Jedro

V obravnavani zadevi gre za (občasne) terjatve upravnika poslovne stavbe, ki glede na neprerekane tožbene trditve dospevajo mesečno, vendar zanje kljub podobnosti s terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) nerazdelno dolžni v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 1.256,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške z DDV na odvetniško storitev, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan tožencema v 8 dneh povrniti njune pravdne stroške v višini 285,36 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Izpodbijani odločitvi očita nepravilno uporabo materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prvostopno sodišče pa naj bi zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka. Po prepričanju pritožnika je materialnopravno zmotno prvostopno stališče, da je tožnikova terjatev zastarala, ker se v konkretnem primeru uporablja 355. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa enoletni zastaralni rok. Tožnik opozarja, da je uveljavljal terjatev na podlagi sklenjene Pogodbe o opravljanju upravniških storitev št. 19/2008, ki zadeva poslovno stavbo, zato bi bilo v konkretnem primeru uporabno določilo 349. člena OZ, saj gre za terjatve iz gospodarske pogodbe, ne pa določilo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ki ureja terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš. Tožnik naj bi zato tožbo vložil pravočasno. Zmotno pa naj bi bilo tudi prvostopno stališče glede pripoznave z delnim plačilom, saj je po prepričanju pritožnika „iz spisnega gradiva izkazano, da sta toženca poravnala račun“. Pritožnik primarno predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženca zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglašata.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 15 - 16, 21, 29, 45 - 46 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s tem, ko je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja uporabilo zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnopravnih določb v zvezi z ugovorom zastaranja uveljavljane terjatve je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede začetka teka zastaranja, ki je pravno odločilno pri uporabi (pravilnega) daljšega zastaralnega roka, kot bo vse še podrobneje obrazloženo.

7. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik upravnik poslovne stavbe - Poslovnega centra Domino, v katerem sta toženca (kot fizični osebi) lastnika poslovnih prostorov, ki sta jih sicer v relevantnem obdobju s pogodbo oddala v najem podjetju A., d.o.o. Tožnik je od tožencev terjal plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja za posamezne mesece v letih 2009 in 2010 v skupni višini 1.256,25 EUR, pri čemer so bili računi izstavljeni najemniku tožencev, vendar jih le-ta ni poravnal (z izjemo prvega računa, ki naj bi bil poravnan delno).

8. Glede na opisano dejansko stanje je prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče je dolžino zastaralnega roka za uveljavljano terjatev upravnika poslovne stavbe (Poslovnega centra Domino na Ptuju) iz naslova storitev upravljanja in obratovalnih stroškov utemeljilo na določbi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ki za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, določa enoletni zastaralni rok. Utemeljena je pritožbena graja, da je tako materialnopravno stališče zmotno, vendar ne iz razlogov, ki jih izpostavlja pritožba, ko nepravilno navaja, da naj bi šlo za terjatve iz gospodarske pogodbe, ki v skladu s prvim odstavkom 349. člena OZ zastarajo v treh letih. Med tožnikom in lastniki poslovnih prostorov v navedeni poslovni stavbi (med katere spadata tudi toženca kot fizični osebi) sklenjene Pogodbe št. 19/2008 o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju Pogodba - priloga A2) ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo že po subjektivnem kriteriju, saj ni bila sklenjena (zgolj) med gospodarskimi subjekti (drugi odstavek 13. člena OZ).

9. V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom istega člena terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki dospevajo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja druge stroške in storitve, ki jih je plačal za etažne lastnike, vendar pa to določilo velja le za terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah. V konkretnem primeru pa ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve(1), saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene. Poleg tega velja pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče(2). Ker se določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne nanaša na terjatve upravnikov poslovnih stavb, pač pa zgolj na terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, je sodišče prve stopnje z uporabo navedene specialne zakonske določbe za konkretni primer zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Po vsem zgoraj obrazloženem gre v obravnavani zadevi za (občasne) terjatve upravnika poslovne stavbe, ki glede na neprerekane tožbene trditve dospevajo mesečno, vendar zanje kljub podobnosti s terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka. Prvostopno sodišče pa glede na zmotno materialnopravno stališče o uporabljivosti enoletnega zastaralnega roka, ki v skladu z drugim odstavkom 355. člena OZ prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, v okviru svojih dejanskih ugotovitev ni podrobneje opredelilo trenutka zapadlosti posamezne od uveljavljanih terjatev, temveč je zgolj navedlo, da so terjatve dospele v plačilo v obdobju od leta 2009 do vključno leta 2010. Ker je trenutek zapadlosti uveljavljanih terjatev praviloma pomemben za začetek teka zastaranja (prvi odstavek 336. člena OZ) oz. za začetek teka daljšega zastaralnega roka, ga bo potrebno določno opredeliti v novem sojenju in s tega vidika ponovno presojati, ali je zastaranje morebiti že nastopilo (337. člen OZ). Vse navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tako ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja. Prvostopno sodišče naj opredeli začetek teka zastaralnega roka za posamezne od uveljavljanih (občasnih) terjatev, kar bo mogoče v okviru že izpeljanega dokaznega postopka, saj zapadlost posamezne od uveljavljanih terjatev v postopku na prvi stopnji ni bila prerekana. Ob pravilni uporabi materialnega prava naj določi pravilno dolžino zastaralnega roka zanje in ponovno presodi, ali so po tožniku uveljavljane terjatve oziroma vsaj posamezne od njih že zastarale.

12. Sodišče druge stopnje v zvezi z nadaljnjo pritožbeno grajo le še dodaja, da nima pomislekov v pravilnost prvostopnega stališča glede zatrjevane pripoznave dolga z v pritožbi ponovno izpostavljenim delnim plačilom (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9). Podobno velja tudi za prvostopno odločitev glede podanega ugovora pasivne legitimacije (ki sicer ni pritožbeno sporna). Vendar pa bo o vsem navedenem moralo prvostopno sodišče zaradi zgoraj opisane razveljavitve prvostopne odločitve v novem sojenju ponovno zavzeti stališče. Čeprav v obravnavani zadevi toženca tožniku nista odrekala aktivne legitimacije, ki jo je le-ta v svojih tožbenih navedbah podrobneje utemeljil, mora na njen obstoj paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s 3. točko 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VS RS II Ips 608/2006 z dne 15. 1. 2009. Op. št. (2) : Tako tudi VSM sodba I Cpg 330/2013 z dne 16. 1. 2014.