Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi storilec zoper prosilko uporabil silo ali na njo izvršil neposreden napad na življenje in telo. To pa je okoliščina, ki je za odločitev v zadevi pomembna. Posledično to pomeni, da tožnica ni bila žrtev nasilnega naklepnega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice, prav tako zahtevek za povračilo odvetniških stroškov. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da je tožnica na podlagi 7. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) podala zahtevo za priznanje pravice do odškodnine žrtvi kaznivih dejanj. Opisala je kaznivo dejanje ropa z dne 9. 6. 2011, ki se je zgodil na njenem delovnem mestu, in sicer Z. banki, poslovalnici na A. ulici v Ljubljani. Neznana storilca sta vstopila v poslovalnico, pristopila do oškodovanke, eden od neznancev pa ji je nastavil pištolo na glavo in ji ukazal odpreti blagajno. Zaradi strahu se kode ni mogla spomniti, zato blagajne ni odprla. Neznanec je začel kričati nanjo, jo zmerjati, odrivati in ji groziti, pri čemer je vseskozi mahal s pištolo. Od tega dne se je tožnica začela psihiatrično zdraviti, saj je bila anksiozna in v stiski, doživljala je dogodek, v javnost si zaradi strahu pred srečanjem s storilcem ni upala. Začela je tudi delati po skrajšanem delovnem času, jemlje antipsihotike, saj ima še vedno simptome anksioznosti. Zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti (7.500 EUR) in ukinitve svobode, zahteva tudi odškodnino za primarni in sekundarni strah. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. K vlogi je tožnica predložila listine, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na podlagi predloženih in v postopku pridobljenih listin ugotavlja, da zahteva tožnice za priznanje odškodnine izpolnjuje formalni pogoj iz 5. člena ZOZKD, ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev, ki so določeni v 6. členu navedenega zakona. Materialni pogoj za priznanje odškodnine je dejstvo, da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje, ki je v tretji alineji 2. člena ZOZKD opredeljeno kot dejanje, storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora. V danem primeru je iz pridobljene kazenske ovadbe razvidno, da sta neznana storilca utemeljeno osumljena, da sta storila kaznivo dejanje ropa po 206/1 in II Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), s tem da sta si z grožnjo zoper življenje in telo nad uslužbencema protipravno prilastila denar. Tožena stranka ugotavlja, da iz opisa dejanja v kazenski ovadbi ne izhaja, da bi storilec zoper prosilko uporabil silo ali nad njo izvršil neposreden napad na življenje in telo. Neposredne fizične sile zoper njo namreč ni uporabil. Zato tožnica ni bila žrtev nasilnega naklepnega dejanja.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Meni, da je glede na dejansko stanje, ki izhaja iz kazenske ovadbe očitno, da je neznani storilec izvršil kaznivo dejanje ropa z neposrednim napadom na življenje in telo tožnice, saj je pištolo nameril v njeno glavo in ji grozil. Zato meni, da je tako izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 6. člena ZOZKD. Iz kazenske ovadbe izhaja, da sta bila neznana storilca osumljena izvršitve kaznivega dejanja ropa po 206/1 in II KZ-1. Uporaba sile je pri izvršitvi kaznivega dejanja bistvenega pomena. Dejstvo, da pri kaznivem dejanju ni bila uporabljena fizična sila, pa je za sam obstoj kaznivega dejanja irelevantno. Zadošča namreč že uporaba sile, za katero pa ni nujno, da je fizična. Že po sami opredelitvi kaznivega dejanja, ki izhaja iz kazenske ovadbe in iz opisa izvršitve kaznivega dejanja je razvidno, da je v konkretnem primeru bila s strani storilca zoper tožnico uporabljena sila. Vse navedeno pomeni, da je tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje, posledično pa je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do odškodnine žrtvi kaznivega dejanja. Sodišče se v celoti strinja z razlogi tožene stranke, s katerimi utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do odškodnine žrtvi kaznivega dejanja, določen v 6. členu ZOZKD. Ker sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost odločbe, se v celoti sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pravilno opozarja tožena stranka, da je na podlagi tretje alineje 2. člena ZOZKD naklepno kaznivo dejanje opredeljeno kot dejanje, storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora. Ni pravilno stališče tožene stranke, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjen pogoj iz citiranega zakona. Iz kazenske ovadbe namreč izhaja, da sta neznana storilca osumljena, da sta storila kaznivo dejanje ropa po 206/1 in II KZ-1 s tem, da sta si z grožnjo zoper življenje in telo nad uslužbencema protipravno prilastila denar. Iz opisa kaznivega dejanja pa ne izhaja, da bi storilec zoper prosilko uporabil silo ali na njo izvršil neposreden napad na življenje in telo. To pa je okoliščina, ki je za odločitev v zadevi pomembna. Kakor izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, namreč neposredne fizične sile zoper tožnico storilec ni uporabil. To pa pomeni, da tožnica ni bila žrtev nasilnega naklepnega dejanja.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.