Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Pri toženi stranki je bilo možno opravljati delo tudi na takšen način. Način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce. Tožnica je sicer morala toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti in ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti, vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu ZDR-1, ni pa je pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 2. 3. 2009 dalje za nedoločen čas za polni delovni čas na delovnem mestu lektor oz. drugem ustreznem delovnem mestu z mesečno osnovno plačo najmanj 1.200,00 EUR neto, ki ni prenehalo (zakonito) 31. 12. 2014 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje; 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače za delovno mesto lektor oz. za drugo ustrezno delovno mesto za polni delovni čas in jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanjo plačati ustrezne davke in prispevke za čas od 2. 3. 2009 do 31. 12. 2014, v 8 dneh, da ne bo izvršbe; 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 3. 2009 do 31. 12. 2014 izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela na delovnem mestu lektor oz. drugem ustreznem delovnem mestu za polni delovni čas, in plačilom za delo, ki ga je prejela pri toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Za čas od 1. 1. 2015 do 9. 8. 2015 pa je tožena stranka dolžna obračunati bruto plače, ki bi jih tožeča stranka prejela na delovnem mestu lektor oz. drugem ustreznem delovnem mestu za polni delovni čas, od tako obračunanih plač odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 3. 2009 do 9. 8. 2015 obračunati ter po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati vse ostale prejemke/razlike v prejemkih iz delovnega razmerja, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala na delovnem mestu lektor oz. drugem ustreznem delovnem mestu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe; 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 1.000,00 EUR bruto, za leto 2010 v znesku 1.000,00 EUR bruto, za leto 2011 v znesku 1.000,00 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 1.000,00 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 1.000,00 EUR bruto in za leto 2014 v znesku 1.000,00 EUR bruto ter po odvodu davka plačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za posamezno leto do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe; 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške prehrane v znesku 9.265,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe; 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v neto znesku 7.200,00 EUR, po plačilu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; 7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v neto znesku 15.000,00 EUR, po plačilu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče sprejelo zmotno dokazno oceno glede vprašanja, ali so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Delo je opravljala na enak način in pod enakimi pogoji kot redno zaposleni. Delo je opravljala osebno in nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom nadrejenih. Bila je vključena v organiziran delovni proces, o odsotnosti z dela je morala seznanjati nadrejene. Pri delu je uporabljala prostore in opremo tožene stranke, saj drugačen način dela glede na naravo delovnega procesa niti ni bil mogoč. Delo lektorice je opravljala v delovnem času (v izmenah) kot redno zaposleni. Nadrejeni je zahteval od nje, da delo opravlja v prostorih tožene stranke, to je bil tudi edini mogoči način opravljanja dela. Sodišče je napačno ocenilo izpoved priče A.A. glede timskega dela. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Osnova za obračun in plačilo ur je bila prisotnost v prostorih tožene stranke, ne pa število ur opravljenih storitev, kot napačno navaja sodišče. To so potrdile tudi priče. V poslovnem svetu ni praksa, da bi se zunanjim sodelavcem dodeljeval elektronski naslov, kar kaže na to, da tožnica ni bila zgolj poslovni partner. Tožnica je bila vključena v delovni proces in delovno okolje pri toženi stranki. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnica ni dela opravljala po navodilih in nadzorom nadrejenih delavcev. Tekom let je delo začela opravljati samostojno, kar se pričakuje tudi od redno zaposlenih delavcev, zato konkretna navodila niso bila več potrebna. Vseeno pa so ji bila dana splošna navodila glede samega delovnega procesa in načina dela, ki pa se niso dnevno spreminjala. Izdaja računov s strani B. d. o. o. za opravljeno delo tožnice ni pomembno za presojo elementov delovnega razmerja. Preko te družbe je prejemala plačilo šele od 21. 3. 2014, za toženo stranko pa je delala vse od 2. 3. 2009. Tožnica je predlagala predložitev seznama prisotnosti honorarnih delavcev v prostorih tožene stranke, kar bi dokazalo, da je število ur, ki so bile tožnici plačane, enako številu ur njene prisotnosti v prostorih tožene stranke. Predlagala je tudi dokaz s predložitvijo študentskih napotnic s strani tožene stranke, kar bi dokazovalo, da tožnica dela ni opravljala le občasno, kar bi ustrezalo študentskemu delu. Predlagala je tudi postavitev sodnega izvedenca finančne stroke in zaslišanje priče C.C.. Zahtevala je tudi predložitev teksta, ki je bil shranjen pri toženi stranki, kot dokaz, da je bila kvalificirana za opravljanje dela. Sodišče navedenih dokazov ni izvedlo, ni pa jih niti zavrnilo. Pri tem ni podalo obrazložitve, zakaj jih ni izvedlo, kar predstavlja kršitev pravice tožnice do izjave in absolutno bistveno kršitev postopka glede načela kontradiktornosti. Ker sodišče tožene stranke stranke ni pozvalo na predložitev navedenih listin, gre za kršitev 227. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba je utemeljena iz vseh treh pritožbenih razlogov.

5. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, s tem da že v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, izvedbe teh dokazov ni zavrnilo, v sodbi pa prav tako ni obrazložilo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo in kakšni so razlogi za to. Znano je že stališče sodne prakse, da to pomeni kršitev pravice do izjave oziroma kršitev načela kontradiktornosti, kot to utemeljeno navaja pritožba. Ta postopkovna kršitev sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče vse predlagane dokaze izvesti, ampak da mora obrazložiti, zakaj jih ne izvede. Enako velja tudi za dokazne predloge, ki jih stranka veže na edicijsko dolžnost iz 227. člena ZPP.

