Jedro

Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. … z dne 20. 12. 2014 (pravilno: 30. 12. 2014) in št. ... z dne 18. 6. 2014 ter priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Tožnik izpodbija navedeno sodbo smiselno zaradi kršitve postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

V zvezi z neudeležbo na glavni obravnavi 3. 10. 2016 pojasnjuje, da je prišel na sodišče, vendar ni mogel vedeti, da razprava poteka v I. nadstropju. Iskal jo je v II. nadstropju, zato zamudil 15 minut, se javil pri varnostniku v I. etaži, preko katerega naj bi mu bilo sporočeno, da bo vabljen na drugo obravnavo.

V preostalem je iz laičnih in mestoma nerazumljivih pritožbenih navedb mogoče povzeti, da se nanašajo predvsem na pritožnikov status ter s tem lastnost zavarovanca na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti. Toženi stranki očita zavajanje in samovoljo zaradi kršenja postopka pri urejanju statusa. Dejstvo, da status ni bil vzpostavljen leta 1992, temveč 1998 naj bi ga pahnilo v suženjsko razmerje in nelegalno nabijanje dolga. Če bi imel pogoje za samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti, bi si zaslužil mesečno zadovoljive prihodke. Toženo stranko naj bi pravočasno obvestil, da je pogodba s kmetijsko zadrugo nična, in da je bila kmetijska zadruga prodana. V času sodelovanja s kmetijsko zadrugo je prejel živali za storitveno pitanje ter repromaterial preko A. Ko je ostal brez zaposlitve (verjetno mišljeno sodelovanja z zadrugo), bi mu moral toženi zavod kot invalidu III. kategorije, pomagati. Ker se mu dogaja mučenje, napoveduje odškodninski zahtevek za 60.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja nobenih relevantnih dejstev, niti ne ponuja kakršnihkoli dokazov, da bi sploh lahko nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V izreku sodbe je sicer nepravilno navedena odločba z dne 20. 12. 2014 namesto pravilno z dne 30. 12. 2014. Ker gre za očitno pisno napako, jo lahko kadarkoli popravi predsednik senata sodišča prve stopnje na temelju 328. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP).

5. V postopku ni prišlo do smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev bi bila podana le, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz listin sodnega spisa kaj takšnega ne izhaja. Razvidno je, da je bilo tožniku 2. 9. 2016 po pravilih o fikciji vročitve v hišnem predalčku puščeno vabilo na prvi narok za glavno obravnavo. Iz vabila samega (list. št. 7) je povsem jasno zapisan datum in ura naroka ter kraj obravnave na Delovnem sodišču v Mariboru, Glavni trg 17, razpravna dvorana 19/I. V pritožbenem postopku se zato ni mogoče uspešno sklicevati na iskanje razpravne dvorane v II. nadstropju poslovne zgradbe sodišča, saj ni mogoče šteti, da bi tožnik upravičeno izostal s prvega naroka glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč ob razpisani uri zaradi izkazane pravilne vročitve vabila, dne 3. 10. 2016 obravnavo lahko opravilo v odsotnosti tožnika in zadevo na tem naroku tudi zaključilo, kot je razvidno iz zapisnika (list. št. 10).

Za ponoven razpis glavne obravnave v okoliščinah konkretnega primera ni bilo zakonskih pogojev. Tudi sicer so pritožnikove navedbe, da naj bi mu bilo po 15 minutni zamudi, ko je bila glavna obravnava že zaključena, sporočeno, da bo vabljen v drugo, v nasprotju s pisno izjavo predsednika senata (list. št. 20). Predsednik senata poroča, da je tožnika preko varnostnika obvestil, da je obravnava končana, in da sami niti sodnici porotnici nista izjavili, da bo opravljeno drugo vabljenje.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 158. in 159. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1). Gre namreč za spor zaradi izplačevanja delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 do 30. 5. 2012, saj je tožnik od 1. 6. 2012 dalje invalidsko upokojen. Po 158. členu ZPIZ-1 se je zavarovancem delna invalidska pokojnina lahko izplačevala za dneve dela in za druge dneve, za katere so po posebnih predpisih imeli pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.

7. Dejansko stanje iz predhodno navedenih določb ZPIZ-1 v obravnavani zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Res je sicer, da je bila s sodno odločbo Ps 1733/2011 z dne 25. 9. 2013 (ob presoji odločb o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja), pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje. Vendar je bilo s to sodbo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba.

V obravnavanem predsodnem postopku gre v bistvu za realizacijo navedene sodne odločbe. Ob ugotovitvi, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, pa je bilo lahko odločeno le, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo opravljal kmetijsko dejavnost s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ostaja nedokazano edino relevantno dejstvo, torej pričetek in dejansko opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen in iz istih dejanskih in pravnih razlogov ostaja tudi pritožba neuspešna.

8. Zaradi predhodno obrazloženega in ker pritožbene navedbe, nanašajoče se na status zavarovanca na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti, očitki o zavajanju tožene stranke in nekatere druge, v tem sodno socialnem sporu pravno sploh niso odločilne, je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.