Jedro

Izreka o dovolitvi spremembe tožbe v izpodbijani odločbi ni. Gre sicer za relativno kršitev postopka, česar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno grajati. Vendar je sam izrek sodbe, ki v celoti sledi prvotnemu - nespremenjenemu tožbenemu zahtevku (ko v celoti ohranja v veljavi sklep o izvršbi), in ne spremenjenemu tožbenemu zahtevku nasprotuje navedenim razlogom sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22998/2012 z dne 20. 2. 2012 v celoti v veljavi, tako da mora tožena stranka tožeči stranki (v uvodu odločbe označeni kot E. K.,) plačati 1.182,74 EUR in od zneska 1.152,74 EUR zakonske zamudne obresti od 19. 1. 2011 naprej, izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2012 do plačila (točka 1. izreka) ter pravdne stroške v višini 345,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja oba pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške. Navaja, da je sodišče napačno dopustilo zamenjavo tožeče stranke, čeprav je temu tožena stranka nasprotovala. Ne gre za spremembo tožbe po 185. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Kršene so tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o nastanku obvez in o zastaranju. O tem v sodbi ni razlogov (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločitev je protispisna (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Trditve v spisu, da je iz predloženih listin razviden toženčev dolg, niso dokazi po standardih civilnega prava. V spisu ni dokazov, da je toženec res uporabljal predmetno kartico za plačila na določenih prodajnih mestih. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem sporu majhne vrednosti je sodišče ugotovilo, da je bil na predlog prvotne tožeče stranke izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (dveh računov) za plačilo vtoževane terjatve iz naslova neplačanih obveznosti tožene stranke za uporabo revolving kartice A. E.. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka 17. 12. 2012 zaradi prodaje oziroma odstopa vtoževane terjatve novemu upniku spremenila tožbeni zahtevek in predlagala, naj se izrek glasi v korist prevzemnika predmeta in da je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala. Iz razlogov sodbe izhaja, da jo je obravnavalo kot subjektivno spremembo tožbe, ki naj bi jo dopustilo, upoštevajoč relevančno teorijo. Izreka o dovolitvi spremembe tožbe pa v izpodbijani odločbi ni. Gre sicer za relativno kršitev sedmega odstavka 185. člena ZPP, česar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno grajati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Vendar je sam izrek sodbe, ki v celoti sledi prvotnemu - nespremenjenemu tožbenemu zahtevku (ko v celoti ohranja v veljavi sklep o izvršbi), in ne spremenjenemu tožbenemu zahtevku, podanemu na list. št. 46, 53 in 59, nasprotuje navedenim razlogom sodbe. Zato je slednja v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je ne more odpraviti samo, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

5. V njem bo moralo s sklepom pred odločitvijo o glavni stvari odločiti o spremembi tožbe v subjektivnem in objektivnem pogledu. Subjektivne spremembe tožbe (z zamenjavo tožečih strank) brez soglasja tožene stranke ne bo moglo dopustiti (drugi odstavek 190. člena ZPP). Brez njenega soglasja bo lahko odločilo o objektivni spremembi tožbe. Tožeča stranka je namreč zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da zahteva izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti ne v svojo korist, pač pa v korist novega pridobitelja terjatve. V tem delu ne gre za subjektivno spremembo tožbe, kot zmotno meni sodišče v razlogih sodbe, pač pa za objektivno spremembo po 186. členu ZPP, ker se opira na okoliščino (odstop terjatve med pravdo), ki je nastala po vložitvi tožbe. V takih primerih soglasje toženca za spremembo tožbe ni potrebno (primerjaj: A. Galič, komentar k 190. členu ZPP v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 234 do 235). Nato bo lahko odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, ga jasno opredelilo v izreku sodbe in v razlogih popolno, jasno in pravilno razložilo svojo odločitev.

6. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki skušajo preko zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP grajati sprejeto dokazno oceno o dokazanosti vtoževane terjatve oziroma obveznosti tožene stranke, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v sporu majhne vrednosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno ni mogoče izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato pritožnik z njimi ne bo mogel uspeti.

7. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).