Jedro

Ustavnopravno razsežnost odločanja v pravdi za objavo popravka je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo. To ustavno izhodišče pravico do popravka ustrezno uravnoteža s kolidirajočima svobodo tiska (39. člen Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.

Zakonska ureditev prek odklonitvenih razlogov v 31. členu ZMed je predvsem konkretizacija tega ustavnega izhodišča. Takšna mora biti - glede na hierarhično zasnovo pravnih aktov – zato tudi razlaga odklonitvenih prvin iz 31. člena ZMed. Le na ta način in s tako vsebinsko napolnjenim pomenom imajo te lahko svoj ustavno skladen smisel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in vsebina zahtevanega popravka**

1. V obravnavani zadevi tožnik zahteva objavo popravka po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed). Objava, ki jo zahteva, se nanaša na televizijski prispevek v oddaji Z. na televiziji TV z naslovom "...“ z dne 2 .4. 2019. 2. Po ugotovitvah nižjih sodišč je televizijski prispevek govoril o problematiki dveh poslovnih con, to je cone A. in cone B., v kateri je kot solastnik udeleženo tudi tožnikovo podjetje. Bistvena sporočilnost prispevka se osredotoča na aktualne spore med etažnimi lastniki glede poteka funkcionalnega zemljišča, uporabe infrastrukture, trafo postaje, razdelitve stroškov… Spori so prerasli v postavljanje različnih ovir, o rešitvi položaja pa je podal izjavo tudi župan. V prispevku je bilo sporočeno, da tožnik z javnostjo glede obravnavane problematike ne komunicira.1

3. Tožnik od tožene stranke zahteva, naj se v oddaji Z. televizijskim gledalcem priobči (prebere) besedilo, ki ga Vrhovno sodišče v nadaljevanju v celoti povzema tudi zato, ker s svojo obsežnostjo na eni ter minucioznostjo na drugi strani samo zase zgovorno priča, zakaj je tožnik z zahtevkom na nižjih stopnjah propadel: „ POPRAVEK prispevka z naslovom „...“, objavljenega v oddaji „Z.“, na TV, dne 2. 4. 2019. V zgoraj navedenem prispevku so bili objavljeni napačni in neresnični podatki o g. C. C..

G. C. C. nikoli ni bil vajenec niti delavec v proizvodnji. V tovarni A. je bil vzdrževalec elektro naprav. Ne drži, da g. C. C. z javnostjo ne komunicira. Dokler je opravljal direktorske funkcije, je kot poslovodja komuniciral tako z javnostjo kot s poslovodnimi partnerji in strankami. Zdaj, ko poslovodnih funkcij več nima, pa niti nima pooblastil, da bi o zadevah poslov družbe s komer koli komuniciral. Prav tako ne drži, da se D. D. z g. C. C. ni nikoli srečala. G. C. C. je v njeni plesni šoli opravil dva plesna tečaja in SO individualnih ur, pri čemer mu je ga. D. D. za opravljene storitve osebno izročila račune.

Z županom F., E. E. se g. C. C. nikoli ni srečal zaradi kupovanja vikendov za pokojnega dr. M. Sestala pa sta se l. 2007 na občini zaradi urejanja zemljišč, ki jih je g. C. C. odstopil za poligon za gasilce PGD .... Torej ne drži tudi trditev navedenega župana, da g. C. C. nikoli ni bil na občini.

Nadalje ne drži, da g. C. C.-ja etažni lastniki v B. in A. ne poznajo. Kot direktor družbe A. se je v svojem mandatnem obdobju 2007 do 2011 večkrat sestal z lastniki v industrijski coni A., o tem obstajajo tudi zapisniki.

Prav tako ne drži, da g. C. C. vozi Porsche Panamera z zatemnjenimi stekli. Vozi 10 starega Porscheja, ki ni zatemnjen.

Ne drži da g. C. C. vselej deluje iz ozadja. Kot direktor družb je bil vedno izpostavljen in v ospredju. Prav tako ne drži, kot po portalu Siol povzema prispevek, da naj bi bil g. C. C. v ozadju zapletov z zemljišči za I.. Portal Siol je g. C. C. že pozval na odstranitev neresničnih vsebin iz spleta.

