Jedro

Ugotovitev, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki se nanaša na odločilna dejstva, s tem pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega A.G. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 16.1.2003 obsojenega A.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 2. odstavku 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca B.M. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je po 1. odstavku 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 244.233,50 SIT, ostali stroški pa da bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, plačila povprečnine pa je po 4. odstavku 95. člena ZKP obsojenca oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in pomočnice okrožne državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelila, in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zagovornici obsojenega A.G., da je podano nasprotje med izrekom in razlogi pravnomočne sodbe in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev napadene pravnomočne odločbe. Zagovornica utemeljeno opozarja, da je iz izreka sodbe razvidno, da je obsojenec osebni avtomobil vozil pod vplivom alkohola, ki ga je imel v krvi najmanj 0,51 g na kilogram telesne teže, zaradi česar je bil nesposoben za varno vožnjo ter da zato hitrosti svoje vožnje ni prilagodil stanju ceste, vremenskim razmeram in vidljivosti, da bi lahko v vidni razdalji vozilo ustavil. V posledici takega ravnanja pa da je na mokri in posuti cesti, v času, ko je bila tema, zaradi prevelike hitrosti kljub zaviranju trčil v pešca B.M., ki je stal na njegovem voznem pasu 1,75 m od desnega roba vozišča, pri tem pa da je oškodovanec dobil v izreku opisano hudo telesno poškodbo. Iz takega opisa dejanja v izreku, v katerem je navedeno tudi, da je obsojenec s takim načinom vožnje kršil določbi 2. odstavka 117. člena in 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), izhaja, da je bil obsojenec zaradi alkoholiziranosti nesposoben za varno vožnjo in da zato hitrosti vožnje ni prilagodil konkretnim prometnim razmeram.

V obrazložitvi prvostopenjske sodbe, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, pa je navedeno, da bi obsojenec glede na preglednost tudi ob pogojih slabše vidljivosti (zaradi nasproti vozečih vozil, mokre ceste ...) oškodovanca kot oviro ob soju zasenčenih luči lahko videl na razdalji 20 metrov, da pa bi na razdalji 15 metrov lahko vozilo ustavil že pri hitrosti 25 km/h. Z zaznavo pešca na vozišču, ko je bila med njima oddaljenost 7,5 metra in takojšnjo reakcijo z zaviranjem bi po ugotovitvah sodišča obsojenec nesrečo lahko preprečil z zaustavitvijo pred mestom trčenja, če bi vozil s hitrostjo manjšo kot 20 km/h. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi utemeljeno opozarja, da bi glede pomanjkanja ostalih dokazov v spisu, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o hitrosti obdolženčeve vožnje, izvedenec cestno prometne stroke S.V. moral upoštevati za obsojenca najugodnejšo različico v razredu vrednosti med 20 in 30 km/h in ne srednjo vrednost hitrosti vožnje 25 km/h. Vendar pa je sodišče tudi za zadnjo navedeno hitrost, na podlagi izvedenčevega mnenja na glavni obravnavi ugotovilo, da bi obdolženec na razdalji 15 metrov pri hitrosti 25 km/h, ko bi glede na preglednost in vidljivost na kraju nesreče oškodovanca moral videti, vozilo lahko pravočasno ustavil. Taka ugotovitev pa je v nasprotju z navedbo v izreku, da obsojenec hitrosti vožnje na vozišču, kjer je hitrost omejena na 50 km/h (torej ne gre za območje umirjenega prometa, območje za pešce ali območje omejene hitrosti) ni prilagodil stanju ceste, vremenskim razmeram in vidljivosti, tako da bi lahko v vidni razdalji vozilo vozilo ustavil. Glede na ugotovljeno nasprotje se Vrhovno sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo v konkretnih prometnih razmerah od obsojenca sploh mogoče zahtevati, da bi vozil s hitrostjo, ki je nižja od 20 km/h, tako da praktično onemogoča nemoteno odvijanje prometa na cesti, na kateri ni posebnih omejitev.

V razlogih pravnomočne sodbe je sodišče navedlo in se pri tem sklicevalo na mnenje sodnega izvedenca sodno medicinske stroke asistenta B.Š., dr. medicine, da so pri koncentracijah alkohola v krvi okrog 0,5 g/kg zelo pogosto izražene psihične spremembe, ki se kažejo v zmanjšani pozornosti na dogajanje na cestišču in razmerah na cesti. Na podlagi mnenja izvedenca, da je obsojenčev spregled pešcev, če bi ju sicer lahko opazil, mogoče z veliko verjetnostjo pripisati vplivu alkohola, ob upoštevanju dejstva, da je na oviro obsojenec odreagiral šele ko je bil 7,5 metrov pred njo, je sodišče utemeljilo svojo ugotovitev, da je bil obsojenec zaradi vpliva alkohola nesposoben za varno vožnjo in da je zato kršil določbo 2. odstavka 127. člena ZTVCP. Iz take obrazložitve je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je bila zaradi alkoholiziranosti zmanjšana obsojenčeva aktivna pozornost, za katero je značilna zavestna usmerjenost k iskanju določenih predmetov, ki so znanilci nevarnosti in je za varnost prometa odločilnega pomena ter da je zato zadel v oškodovanca.

Glede na to da iz opisa dejanja izhaja, da zaradi alkoholiziranosti obsojenec hitrosti vožnje ni prilagodil konkretnim prometnim razmeram in da je zato prišlo do nesreče, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da bi obsojenec ob pogojih preglednosti in vidljivosti na kraju nesreče tudi ob hitrosti, ki jo je upošteval izvedenec, vozilo lahko ustavil ter da je v pešca zadel zaradi premajhne aktivne pozornosti kot posledice alkoholiziranosti, je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki se nanaša na odločilna dejstva, s tem pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornice obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti ugodilo in po 1. odstavku 426. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.