Jedro

Iz določb 5. in 6. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da za premoženje podjetij, katerih vrednost je bila ugotovljena že ob podržavljenju (na primer z zapisnikom), zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja. Le v primeru, če stranka na podlagi verodostojnih listin oziroma dokazil v postopku izkaže, da tedaj ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, upravni organ v postopku denacionalizacije ugotavlja vrednost v skladu z merili, določenimi s predpisom iz 85. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.7.2001 ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote Ljutomer z dne 16.11.1999. Z navedeno prvostopno odločbo je bila upravičencema A. in A.F. priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 545.623,80 DEM, vsakemu do 1/2, kot odškodnina za podržavljeno zasebno gospodarsko podjetje M., parc. št. 59, parc. št. 155/2 in parc. št. 157 (1. točka izreka), in odločeno, da je zavezanka za odškodnino SOD dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnici za posebne primere M.F. (2. točka izreka), da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka) in da bo o vračilu ostalega premoženja, zidne opeke, odločeno naknadno (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe meni, da je tožba tožeče stranke utemeljena, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka. Ugotavlja, da med strankami ni spora o tem, da je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z dne 29.4.1948 A. in A.F. podržavljeno zasebno gospodarsko podjetje M. in da se v tem postopku vrača to podjetje.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbi 5. in 6. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se v upravnih spisih med drugim nahaja tudi zapisnik o nacionaliziranem objektu A. in A.F. z dne 13.7.1949, sestavljenim pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, v katerem je bila ugotovljena tako aktiva kot pasiva podjetja ter ugotovljena čista vrednost nacionaliziranega premoženja, torej ugotovljena je bila neto aktiva podjetja. Na ustni obravnavi dne 2.10.1992, kot izhaja iz upravnih spisov ter poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 20.7.2000, je stranka - upravičenec izjavil, da se ne strinja z vrednostmi, navedenimi v zapisniku z dne 13.7.1949 in da bo v skladu s 1. odstavkom 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) predložil druge listine in dokaze, iz katerih bo razvidna realna vrednost premičnin in nepremičnin v času podržavljenja. Predložil je zapisnik o cenitvi objekta izvedenca J.Z. z dne 27.3.1999. Upravni organ je v postopku ugotavljal aktivo podjetja tako, da je presojal cenitve nacionalizirane nepremičnine - cenilca J.Z. ter strokovnih pomočnikov tožeče stranke D.M. in J.B., vse cenitve so iz leta 1999 in 2000, in jo ugotovil na podlagi enačbe iz 21. člena Navodila, in sicer v višini 389.108,61 DEM. Vrednost premičnega premoženja je po dogovoru med zavezancem in upravičencem posredoval upravnemu organu zavezanec v višini 183.410,46 DEM, vrednost zalog in gotovine v blagajni pa je izračunal upravni organ sam tako, da je valoriziral vrednost zneskov iz zapisnika z dne 30.4.1948 na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), kar pomeni znesek 922.91 DEM. Pasivo podjetja pa je upravni organ izračunal na podlagi zapisnika z dne 13.7.1949 in navedene Odredbe tako, da ta znaša 23.887,79 DEM.

Po presoji sodišča prve stopnje je navedeno ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja (neto aktive) v obravnavanem primeru v nasprotju z določbami materialnega prava, in sicer določbami ZDen ter Navodila. Iz citiranih določb ZDen izhaja, da za premoženje podjetij, katerih vrednost je bila ugotovljena že ob podržavljenju (npr. z zapisnikom), zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja. Le v primeru, če stranka na podlagi verodostojnih listin oziroma dokazil v postopku izkaže, da tedaj ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, upravni organ v postopku denacionalizacije ugotavlja vrednost v skladu z merili, določenimi s predpisom iz 85. člena ZDen (1. odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine pa se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred in po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (3. odstavek 5. člena Navodila). Po določbi 1. odstavka 8. člena Navodila pa se vrednost podržavljenega premoženja ugotovi po metodi neto aktive.

Kot izhaja iz navedenega, stranka v upravnem postopku ni predložila verodostojnih listin, s katerimi bi izkazala drugačno vrednost objekta, kot je bila ugotovljena v zapisniku z dne 13.7.1949, saj je cenilni zapisnik, ki ga je stranka predložila, iz leta 1999, ostali zapisniki zavezanca (tožeče stranke) glede premičnega premoženja pa tudi iz let 1999 in 2000. Torej ne gre za verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju premoženja, kot to zahteva določba 3. odstavka 5. člena Navodila. Sodišče prve stopnje meni, da za pravilno ugotovitev vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja zadostuje zapisnik, ki je bil sestavljen od podržavljenju in ki vsebuje tako aktivo kot pasivo podržavljenega podjetja. Ob dejstvu, da naveden zapisnik vsebuje vse elemente za izračun sedanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče za ugotovitev neto aktive podjetja kombinirati različnih metod ugotavljanja vrednosti posameznega premoženja. Ker je torej tožena stranka pri svojem odločanju na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po mnenju sodišča prve stopnje zmotno uporabila določbe materialnega prava, je bilo treba izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti.