Nadalje ne drži, da gre pri odločitvah za zaščito premoženja v B. in A. za manevre g. C. C.. Gre za odločitve vodstva navedenih družb. Prav tako g. C. C.-ju ni mogoče očitati nagajanja in namernega postavljanja kakršnih koli ovir. G. C. C. na poslovanje in poslovne odločitve posameznih družb nima takega vpliva, kot to popačeno izhaja iz prispevka. Poslovne odločitve v zvezi z gospodarjenjem in zavarovanjem lastnega premoženja sprejemajo uprave navedenih družb in ne g. C. C.. Ob tem pa je potrebno poudariti, da je g. C. C. osebno v obdobju, ko je bil kot poslovodja aktiven, poskrbel, da so posamezniki v poslovni coni B. dobili to, kar so kupili. V času njegovega mandata in z njegovim angažmajem je bila z občino dosežena sprememba zazidalnega načrta in parcelacija prav z namenom, da so se že sklenjene pogodbe realizirale in da so posamezniki sploh dobili zemljišča, ki so jih kupili.

Tudi ni resnična izjava g. G. G. o g. C. C., da je le-ta nenormalen in da ne upa priti in se pokazati. Družbo A. d. d. vodi uprava, s katero g. G. G. vedno lahko komunicira. G. C. C. je vedno brez zadržkov pričal o okoliščinah v zvezi z obdobjem njegovega direktorskega mandata. Kot direktor družbe A. d..d. je v svojem obdobju direktovanja aktivno sodeloval v urejanju razmerij v industrijski coni A. in z lastniki v industrijski coni A. tudi večkrat sestankoval. G. G. G. oziroma njegovemu podjetju H. d.o.o. se je javno pod mandatom g. C. C. omogočila ureditev poslovnih prostorov, in sicer odkup zemljišča, za katerega je izrazil interes, dozidavo objekta, kakor tudi priklop na nov vodovod.

Prav tako ne drži trditev g. G. G., da je g. C. C. navozil betonske bloke, postavil ograje. Navedeno so bile poslovne odločitve uprave družbe. Tudi ni res, da se g. G. G. in njegovo podjetje seli v N. zaradi g. C. C.. Prostori v N. so precej večji kot v industrijski coni A., kar kaže, da je podjetje g. G. G. lokacijo v industrijski coni A. enostavno preraslo, pa tudi sicer je g. G. G. prostore v industrijski coni A. prodajal že v obdobju pred zapleti glede zemljišč s A.-om. Ob tem pa je potrebno še poudariti, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da z ravnanjem A. posest in način uporabe g. G. G. glede zemljišč v industrijski coni A. nista bila v ničemer motena ali spremenjena.

Ni res, da je g. C. C. s pomočjo države obogatel. Podjetje S. d. d., v katerem je imel SOD le 10 % delež, v letu 2007, ko ga je prevzela družba J., torej ne g. C. C., ni bilo dobičkonosno podjetje, pač pa je poslovalo z izgubo, kar izkazujejo tudi računovodski izkazi. Za nakup podjetja S. d. d., je družba J. plačala 8,4 milijona EUR.

Tudi ne drži, da je to podjetje g. C. C. pahnil v stečaj. Stečaj družbe S. d. d. je predlagala nova uprava, postavljena s strani novega lastnika Š. d. o. o. iz Zagreba potem, ko je S. d. d. že tri leta posloval pod novim lastnikom.

Napačna je tudi navedba v prispevku, da je bil g. C. C. zaradi povzročitve stečaja in oškodovanja S. d. d. obsojen na pogojno zaporno kazen. G. C. C. je priznal krivdo za pomoč pri oškodovanju S. d. d. ob plačilu 600.000,00 EUR v dobrodelne namene.

Prav tako ne drži, da g. C. C. pobira državne bonitete. Državnih bonitet ni prejel g. C. C., temveč invalidsko podjetje. Pri tem gre za strogo namenska sredstva, ki niso predmet rednega poslovanja družbe, pač pa so namenjena ohranjanju invalidskih delovnih mest, ustvarjanju novih delovnih mest ter izboljšanju delovnih pogojev invalidov.

