Jedro

Po določbah 95. člena ZDavP se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se v izpodbijani 1. točki izreka ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi odločbe istega Davčnega urada od odmerjenih davčnih obveznosti plačala zamudne obresti v skupnem znesku 3 424 212,50 SIT in obenem odloči, da se plačane zamudne obresti vrnejo tožeči stranki v dobro njenega transakcijskega računa pri Banki A. v roku 30 dni od vročitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka na podlagi odločbe Davčnega urada A. z dne 9. 8. 2002 plačala zamudne obresti, zaračunane od prvega dne zamude do plačila. Na pritožbo tožeče stranke je organ druge stopnje odločbo prve stopnje v točkah I/1 in 2 izreka odpravil za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamudne do dneva izteka roka za prostovoljno izvršitev, skladno z odločbo Ustavnega sodišča, ki je bila sprejeta med pritožbenim postopkom in s katero je bilo odločeno, da začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ker je po povedanem tožeča stranka plačala obresti, ki jih po odločbi Ustavnega sodišča ni bila dolžna plačati, se ji preveč plačane zamudne obresti vrnejo, tako kot izhaja iz izreka odločbe.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbe 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 21/06 - v nadaljevanju: ZDavP), konkretno na četrti odstavek omenjenega člena, po katerem davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Navaja, da so v posameznih določbah ZDavP s pojmom davek sicer zaobjete tudi obresti, v posameznih določbah pa temu ni tako. Res je tudi, da so zamudne obresti stranska terjatev z ozirom na glavno denarno obveznost in da je zanje značilna akcesornost. Vendar pa v davčnem postopku obresti strankam ne pripadajo, če to v zakonu ni izrecno določeno. V omenjenem četrtem odstavku 95. člena ni izrecno določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno ali preveč odmerjenih obresti pripadale zamudne obresti, za razliko od prvega odstavka istega člena, ki vračilo preveč plačanih obresti izrecno predpiše. Po četrtem odstavku davčnemu zavezancu zakonite zamudne obresti pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. S tem zakon izrecno in jasno omeji pravico do obresti le na določeno vrsto plačane obveznosti, to je na davek. Pod tem pojmom pa je v skladu s 1. členom ZDavP šteti še vse ostale obvezne dajatve, kot so prispevki za socialno varnost, nadomestila, takse ipd. Glede na dikcijo prvega in četrtega odstavka 95. člena ZDavP in glede na to, da ZDavP pojem davek enači le z obveznimi dajatvami, ne širi pa tega pojma tudi na druge obveznosti, po presoji tožene stranke tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati vračila obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni bilo pravne podlage. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na določbe OZ pa tožena stranka pojasni, da se v davčnih zadevah upoštevajo davčni predpisi in da določbe OZ pri odločanju v davčnem postopku niso relevantna pravna podlaga za odločitev. Mnenja, stališča, pojasnila in razlage pa niso vir prava, zato zgolj na njihovi podlagi ni dopustno odločati oziroma presojati pravilnost odločitev, ki se v upravnih postopkih lahko sprejemajo zgolj na podlagi pozitivne zakonodaje.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, ker meni, da niso bila pravilno ugotovljena vsa dejstva, ker odločba ni bila izdana v skladu z ZUP in ker so bili napačno uporabljeni materialni predpisi. Ne strinja se s tem, da so mu bile plačane zamudne obresti vrnjene v nominalnem znesku. Od leta 2002 do dneva vračila je bila v Sloveniji inflacija, ki je zmanjšala realno vrednost plačanega zneska. Davčni organ je z odločbo tožeči stranki neupravičeno naložil plačilo zamudnih obresti, ki jih je tožnik moral plačati, saj pritožba po ZDavP ne zadrži izvršitve. Zato zahteva, da se mu vrnejo plačane zamudne obresti skupaj z zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti in s tem povrne nastala škoda. Tovrstno pridobitev je tudi Ustavno sodišče označilo kot neupravičeno. Za takšno stališče pa je najti argumente tudi v pravilih obligacijskega prava. Zato tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba in drugostopna odločba odpravita in zadeva vrne organu prve stopnje, da izda novo odločbo, po kateri se tožeči stranki poleg nominalnih vrnejo tudi zamudne obresti za čas od 18. 9. 2002 do dneva vračila neupravičeno zaračunanih zamudnih obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče sodi, da je odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi gre za vračilo davka in s tem za javnofinančno obveznost, ki je na strani države. Za takšne vrste obveznosti pa, ne glede na zavezanca, velja, da morajo biti vnaprej znane in določene ter da se lahko uvajajo samo z zakonom. Za konkreten primer to pomeni, da mora biti obrestovanje zamudnih obresti, ki se vračajo, določeno v ZDavP, ki je tudi po presoji sodišča, glede na to, da gre pri odločanju o vračilu davka za nadaljevanje že začetega (inšpekcijskega) postopka, relevantna pravna podlaga za odločitev. Relevantne so torej določbe 95. člena ZDavP, na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka. Po teh določbah se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. Ker torej pojem davek, ko gre za vračanje, po ZDavP ne vključuje tudi obresti, posledično po davčnih in s tem po javnofinančnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti, kot to pravilno ugotavljata tožena stranka in pred tem že prvostopni organ v svojih odločbah. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, se na opisano ureditev ne nanaša. Kasnejša ureditev v ZDavP-1 in ZDavP-2 glede obrestovanja obresti je izrecna in s tem drugačna od ureditve v ZDavP, kar po presoji sodišča le potrjuje gornjo razlago. O povračilu škode na podlagi določb Obligacijskega zakonika pa se v davčnem postopku ne odloča. Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.