Jedro

V primeru rednega prenehanja družbe po sklepu skupščine bi lahko z uporabo ekstenzivne razlage določb delovnopravne zakonodaje v zvezi s prenehanjem zaposlitve govorili le o operativnih razlogih za prenehanje delovnega razmerja delavcem. Pri tem pa delavcev ni mogoče neposredno izenačiti s presežnimi delavci in zato zahtevati od delodajalca izvedbe prav takšnega postopka, kot je predviden za trajno presežne delavce po ZDR. V tem primeru odpade potreba po posebnem postopku določanja trajno presežnih delavcev, njihovi primerjavi in zaščitenih kategorijah - in je torej analogna uporaba določb o presežnih delavcih lahko le omejena.

Ob upoštevanju določb mednarodnih pogodb delavcem ne more prenehati delovno razmerje že s sklepom skupščine o redni likvidaciji družbe, temveč ima delavec pravico do razumnega odpovednega roka. V tem primeru je še najustreznejša analogna uporaba določb o odpovednem roku za trajno presežne delavce.

V primeru prostovoljne likvidacije družbe, za katero ZGD predpisuje postopek, ne pride v poštev uporaba določbe 182. člena ZPPSL, ki napotuje na smiselno uporabo določb stečajnega postopka, saj ZPPSL velja le za primere prisilne likvidacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 28.2.2001 in sklep z dne 29.3.2001 v delu, v katerem se nanašata na datum prenehanja delovnega razmerja, to je 28.2.2001. Ugotovilo je, da je tožniku zaradi likvidacije družbe prenehalo delovno razmerje po poteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, z 1.10.2001. Glede na to je toženi stranki naložilo, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 28.2. do 1.10.2001, mu za ta čas obračuna bruto plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, od nje poravna prispevke in davke ter mu izplača neto plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika iz naslova razveljavitve sklepov, reintegracije in uveljavljanja pravic po 1.10.2001, je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se sicer razveljavita sklepa tožene stranke z dne 28.2.in 29.3.2001 v delu, v katerem se se nanašata na datum prenehanja delovnega razmerja, vendar da tožniku delovno razmerje preneha 30.3.2001 in da mu do tega datuma pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico. V pritožbi izraža nestrinjanje s tem, da se je sodišče pri odločanju o zadevi oprlo na smiselno uporabo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) glede trajno presežnih delavcev. Takšno stališče in sklicevanje sodišča na uveljavljeno prakso sodišč je že v nasprotju z samo prakso sodišča, saj je bila tožena stranka udeležena v številnih istovrstnih sporih pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, v katerih je bilo odločeno, da je za postopek prenehanja delovnega razmerja delavca v likvidaciji potrebno smiselno uporabiti določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93-52/99). V vseh teh sporih je bilo ugotovljeno, da je bil nad toženo stranko začet postopek redne likvidacije 30.3.2001 in ne 28.2.2001, pri tem pa je sodišče upoštevalo določbo 456. čl. in smiselno 373. ter 374. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93-59/2001). Glede na to je zahtevek tožnika lahko utemeljen le do 30.3.2001, ne pa za čas po tem.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je v primeru prenehanja delovnega razmerja v posledici rednega prenehanja družbe po sklepu družbe na podlagi 2. alinee 1. odst. 371. čl. ZGD že sprejelo stališče, da kljub pomanjkljivi pravni ureditvi na tem področju delavcem lahko preneha delovno razmerje. Pri tem je potrebno izhajati iz ustavnega načela oz. pravice svobodne gospodarske pobude (74. čl. Ustave), in v skladu s to pravico uveljavljano ureditvijo, da se lahko pravna oseba sama odloči za prenehanje svoje dejavnosti. Omejitve te pravice praktično ni, pri načinu uresničevanja pravice pa je vendarle potrebno upoštevati tudi določbo 2. odst. 15. čl. Ustave. Pravice svobodne gospodarske pobude zato neposredno ali posredno ni mogoče omejiti tako, da bi jo formalno ali dejansko onemogočili ali s prevelikimi posegi praktično izničili. Zato je tudi v razmerju te pravice do varstva zaposlitve delavcev, katere vsebina v Ustavi ni neposredno določena in je prepuščena ureditvi z zakonom, treba dati prednost svobodni gospodarski pobudi. Glede na to že sklep skupščine o prenehanju družbe predstavlja utemeljen razlog za to, da delavcem lahko preneha delovno razmerje.