C. C.“ **Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da se besedilo popravkov v pretežnem delu ne nanaša na bistvo televizijskega prispevka. Besedilo gre vsebinsko mimo sporočilne vrednosti prispevka. Ker je po ustaljeni sodni praksi besedilo mogoče objaviti le v celoti, ne pa le deloma, bi se objava zahtevanega besedila sprevrgla v pravico dostopa do medija. Takšne pravice pa pravni red ne daje in zato tudi sodno ne varuje. Po stališču sodišča zato zahtevani popravek ne vsebuje pogojev za objavo. Sodišče se opira na odklonitveni razlog objave iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih.

5. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da je bistvena vsebina televizijskega prispevka poročanje o problematiki dveh poslovnih con in sicer cone A. in cone B., v kateri je kot solastnik udeleženo tudi tožnikovo podjetje. Bistvena sporočilnost prispevka se osredotoča na aktualne spore med etažnimi lastniki glede poteka funkcionalnega zemljišča, uporabe infrastrukture in podobno. Zahtevani popravek zato tudi po presoji sodišča druge stopnje ne uresničuje namena pravice do popravka.

**Povzetek navedb v revizijskem postopku**

6. Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Direktna revizija je tudi po uveljavitvi novele Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) zaradi specialnega pravila iz zadnjega odstavka 39. člena ZMed še vedno dovoljena. Revident trdi, da je sodišče pri presoji obstoja razloga po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljen naj bi bil zaključek, da tožnik do objave popravka ni upravičen. PO stališču revidenta namreč ni dvoma, da se celoten prispevek nanaša na tožečo stranko kot na osebo, ki se skriva in deluje iz ozadja ter kot osebo, ki naj bi bila odgovorna za tematiko, ki se obravnava v spornem prispevku. Pritožbeno sodišče je po mnenju revidenta ravnalo samovoljno, ko je tožnikovo pravico omejilo z interpretacijo sporočilnega pomena besedila. Preveliko težo je namreč dalo temi prispevka, katerega popravek se zahteva, namesto tega pa bi moralo upoštevati to, na kar prispevek namiguje. Iz transkripta prispevka jasno izhaja, da je bistvo celotnega prispevka med drugim tudi diskreditacija tožeče stranke. Zoperstavlja se razlogom nižjih sodišč, da je bilo sporočilo v televizijskem prispevku o tem, da tožnik ne komunicira z javnostjo, podano v splošnem kontekstu in brez časovne omejitve.

7. Dalje uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tezo, ki se dobesedno glasi: „tožeči stranki se prav tako v prispevku očita, da deluje iz ozadja, pri čemer pa sodišče prve stopnje besede „vselej“, ki je pomembna za razumevanje pomena sporočila prispevka, ne upošteva, kljub temu, da navedena beseda jasno izhaja iz transkripta prispevka, obenem pa sodišče prve stopnje navedeno okoliščino navaja v razlogih sodbe in se pri pojasnilu opre na napačno oceno o kontekstu in sporočilnem namenu prispevka, pri katerem sodišče ne upošteva, da je z le-tem bilo nedopustno poseženo v pravice in interes tožeče stranke“.

8. Procesni očitek revizija razteza tudi na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta naj bi bila podana s „pavšalno navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje, da z neresničnimi izjavami župana E. E. ni bilo poseženo v pravice in interes tožeče stranke“. Ta kršitev naj bi bila podana po stališču revidenta tudi glede dejanskih ugotovitev o poznanstvu med tožnikom in gospo D. D.. O tem govori zahtevani popravek v delu, ki se tiče opravljanja plesnih tečajev pri tej gospe.

9. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Ustavnopravno razsežnost odločanja v pravdi za objavo popravka je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo.2 To ustavno izhodišče pravico do popravka ustrezno uravnoteža s kolidirajočima svobodo tiska (39. člen Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.

12. Zakonska ureditev prek odklonitvenih razlogov v 31. členu ZMed je predvsem konkretizacija tega ustavnega izhodišča. Takšna mora biti - glede na hierarhično zasnovo pravnih aktov – zato tudi razlaga odklonitvenih prvin iz 31. člena ZMed. Le na ta način in s tako vsebinsko napolnjenim pomenom imajo te lahko svoj ustavno skladen smisel. 13. Presoja nižjih sodišč, da je popravek treba gledati kot celoto, je pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso. Tako je iz dveh razlogov. Prvič zato, ker k takšnemu načinu zakonskega uresničevanju te pravice zakon izrecno zavezuje odgovornega urednika (prvi odstavek 27. člena Zmed). Drugič pa zato, ker se v morebitnem sodnem postopku nato v resnici presoja, ali je odgovorni urednik, ki je zahtevo za objavo besedila, kakršno mu je bilo poslano kot popravek, zavrnil, ravnal pravno utemeljeno ali ne.