6. To, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo na predložitev listin, ki naj bi se po navedbah tožnice nahajale pri njej (študentske napotnice, seznam honorarnih delavcev z urami prisotnosti v prostorih tožene stranke, listina o kvalificiranosti za delo), ne pomeni kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja pritožba, ampak kaže na uveljavljanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem v zvezi tožnica opozarja tudi na neizvedeno zaslišanje priče C.C. ter na postavitev izvedenca finančne stroke.

7. Vendar pa bistvo tega razveljavitvenega sklepa niti ni v tem, da se sodišču prve stopnje naloži bistvena dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo teh dokazov, ampak da ob pravilni uporabi materialnega prava glede elementov delovnega razmerja, upoštevaje že izvedene dokaze, naredi pravilnejše zaključke kot v izpodbijani sodbi. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke, ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Sploh pa, kot je ugotovilo samo sodišče prve stopnje, je pri toženi stranki možno opravljati delo tudi na takšen način. Zato samo po sebi niti ni odločilno zavzemanje pritožbe, da je bilo tožnici delo v prostorih tožene stranke celo odrejeno. Je pa to relevantno v povezavi z zatrjevanjem tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič, ki so potrdile navedbe tožnice o tem, da so bile podlaga za obračun izplačila ur ravno ure prisotnosti v prostorih tožene stranke, ne pa posebno pisno poročanje tožnice o opravljenih urah lektoriranja.

8. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dejstvo, da se je tožnica v sodelovanju z drugimi lektorji morala dogovoriti, katero besedilo bo lektorirala. Sodišče prve stopnje namreč poudarja, da je bil namen tega le v tem, da se isto besedilo ne bi lektoriralo dvakrat, ter da navedeno odraža tožničino samostojnost oziroma nepodrejenost v odnosu do tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da navedeni način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je morala tožnica toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti, da torej ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti. Vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti tista ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci, kar sicer predstavlja bistvo dokaznega postopka v tovrstnih sporih, v katerih se ugotavlja elemente delovnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ni pa je pravilno uporabilo. Glede na vtoževano obdobje je relevanten tudi 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), pri čemer je vsebina obeh določb enaka. Po prvem odstavku gre za delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V drugem odstavku pa je določeno, da je v delovnem razmerju vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.

11. Pri presoji, ali gre za delovno razmerje, je torej v pomoč tudi vsebina delavčevih obveznosti, med katerimi sta temeljni obveznosti delavca opravljanje dela (33. člen ZDR-1 oziroma 31. člen ZDR) in upoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1 oziroma 32. člen ZDR), temeljni obveznosti delodajalca pa sta obveznost zagotavljanja dela (43. člen ZDR-1 oziroma 41. člen ZDR) in obveznost plačila (44. člen ZDR-1 oziroma 42. člen), kar naj sodišče upošteva v ponovljenem postopku. Plačevanje tožnice s strani tožene v višini tolikšnega števila ur, da to ustreza polnemu delovnemu čas, je bilo v prvotnem postopku že ugotovljeno. V ponovljenem postopku pa je potrebno ob nakazanih stališčih pritožbenega sodišča presoditi še izpolnjevanje delovnih obveznosti v smislu zagotavljanja in opravljanja dela na način, ki ustreza elementom delovnega razmerja.

12. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila tožnica del vtoževanega obdobja zaposlena v podjetju B. d.o.o. Sodišče prve stopnje je temu dejstvu dalo napačen poudarek. Predmet predmetnega postopka namreč ne more biti predhodno vprašanje, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje med tožnico in B. d.o.o. ni obstajalo zaradi ničnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnico in tem podjetjem z dne 20. 3. 2014. 13. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna, pa je to ugotovitev napačno vezalo na ugotovitev o ničnosti navedene pogodbe o zaposlitvi, saj to nima nobene zveze z vprašanjem pravočasnosti tožbe. Tožba z dne 31. 1. 2014 je bila namreč pravočasno vložena zato, ker je bila vložena v roku 30 dni od 31. 12. 2014, ko je bilo med pravdnima strankama prekinjeno sodelovanje (200. člen ZDR-1), glede katerega tožnica uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

14. Prav tako so nerelevantni judikati Vrhovnega sodišča RS, na katere se v zvezi z ugotovljeno ničnostjo pogodbe o zaposlitvi sklicuje sodišče prve stopnje. Odločbe VIII Ips 482/2013 z dne 23. 1 2.2014, VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010, VIII Ips 167/2008 19. 10. 2009 niti niso bile izdane v delovnih sporih, ampak v socialnih sporih, torej v sporih med zavarovanci in zavodi, ki so se nanašali na vprašanje lastnosti zavarovancev ter zavarovalnih podlag. S tem v zvezi so pogosto relevantna vprašanja o obstoju spornih delovnih razmerij me zavarovancem in delodajalcem, ki torej niti ni stranka spora, vendar pa ta logika ne velja za spore, kot je predmetni. V tem sporu je glede delovnega razmerja med tožnico in B. d.o.o. treba upoštevati predvsem to, da hkratni obstoj dveh delovnih razmerij za polni delovni čas ni možen, ter da tožnica niti ne uveljavlja vrnitve na delo k toženi stranki, tako da je lahko sporna kvečjemu utemeljenost reparacijskega zahtevka, ki pa je omejen z datumom 9. 8. 2015. 15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri katerem naj upošteva stališča in napotila iz tega sklepa, ponovno odloči o temelju zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter predvidoma tudi o višini zahtevka. Predvsem slednje je z vidika ekonomičnosti izvajanja dokaznega postopka razlog, da pritožbeno sodišče ni samo meritorno odločilo o zahtevku.

16. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).