da tožniku izplača odpravnino. Tožnik se je s sklenitvijo sporazuma izrecno odpovedal izplačilu plače za delovno uspešnost in božičnice oziroma 14 plače za obdobje od 1. 3. 2006 do dne prenehanja delovnega razmerja. Navedeno kaže, da se je tožnik odpovedal izplačilu božičnice za čas od 1. 3. 2006 do prenehanja delovnega razmerja, da pa je božičnico za leto 2009 vezal na usodo izplačila ostalim zaposlenim pri toženi stranki. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in meni, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati načelo ZPP o uspehu stranke v pravdi in ker je tožnik s svojim primarnim in prvim podrednim zahtevkom bil neuspešen in je uspel le v delu glede na izplačilo božičnice, bi sodišče to moralo upoštevati tudi pri odmeri stroškov (sorazmerni del).

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpodbijal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da pomeni sklicevanje tožene stranke, da je tožnik bil seznanjen, da božičnica glede na rezultate poslovanja verjetno ne bo izplačana, pritožbena novota, saj tožena stranka do sedaj tega ni zatrjevala. Dejstvo je, da je tožena stranka s tožnikom sklenila sporazum v katerem se je zavezala plačati božičnico v višini najmanj 75 % plače, vendar svoje zaveze ni izpolnila. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da v sporazumu obveznost tožene stranke ni zapisana kot fiksna obveznost in kot bistveni sestavni del pogodbe, kar pomeni, da iz tega razloga ni utemeljena trditev tožnika, da je že zaradi neznatnega dela neizpolnitve sporazuma, le-ta neveljaven. Pri tako imenovanih fiksnih pogodbah teorija obligacij navaja, da samo določitev časa izpolnitve za fiksnost posla ne zadostuje. V takšnih pogodbah pogodbena stranka ne le, da pričakuje izpolnitev v določenem času, ampak mora izjaviti voljo, da je kasnejša izpolnitev za njo brez pomena. Zaradi navedenega določba 104. člena OZ, posebej določa, da mora biti čas izpolnitve kot bistveni pogoj dogovorjen med strankama. Sodna praksa je zavzela stališče, da neizpolnitev 1/9 obveznosti, pomeni neznaten del obveznosti in da pogodbe, zaradi neizpolnitve takega dela obveznosti, ni mogoče razveljaviti (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 389/2000 z dne 25. 4. 2001). Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Bistvo predmetnega spora je razlaga sporazuma, ki sta ga tožnik in tožena stranka sklenili za ureditev medsebojnih razmerij. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik upravičen do izplačila božičnice in ali je tožena stranka s tem, ko tožniku božičnice ni izplačala, kršila določila sklenjenega sporazuma, zaradi česar je navedeni sporazum neveljaven. Dne 17. 11. 2009 je tožnik s toženo stranko sklenil Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorila, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2006 razveljavi z dne 31. 12. 2009 in da s tem tudi preneha delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. V VII. členu sporazuma sta se stranki dogovorili, da z dne uveljavitve sporazuma podpisnika drug napram drugemu nimata več nikakršnih medsebojnih terjatev in obveznosti, ki bi utegnile izvirati iz sklenjene in sporazumno razveljavljene pogodbe o zaposlitvi, razen obveznosti delodajalca, da delavcu izplača odpravnino v višini 52.934,42 EUR bruto ter od navedenega bruto zneska odpravnine plača pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek odpravnine izplača tožniku, ob izplačilu zadnje plače, t.j. do dne 11. 1. 2010. V tretjem odstavku VII. člena sporazuma pa sta se stranki dogovorili, da bo božičnica za leto 2009 tožniku izplačana, kot ostalim zaposlenim v družbi najmanj v višini 75 % bruto plače in bo izplačana najkasneje do 11. 1. 2010. V primeru kršitve določil sporazuma s strani delodajalca je sporazum neveljaven (VIII. točka sporazuma).

Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik s toženo stranko dne 17. 11. 2009 sklenil sporazum, s katerimi je bila pogodba o zaposlitvi razveljavljena in da je tožena stranka tožniku, v skladu s sporazumom, dne 8. 1. 2010 izplačala odpravnino v višini 52.934,42 EUR bruto ter pripadajoče nadomestilo plače v skladu s VI. členom sporazuma, tožniku pa ni izplačala božičnice za leto 2009, do 11. 1. 2010. V tretjem odstavku VII. člena sporazuma je torej določeno, da bo tožena stranka plačala tožniku božičnico za leto 2009, kot ostalim zaposlenim v družbi najmanj v višini 75 % bruto plače in najkasneje do 11. 1. 2010. Glede na določbo prvega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) o smiselni uporabi splošnih pravil civilnega prava, če ZDR ne rešuje vprašanj v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, je potrebno tudi glede navedenih nejasnosti smiselno uporabiti pravila o razlagi pogodb iz 82. do 84. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj predstavlja tudi sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi po svoji naravi pogodbo med delavcem in delodajalcem.