V skladu z Mednarodnimi pogodbami, ki nas zavezujejo (v obravnavanem primeru gre zlasti za Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in Evropsko socialno listo - spremenjeno), lahko govorimo o prenehanju delovnega razmerja oz. zaposlitve le v primerih obstoja veljavnih / utemeljenih razlogov v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem / ravnanjem delavca ali zaradi operativnih razlogov oz. potreb podjetja, ustanove ali službe (4. čl. Konvencije in 24. čl. Evropske socialne liste). Na podlagi te ureditve pridemo do zaključka, da bi s stališča delovnopravne problematike prenehanja zaposlitve v primeru sklepa skupščine o lastni likvidaciji lahko z uporabo ekstenzivne razlage govorili le o operativnih razlogih. Pri tem pa delavcev ni mogoče neposredno izenačiti s presežnimi delavci in zato zahtevati od delodajalca izvedbo prav takšnega postopka, kot je predviden za trajno presežne delavce po ZDR. Toda primerjava je možna in ustrezna, glede na to, da je položaj vseh delavcev v primeru sklepa o prostovoljni ukinitvi dejavnosti po sklepu skupščine (glede na ureditev v času spornega razmerja), še najbolj primerljiv s položajem nekaterih delavcev ob ukinitvi njihovih delovnih mest oz. dela proizvodnje (nujni operativni razlogi). ZDR v poglavju o prenehanju delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov namreč ureja prenehanje delovnega razmerja le manjšemu ali večjemu številu delavcev, ob tem, da pravna oseba obstaja še naprej. Prav zato je sploh mogoča ureditev, ki ščiti nekatere kategorije presežnih delavcev. In prav zato, ker nekateri delavci zadržijo zaposlitev, drugi pa postanejo trajno presežni delavci, ki jim preneha delovno razmerje, je predviden tudi celoten postopek primerjave med delavci po posameznih kriterijih - z namenom doseči čim objektivnejšo določitev trajno presežnih delavcev. V primeru prostovoljne likvidacije s sklepom skupščine ne gre za tak primer, temveč za začetek postopka likvidacije družbe v celoti. Zato v tem primeru odpade potreba po posebnem postopku določanja trajno presežnih delavcev, njihovi primerjavi in zaščitenih kategorijah - in je torej analogna uporaba določb o presežnih delavcih lahko le omejena.

Zaradi navedene primerjave med trajno presežnimi delavci, pa tudi ne glede na to, že zaradi upoštevanja določb mednarodnih pogodb, delavcem tudi ne more prenehati delovno razmerje že s sklepom skupščine. V primeru prenehanja delovnega razmerja namreč 11. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca določa pravico delavca do razumnega odpovednega roka. Naša država se je tudi z ratifikacijo spremenjene Evropske socialne liste zavezala, da bo delavcem priznala pravico do razumnega odpovednega roka pri prenehanju zaposlitve, pri čemer je takojšen odpust dovoljen le pri resnih kršitvah delavcev. Odpovedni rok v obravnavanem primeru že pojmovno ne more biti različen za različne kategorije delavcev (glede na to, da preneha delovno razmerje vsem zaposlenim na isti podlagi). Glede njegovega trajanja je potrebno upoštevati odpovedni rok, ki je določen za prenehanje delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, saj je takšna analogna uporaba določb ZDR še najustreznejša. Ni utemeljenih razlogov, zakaj ne bi bili delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi sklepa skupščine delodajaca, glede trajanja odpovednega roka, primerljivi prav s trajno presežnimi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Tožena stranka se s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na prakso sodišča prve stopnje v več istovrstnih sporih in s tem v zvezi tudi na smiselno uporabo določb ZPPSL. Praksa sodišča prve stopnje v istovrstnih sporih namreč očitno niti ni bila enotna, prav tako pa pritožbeno sodišče na takšno prakso ni vezano. Praksa sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z že zavzetim stališčem pritožbenega sodišča v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi sklepa skupščine družbe o (redni) likvidaciji, ki ga je zavzelo v sporih Pdp 1854/2001 in Pdp 1936/2001 (v obeh je bila odločba izdana dne 7.3.2002).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na ZPPSL oz. konkretno na določbo 182. čl. istega zakona, ki v primeru likvidacijskega postopka določa, da se določbe tega zakona, ki se nanaša na stečajni postopek, smiselno uporabljajo tudi v likvidacijskem postopku, če ta zakon ne določa drugače. Ta določba v konkretnem primeru namreč ne pride v poštev, saj ZPPSL velja le za primere prisilne likvidacije, ne velja pa za primer prostovoljne likvidacije, ki jo družba izvede v skladu z 2. alineo 1. odst. 371. čl. ZGD in kjer ZGD že predpisuje tudi postopek.

Tožena stranka v pritožbi tudi ne konkretizira dovolj navedb o tem, zakaj naj bi do njene likvidacije prišlo 30.3.2001 in ne 28.2.2002 (datum, ki je kot začetek likvidacije tožene stranke določen v obeh izpodbijanih sklepih). Sklicuje se le na prakso sodišča prve stopnje v drugih identičnih zadevah, vendar brez konkretizacije dejstev in dokazov o tem, da bi do začetka postopka redne likvidacije res prišlo šele 30.3.2001. Glede na to in dejstvo, da takšne navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, o kateri tožena stranka ni navedla, da je brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče teh navedb ni moglo upoštevati (337. čl. ZPP). Ta podatek pa tudi sicer za obravnavano zadevo ne bi bil relevanten, saj je sodišče prve stopnje v tej zadevi že samo štelo, da je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku dokončen šele z 31.3.2001 in je odpovedni rok začel teči s 1.4.2001. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.