Jedro

ZBPP toženi stranki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko predmet presoje zgolj v sodnem postopku (torej v upravnem sporu). Prav to pa je tožena stranka po prepričanju sodišča v obravnavani zadevi storila. Svojo odločitev je namreč oprla na vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Bpp 53/2023-2 z dne 20. 3. 2023 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Izpodbijana odločba**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. št. I U 1646/2020-11 z dne 13. 2. 2023. 2. V obrazložitvi tožena stranka, ob sklicevanju na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), pojasnjuje, da je Upravno sodišče RS s sklepom št. I U 1646/2020-11 z dne 13. 2. 2023 zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4934-51751/2015-5 z dne 28. 2. 2020 (v nadaljevanju: sklep FURS) v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-225/2020-2 z dne 11. 9. 2020 (v nadaljevanju: odločba ministrstva), zaradi pomanjkanja pravnega interesa1. V predhodnem preizkusu tožbe je namreč ugotovilo, da iz izpodbijanega sklepa FURS izhaja, da je davčni organ zaradi plačila s pobotom ustavil postopek davčne izvršbe zoper tožnico in razveljavil vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku. Po povedanem je zaključilo, da sklep FURS in odločba ministrstva očitno ne posegata v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. 3. Tožena stranka je ocenila, da pritožbeni postopek nima verjetnih izgledov za uspeh, saj sodišče v zadevi št. I U 1646/2020 ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in je to posledično zavrglo. Dodatno je pojasnila, da je tožnica nasprotovala pobotu, ki je bil razlog za ustavitev izvršbe. Iz 97.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) izhaja, da davčni organ o izvedbi takšnega pobota obvesti davčnega zavezanca, navedena določba pa ne predvideva izdaje posebnega sklepa v zvezi z izvedbo pobota, zato le-ta vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe. Glede na to tožena stranka zaključila, da tožnica tudi z morebitnimi pritožbenimi razlogi v zvezi s pobotom nima verjetnih izgledov za uspeh.

4. Po povedanem je tožena stranka zaključila, da tožničina prošnja ni izpolnjevala objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki izhaja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar jo je z izpodbijano odločbo, na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila.

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb**

5. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila tožbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu skupaj z morebitnimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

6. Meni, da je odločitev tožene stranke v nasprotju s sodno prakso Upravnega sodišča RS2, saj se je za namen odločanja o odobritvi prošnje za BPP spustila v vsebinsko presojo samega spora, s čimer je kršila določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP3. Pojasnjuje, da je namen presoje in možnosti zavrnitve uresničevanje načela hitrosti in ekonomičnosti postopka, ki pa upravnemu organu ne daje pravice vnaprejšnjega odločanja o pravici do sodnega varstva. Z vsebinsko presojo, ki je pridržana izključno sodiščem, je tožena stranka prekoračila svoje pristojnosti in posegla v njeno pravico do sodnega varstva. S tem je kršila tudi njene ustavno varovane pravice, in sicer pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), do uresničevanja pravic (15. člen Ustave RS), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7. Tožnica dodatno poudarja, da je utemeljitev izpodbijane odločbe napačna, saj njen pravni interes za vložitev pritožbe obstaja, utemeljeno pa je tudi pričakovanje uspeha. Davčni organ je namreč brez podlage ali privolitve za pobot svojih terjatev do nje uporabil sredstva, ki jih je namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih terjatev. To pomeni, da jih je uporabil za poplačilo terjatev iz drugega naslova, s tem pa objektivno poslabšal njen dejanski in pravni položaj.

8. Tožena stranka je sodišču skladno z 38. členom ZUS-1 poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

**Presoja sodišča** K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP. Sporen je predvsem razlog zavrnitve, to je ugotovitev, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS.

11. Namen BPP je, kot izhaja iz 1. člena ZBPP, uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP).4

12. V 24. členu ZBPP je določeno, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za njeno dodelitev, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja prvega odstavka). Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

13. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila navedeno zakonsko določbo, ki organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse5 izhaja razlaga, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ za BPP v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.6

14. ZBPP po povedanem toženi stranki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko predmet presoje zgolj v sodnem postopku (torej v upravnem sporu).7 Prav to pa je tožena stranka po prepričanju sodišča v obravnavani zadevi storila. Svojo odločitev je namreč oprla na vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča RS. Ugotovila je na kateri podlagi je davčni organ izvršil pobot, in zaključila, da je utemeljeno ustavil postopek izvršbe, brez izdaje posebnega akta o pobotu. Upoštevaje navedeno, je tožena stranka zaključila, da je Upravno sodišče RS tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa utemeljeno zavrglo. Na ta način je tožena stranka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica s pritožbo izpodbijati, in dodala presojo, da njeni pritožbeni razlogi nimajo verjetnih izgledov za uspeh.

15. Sodišče dodatno poudarja, da lahko organ za BPP iz razlogov po prvem odstavku 24. člena ZBPP zavrne dodelitev BPP le, če določno navede okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve, nima možnosti za uspeh.8 V konkretnem primeru je torej tožena stranka presegla pooblastilo, dano v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla nobenega razloga očitne nerazumnosti. Zato je njena odločitev, da je zadeva očitno nerazumna in da nima verjetnih izgledov za uspeh, zmotna.9

16. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo10(1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V tem postopku bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje.11 Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožničinega skrbnika za posebni primer pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožnici dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). 2 Sklicuje se na sodbi I U 847/2019 in I U 1335/2013. 3 Skladno z omenjeno zakonsko določbo lahko organ za BPP prošnjo zavrne samo v primeru, če je očitno nerazumna oziroma prosilec očitno nima možnosti za uspeh na način, da bi bilo smiselno v zadevi začeti postopek. 4 Prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019. 5 Glej npr. sodbe Upravnega sodišča RS I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019, I U 509/2020 z dne 14. 5. 2020, I U 643/2022. z dne 8. 7. 2022 in I U 736/2023 z dne 3. 6. 2023. 6 Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019 in I U 736/2023 z dne 3. 6. 2023. 7 Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019 in I U 1190/2019 z dne 10. 9. 2019. 8 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 643/2022 z dne 8. 7. 2022. 9 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 509/2020 z dne 14. 5. 2020. 10 24. člen ZBPP 11 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 509/2020 z dne 14. 5. 2020.