Po določilu 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Določilo tretjega odstavka VII. člena sporazuma, da bo božičnica za leto 2009 delavcu (tožniku) izplačana, kot ostalim zaposlenim v družbi najmanj v višini 75 % bruto plače in bo izplačana najkasneje do 11. 1. 2010, je jasno in nedvoumno; tožniku pripada božičnica za leto 2009, kot ostalim zaposlenim v družbi najmanj v višini 75 % bruto plače. Priznanje pravice do božičnice je opredeljeno kot obveznost tožene stranke, ki je odvisna od doseženega dobička družbe. Božičnica se lahko izplača kot del plače za poslovno uspešnost ali kot udeležba pri dobičku. Del plače za poslovno uspešnost, ki se izplačuje iz razširjenega dobička, se v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi – SRS 15.14. obračunava, ko je že znan poslovni izid za posamezno poslovno leto (ni pa potrebno, da je poslovno poročilo že sprejeto) zaradi uresničitve ciljev družbe v poslovnem načrtu in se obračunava praviloma ob koncu leta kot trinajsta plača ali božičnica (dr. Etelka Korpič – Horvat, članek Kaj je plačilo za delo, Pravna praksa št. 29/2004). Ker je bilo izplačilo božičnice v VII. členu sporazuma vezano na izplačilo božičnice ostalim zaposlenim v družbi v višini 75 % bruto plače, je bilo izplačilo odvisno od doseženega dobička ter odločitve pristojnega organa (uprave), da se božičnica izplača. Uprava tožene stranke je dne 21. 12. 2009 sprejela sklep, da se nobenemu od zaposlenih za leto 2009 ne izplača božičnica, zato tudi tožnik ni upravičen do izplačila božičnice na podlagi sklenjenega sporazuma z dne 17. 11. 2009. Pravilno tožena stranka v pritožbi opozarja, da v kolikor bi bil namen strank, ob podpisu sporazuma, kot trdi tožnik v tožbi in ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da se tožniku izplača božičnica ne glede na to ali bo božičnica izplačana ostalim zaposlenim, bi bilo logično, da bi stranki v sporazum to jasno zapisali in sicer, da je tožnik do božičnice upravičen v višini 75 % bruto plače, ne glede na izplačilo božičnice ostalim zaposlenim. Nasprotno pa sta stranki v prvem odstavku VII. člena sporazuma zapisali, da z uveljavitvijo sporazuma podpisnika drug napram drugemu nimata več nikakršnih medsebojnih terjatev in obveznosti, ki bi utegnile izvirati iz sklenjene in sporazumno razveljavljene pogodbe o zaposlitvi, razen obveznosti delodajalca, da delavcu izplača odpravnino v višini 52.934,42 EUR bruto. Čeprav je tretji odstavek VII. člena sporazuma med strankama sporen, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je navedeno določilo sporazuma jasno in nedvoumno: tožniku pripada božičnica za leto 2009 kot ostalim zaposlenim v družbi najmanj v višini 75 % bruto plače. Priznanje pravice do božičnice je vezano na izplačilo božičnice tudi ostalim zaposlenim v družbi, v kolikor bi tožena stranka poslovno leto 2009 zaključila z dobičkom.

Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, potem za njegovo uporabo ni potrebno nobenih razlagalnih metod. Uporabi se tako, kot je zapisano (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 416/2009 z dne 11. 5. 2010, VSL sodba opr. št. I Cpg 1024/2010 z dne 6. 10. 2010, VSK sodba opr. št. Cpg 163/2009 z dne 15. 1. 2010). Uporaba pogodbe je materialnopravno vprašanje, pri čemer se pojem uporabe pogodbe razteza tudi na vprašanje razlage pogodbe (Nina Plavšak: OZ s komentarjem, prva knjiga, GV Založba 2003, stran 486).

Sodišče druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu, na podlagi 2. alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Glede na navedeno pa je v celoti neutemeljena tudi pritožba tožnika.

Pritožbeno sodišče na preostale navedbe tožene stranke v pritožbi in navedbe tožeče stranke v pritožbi ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Utemeljeno priglašeni stroški toženke pred sodiščem prve stopnje znašajo 253,50 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 253,50 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102) in materialni stroški v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj znašajo stroški 527,00 EUR. Sodišče je priznalo toženi stranki tudi 20 % DDV na opravljene odvetniške storitve in izdatke v višini 105,40 EUR (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 632,40 EUR.

Pritožbeno sodišče je tožniku naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 398,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.