Jedro

Naknadno pokrivanje akreditiva lahko zahteva akreditivna banka samo od naročnika, ker je za to samo z njim v pravnem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo 3.009.500,40 SIT z zamudnimi obrestmi zavrnilo, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v letu 1991 uvozila preko komisionarja A. p.o. določene predmete. V okviru izpolnjevanja svoje obveznosti iz komisijske pogodbe je A. p.o. naročil tožeči stranki, da odpre akreditiv za izvrševanje plačil tujemu prodajalcu. Tožeča stranka je to storila na podlagi pogodbe o odprtju akreditiva. S tem je nastalo akreditivno pravno razmerje med A. p.o. kot naročnikom in tožečo stranko kot akreditivno banko.

Naročnik lahko v naprej vplača ustrezen znesek za pokritje akreditiva. Ni pa to nujno. Akreditivna banka lahko naročnika tudi kreditira - tudi samo delno. Če ga kreditira, lahko zahteva naknadno pokrivanje akreditiva samo od naročnika, ker je za to samo z njim v pravnem razmerju (primerjaj: 1. odst. 1072., 2. odst. 1073. in 1074. člen ZOR).

Zaradi posebne ureditve plačevanja v tujino v letu 1991 je tožeča stranka naročnika, to je A. p.o., delno kreditirala. Zato lahko samo od njega zahteva vrnitev tistega zneska, ki ga je plačala za nakup EDP-jev za plačilo z akreditivom zavarovanih obveznosti do tujega prodajalca. Stališče tožeče stranke, da lahko na podlagi predpisov, uveljavljenih v letu 1991, zahteva vrnitev zneskov, ki jih je plačala za nakup EDP, od končnega koristnika uvoženega blaga, to je od tožene stranke, je pravno zmotna.

Predpisa, na katerih utemeljuje tožeča stranka pasivno legitimacijo tožene stranke, sta Odlok o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Sloveniji, v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Ur. list RS štev. 12/91...26/91) in Uredba o plačevanju v tujino in izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Ur. list RS štev. 4/91-I). Omenjena dva predpisa pa ne urejata (nista urejala) civilnopravnih razmerij. V situaciji oteženega plačevanja v tujino sta, gledano z vidika tega spora, urejala samo način poravnavanja obveznosti do tujine. Obveznosti same pa so nastale po predpisih, ki urejajo civilnopravna razmerja. Zato sta sicer lahko vplivala na način izpolnjevanja obveznosti iz civilnopravnih razmerij, nista jih pa spreminjala ali pa ustanavljala novih. Zato na podlagi omenjenih dveh predpisov ni mogoče zasnovati pasivne legitimacije tožene stranke, tudi ne na podlagi tistih njunih določb, ki so urejale način evidentiranja EDP.

Glede na navedeno pri odločanju sodišč prve in druge stopnje ni prišlo do očitane zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo tudi sicer materialnopravno pravilno odločeno, v postopku pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).