14. Celota besedila, za katerega tožnik sedaj od sodišča terja, naj ga uredniku naloži v branje v televizijski oddaji Z., je povzeta v uvodnem delu te obrazložitve. To besedilo samo po sebi potrjuje presojo nižjih sodišč. V njem je vse polno banalnosti, uhajanja drugam in s tem razširjanja teme, ki je bila obravnavana v spornem televizijskem prispevku. Objava takšnega besedila bi ustavno ravnovesje, o katerem je bil govor zgoraj, povsem porušila v škodo kolidirajočih pravic. Sodišči nižjih stopenj se pri tem normativno opirata na drugo alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed3. Velik del besedila besedila, ki ga tožnik ponuja v prisilno objavo, temu odklonitvenemu razlogu ustreza. Nižji sodišči sta to pojasnili po prvih nekaj sklopih, dokler z analizo besedila nista prenehali, ker bi nadaljnje razčlenjevanje ne bi imelo več pomena. Smiselno oziroma vsebinsko pa nižji sodišči (predvsem sodišče prve stopnje) navajata tudi razloge, zaradi katerih je prispevek pretirano obsežen, poln banalnosti4, dlakocepstva in jezikovnega sprenevedanja5, sporočilnih stranpoti, skratka, zaradi česar je nesorazmerno dolg. V tem delu pa se v prejšnji opombi citirano besedilo druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed prek kategorične zahteve, da je prispevek mogoče objaviti le v celoti ali pa sploh ne, nujno vsebinsko prepleta tudi z odklonitvenim razlogom iz šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Ta terja, da zahtevani popravek ni nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerega se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša. 15. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča materialnopravno pravilni.

16. Procesni očitki, ki jih podaja revident, so _prima facie_ neutemeljeni. Sodbi nižjih sodišč je namreč mogoče preizkusiti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. O kakšni tehnični napaki pri prenosu spisovnega gradiva v obrazložitvene povzetke nižjih sodb, ki bi se nanašali na nosilna dejstva primera, prav tako ni mogoče govoriti. V zvezi z uveljavljanima procesnima kršitvama ter v zvezi z vsemi ostalimi navedbami, na katere Vrhovno sodišče ne bo posebej odgovarjalo, zadošča, če Vrhovno sodišče povzame svoje stališče iz 8. točke sodbe II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, ki se glasi: „Revizija v postopkih odločanja po ZMed je od uveljavitve ZPP-E dalje izjemen primer dovoljene revizije. Ker pa ZPP že pred novelo ZPP-E ni več predvideval/dopuščal kakršnegakoli preizkusa po uradni dolžnosti, po noveli ZPP-E pa predvideva le še preizkus v okviru „dopuščenega revizijskega vprašanja/vprašanj“, je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi v postopkih odločanja dovoljeni reviziji po ZMed ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem (vprašanje) ter nanj odgovori v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno relevantnostjo in pomembnostjo (367.a člen ZPP). Če to ni mogoče, potem tudi vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti“. Tako je tudi v tej zadevi, kjer je tožnik vse odgovore na bistvena dejanska in pravna vprašanja prejel na nižjih dveh stopnjah sojenja.

17. Vrhovno sodišče je po vsem povedanem revizijo zavrnilo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP.

1 Povzeto po 10. točki Sodbe sodišča druge stopnje. 2 Glej na primer sodbo II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015 v točkah 16 do 19. Podobno tudi sodba II Ips 176/2016 z dne 21. 7. 2016 v točkah 10 do 13 obrazložitve. 3 Ta odgovornemu uredniku nudi oporo za zavrnitev objave, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. 4 Npr. kakšen model Porsheja vozi tožnik in ali ima zatemnjene šipe. 5 Npr. kdaj v historično povsem nepovezanih dogodkih je bil pripravljen dajati izjave ali pa pasaže o njegovih plesnih vajah.