Jedro

Tožnik je v tekočem koledarskem letu (2010) izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka pa mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Zato je tožnik upravičen do nadomestila za šest dni neizrabljenega letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za šest dni neizkoriščenega dopusta za leto 2010 obračunati znesek 415,02 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Višji zahtevek (obračun zneska 91,86 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 dalje do plačila) je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper točko I izreka sodbe in odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe in odločitve, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pritožba prvenstveno in obširno izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 615/2014 z dne 16. 10. 2014, ki je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v sodbi opr. št. I Pd 54/2012 z dne 11. 4. 2014, s katero je bil podredni tožbeni zahtevek v točki II izreka za plačilo nadomestila za šest dni neizkoriščenega dopusta za leto 2010 zavrnjen in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da o odškodnini za neizkoriščen letni dopust ni dopustno odločati, ker je bilo o tožnikovi pravici do koriščenja preostanka dopusta za leto 2010 že pravnomočno odločeno in pri tem sploh ne gre za vprašanje čistega denarnega zahtevka, ampak za obstoj pravice. Izpodbijana sodba ugoditev tožbenemu zahtevku gradi na odškodninski odgovornosti tožene stranke in jo utemeljuje s sodno prakso SEU, ki se nanaša na na pravico nadomestila in ne odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Nadalje svojo obrazložitev sodišče prve stopnje gradi na tem, da je jasno, da objektivno delavec ni mogel izvršiti pravice do letnega dopusta, če je bil v celotnem referenčnem obdobju in v obdobju za prenos v bolniškem staležu. Pri tem je prezrlo, da tožnik ves čas referenčnega obdobja ni bil v bolniškem staležu in se napačno sklicevalo na evropsko sodno prakso. Tako je po stališču pritožbe tožnik v referenčnem obdobju dopust lahko koristil, saj ga bolniški stalež ni mogel ovirati, ker ni bil v njem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine, vendar elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Tožnik v tožbi ni uveljavljal odškodninske odgovornosti tožene stranke, ampak je le zatrjeval, da je ravnala napačno, ker ni upoštevala evropske ureditve. Zaradi tega pritožba navaja, da je priznanje zakonskih zamudnih obresti od glavnice materialnopravno zmotno, tožena stranka pa sploh ni mogla podati ugovora zastaranja odškodninske terjatve, iz tega razloga.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta razlog zgolj pavšalno sklicuje. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že enkrat odločalo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 615/2014 z dne 16. 10. 2014 je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 54/2012 z dne 11. 4. 2014 razveljavilo v točkah II in III izreka (podredni tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za šest dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010 in odločitev o stroških postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe, v kateri je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju o zadevi v razveljavljenem delu znova odločilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za šest dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010. Tožniku je tožena stranka za leto 2010 odmerila letni dopust v trajanju 31 dni. V tekočem koledarskem letu je izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini denarnega nadomestila, ki bi ga prejel za šest dni dopusta. Pri tem je skladno z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji) kot osnovo pravilno upoštevalo plačo za mesec junij 2011, glede na dejstvo, da je tožnik za izrabo preostanka dopusta prvič zaprosil v juliju 2011. 8. Napačno je pritožbeno stališče, da tožnik do odškodnine v višini nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni upravičen in da sodišče prve stopnje ni obrazložilo vseh elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik je bil ves čas obdobja za prenos dopusta odsoten zaradi bolniškega staleža. Ker se je s toženo stranko dogovoril, da bo preostanek dopusta izkoristil v mesecu februarju, je upravičeno pričakoval, da bo izkoristil ves dopust, ki mu je bil odobren za leto 2010, do izteka obdobja za prenos, ki ga je določal takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Njegova bolezen in bolniška odsotnost od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 je tako zagotovo nepričakovan vzrok, zaradi katerega preostanka dopusta v zakonsko določenem obdobju za prenos ni mogel izkoristiti. ZDR v 163. členu izrecno ne določa, da delavcu pravica do letnega dopusta, ki ga ne izrabi do konca 30. junija naslednjega leta, preneha. Pravici do letnega dopusta se delavec ne more odpovedati in po 166. členu ZDR je neveljaven tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust. Takšen sporazum lahko skleneta le ob prenehanju delovnega razmerja. Vendar pa tožena stranka napačno tolmači tudi določbo 166. člena ZDR, saj iz nje ne izhaja, da je delavec do odškodnine v višini nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičen le ob prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je že v točki 8 obrazložitve sklepa opr. št. Pdp 615/2014 z dne 16. 10. 2014 poudarilo, da mora delavec letni dopust prvenstveno izrabiti, saj ima pozitiven učinek na njegovo zdravje, zato mu delodajalec ne sme v zameno za neizrabo letnega dopusta izplačati nadomestila. Kadar pa delavec dopusta brez svoje krivde ne more izrabiti niti po izteku referenčnega obdobja, torej niti v roku, ki ga je določal ZDR za prenos letnega dopusta do 30. 6. v naslednjem letu, pa je vsekakor upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. 9. Nadomestilo za neizrabljen letni dopust, je sicer neke vrste odškodnina, vendar pa je napačno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in obrazložiti vse elemente odškodninske odgovornosti po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Bistvo je, da tožnik pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti brez svoje krivde. Dejstvo je, da je tožnik nameraval v soglasju z delodajalcem preostanek letnega dopusta za leto 2010 izrabiti v mesecu februarju 2011, vendar ga zaradi nepričakovane bolniške odsotnosti, ki je trajala celotno obdobje določeno za prenos dopusta, ni mogel, tožena stranka pa mu po prihodu z bolniške odsotnosti preostanka dopusta ni dovolila izrabiti. Takšno dovoljenje bi bilo skladno s Konvencijo MOD št. 132 z dne 24. 6. 1970 o plačanem letnem dopustu, ki jo povzema tudi pritožba in pravilno ugotavlja, da niti določba 163. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, in niti določba 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) nista povsem v skladu z navedeno konvencijo. Ta namreč določa, da mora delavec nepretrgani del dopusta v trajanju dveh tednov izkoristiti v enem letu, preostanek pa najkasneje v obdobju 18 mesecev od konca leta, v katerem mu je bila ta pravica odobrena. Po 163. členu ZDR je bilo obdobje prenosa določeno do 30. 6. naslednjega leta po odobritvi letnega dopusta, po 162. členu ZDR-1 pa je obdobje za prenos letnega dopusta določeno do 31. 12. v letu, ki sledi letu, v katerem je bil delavcu dopust odobren. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je pritožba neutemeljena, zato jo je skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka, pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).