Po presoji sodišča prve stopnje pa tožeča stranka utemeljeno ugovarja tudi, da bi bilo treba odškodnino za upravičenca A.F. za tisti del podržavljenega premoženja, ki je bil predmet kupne pogodbe, sklenjene po podržavljenju dne 21.12.1970, na podlagi katere je naveden upravičenec postal do 1/3 solastnik na nepremičninah, ki so bile predmet kupne pogodbe, določiti na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen, pri čemer tako določena odškodnina ne sme presegati deleža odškodnine, ki bi šla upravičencu za ta del premoženja, izračunane po metodi neto aktive podjetja.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo prizadeta stranka M.F. ponavlja svoje trditve v odgovoru na tožbo in še dodaja: Objekt so ocenjevali sami sodni zapriseženi cenilci, katerih imena jim je posredovalo sodišče prve stopnje iz imenika sodnih izvedencev. S cenitvijo J.B. iz L. z dne 14.9.2000 se nikakor ne strinjajo, ker je bila cenitev strojne opreme opravljena skrajno sramotno tako, da je vrednost prepolovljena in ne odraža dejanske vrednosti premičnega premoženja oziroma strojne opreme v objektu. Ugovor glede letnice gradnje objekta ni utemeljen. Objekt iz leta 1934 je bil popolnoma odstranjen. V letu 1946 in naprej je bil sedanji objekt na novo zgrajen na popolnoma novih temeljih in je bil po kvadraturi najmanj dvakrat večji. Opremljen je bil na novo, z novo opremo. Zato se ne more strinjati z navedbami tožeče stranke. Stroji, ki so bili odtujeni iz obrata, pa so bili dvakrat bolj vredni, kot tisti, ki so ostali v objektu. Nikakor ne pristane na znižanje odškodnine, ker je bil objekt po 22. letih s strani družbe popolnoma opustošen in izrabljen, saj v nasprotnem ne bi bil prodan na dražbi, do katere je imel kdorkoli dostop. Kupnina, ki so jo plačali je bila očitno previsoka. Z odtujenimi stroji in opeko sta bila dograjena in opremljena dva objekta v bližini, in sicer objekt Š. na G., ki je bil dvakrat manjši in za katerega je tožeča stranka izplačala nekdanjim lastnikom odškodnino v višini 400.000 DEM in objekt R. v S., ki je bil lastnikom vrnjen brez ovir. Meni, da je tožeča stranka z znižanjem odškodnine na polovico že dosegla svoje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne.

Tožeča in tožena stranka ter Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na določbe 5. in 6. odstavka 44. člena ZDen in določbe 1. in 3. odstavka 5. člena in 1. odstavka 8. člena Navodila, ki jih citira. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje glede ugotavljanja vrednosti podržavljenega podjetja (neto aktive), da je v konkretnem primeru to ugotavljanje po obeh upravnih organih v nasprotju z določbami materialnega prava, in sicer določbami ZDen ter Navodila. Iz citiranih določb ZDen namreč izhaja, da za premoženje podjetij, katerih vrednost je bila ugotovljena že ob podržavljenju (na primer z zapisnikom), zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja. Le v primeru, če stranka na podlagi verodostojnih listin oziroma dokazil v postopku izkaže, da tedaj ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, upravni organ v postopku denacionalizacije ugotavlja vrednost v skladu z merili, določenimi s predpisom iz 85. člena ZDen (1. odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine pa se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred in po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (3. odstavek 5. člena Navodila). Po določbi 1. odstavka 8. člena Navodila pa se vrednost podržavljenega premoženja ugotovi po metodi neto aktive. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za pravilno ugotovitev vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja zadostuje zapisnik, ki je bil sestavljen ob podržavljenju in ki vsebuje tako aktivo kot pasivo podržavljenega podjetja. Ker naveden zapisnik vsebuje vse elemente za izračun sedanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, tudi pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče za ugotovitev neto aktive podjetja kombinirati različnih metod ugotavljanja vrednosti posameznega premoženja. Ker je torej tožena stranka pri svojem odločanju na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabila določbe materialnega prava, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito odpraviti in ji vrniti zadevo v ponoven postopek.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da bi bilo treba odškodnino za upravičenca A.F., za tisti del podržavljenega premoženja, ki je bil predmet kupne pogodbe, sklenjene po podržavljenju dne 21.12.1970, na podlagi katere je naveden upravičenec postal do 1/3 solastnik na nepremičninah, ki so bile predmet kupne pogodbe, določiti na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen, pri čemer, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tako določena odškodnina ne sme presegati deleža odškodnine, ki bi šla upravičencu za ta del premoženja, izračunane po metodi neto aktive podjetja.

Glede na navedeno niso upoštevne pritožbene navedbe prizadete stranke, saj z njimi prizadeta stranka le ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena in 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

V skladu z določbo 2. odstavka 107. člena in v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZUS-1 je pritožbeno sodišče odločilo v tem upravnem sporu v senatu treh sodnikov.