Jedro

Rok za pritožbo (tako kot tudi drugi roki) je v postopku v sporih majhne vrednosti zaradi ekonomičnosti postopka krajši kot v rednem postopku. Sodišče je toženca v pravnem pouku sodbe na to jasno opozorilo. Četudi se pritožniku rok za vložitev pritožbe zdi prekratek, višje sodišče ocenjuje, da je nedvomno dovolj dolg in da ne posega v pritožnikovo pravico do sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

S sklepom s 30. oktobra 2014 je sodišče prve stopnje zavrglo toženčevo pritožbo zoper sodbo VI P 2392/2012-19 s 30. septembra 2014, ker jo je vložil prepozno.

S sklepom s 16. decembra 2014 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper takšna sklepa se pravočasno, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga pritožuje toženec.

V pritožbi zoper sklep s 30. oktobra 2014 navaja, da ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, saj je očitno, da je za en dan zamudil pritožbeni rok, kar je splet nesrečnih okoliščin in pomote. V isti vlogi predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

V pritožbi zoper sklep s 16. decembra 2014 pa najprej navaja razloge o nepravilnosti sodbe s 30. septembra 2014. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa navede, da je več kot očitno, da gre za nehoteno in neželeno zamudo roka, ki je nastala kot posledica zmotnega zapisa datuma prejetega sodnega pisanja. Sodišče lahko upošteva ta nesrečen zaplet, sklicujoč se neposredno na Ustavo RS. Osemdnevni rok je čisto prekratek, saj prava neuka stranka v takšnem času ne more dobiti niti pravne pomoči. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep s 30. oktobra 2014 Toženec v pritožbi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pritožbo vložil po izteku pritožbenega roka. V skladu s 1. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prepozno pritožbo zavrže. Rok za pritožbo (tako kot tudi drugi roki) je v postopku v sporih majhne vrednosti(1) zaradi ekonomičnosti postopka krajši kot v rednem postopku. Sodišče je toženca v pravnem pouku sodbe na to jasno opozorilo. Četudi se pritožniku rok za vložitev pritožbe zdi prekratek, višje sodišče ocenjuje, da je nedvomno dovolj dolg in da (še posebej glede na manjši pomen zadeve) ne posega v pritožnikovo pravico do sodnega varstva.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prepozne pritožbe je torej pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo kakšnega od razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sklep s 16. decembra 2014 Ustava udeležencem sodnih postopkov daje pravico do pravnega sredstva. Ta se v pravdnem postopku lahko izkoristi na način in pod pogoji, urejenimi v ZPP. Prepozne pritožbe sodišče v pravdnem postopku (drugače kot je to urejeno na primer v nepravdnem postopku) ne more obravnavati.

Če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji lahko sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, vendar le, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (116. člen ZPP). Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde – naklep in velika ali majhna malomarnost. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (torej: nekrivda) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.(2) Toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel nobenega nezakrivljenega oziroma upravičenega razloga, ki bi lahko utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje. Navedel je le, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin in pomoto.

V takšni situaciji je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pravilen. V skladu z določbo 2. odstavka 120. člena ZPP je torej sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrnilo, ne da bi razpisalo narok za njegovo obravnavo.

V pritožbi toženec še dodatno navaja, da se je pri zapisu datuma prejema sodnega pisanja zmotil in zato zamudil rok za vložitev pritožbe. Gre sicer za prepozno utemeljevanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, a višje sodišče tožencu kljub temu pojasnjuje, da njegova pomota pri zapisu datuma ni upravičen razlog za zamudo pritožbenega roka. Takšno ravnanje ne predstavlja zadostne skrbnosti, gre torej za zakrivljeno ravnanje, četudi povzročeno iz majhne malomarnosti, ki gre na škodo toženca.

Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP tudi pritožbo zoper sklep s 16. decembra 2014 zavrnilo in sklep potrdilo.

Ob tem sodišče še pojasnjuje, da se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v sodbi s 30. septembra 2014 ni opredeljevalo, saj na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati.

Op. št. (1): Sodišče je v tej zadevi obravnavalo tožbeni zahtevek za plačilo 213,44 EUR in je zato moralo uporabiti pravila tridesetega poglavja ZPP, ki veljajo v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

Op. št. (2): Glej Galič, A. v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, stran 478.