Jedro

Po 4. odstavku 55. člena ZDR-1 se ne glede na omejitev iz 2. odstavka tega člena lahko v primeru enajste alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1 (priprava oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano) pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti, in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Tako morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas lahko preneha le v primerih, ki so določeni v 75. členu ZDR. Določba 75. člena ZDR je povsem enaka določbi sedaj veljavnega 77. člena ZDR-1. Prav tako se ni mogoče sklicevati na soglasje voljo strank za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremeni tako, da se znesek denarnega povračila zviša na 8.665,00 EUR bruto, višji zahtevek iz naslova denarnega povračila v znesku 10.884,26 EUR se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 53,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo tožbo delno zavrglo, kot izhaja iz točke I izreka. S sodbo je odločilo, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko dne 26. 7. 2016, sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za neodločen čas, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko dne 26. 9. 2016, sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (točka II izreka). Ker je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki trajalo tudi od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017, je toženi stranki naložilo, da tožniku prizna vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in ga prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo v višini 1.083,07 EUR, od tega zneska odšteje mesečne bruto zneske denarnega nadomestila, ki ga je prejel za primer brezposelnosti, od dobljenega zneska odvede prispevke in akontacijo dohodnine ter mu izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, vse v roku 8 dni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo neznižane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo za poziv nazaj na delo, za prijavo v socialna zavarovanja in priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter za obračun mesečnega nadomestila plače v višini 1.083,07 EUR in izplačilo neto plače, vse za čas od 31. 8. 2017 do vrnitve nazaj na delo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 5.415,35 EUR, od tega zneska obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške postopka v višini 712,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o denarnem povračilu v točki IV izreka izpodbijane sodne odločbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo dosodilo v prenizkem znesku in da ni upoštevalo pravilne osnove. Tožnik je bil pri toženi stranki brez prekinitve v delovnem razmerju 32 let, star je skoraj 58 let, s srednješolsko izobrazbo in z delovnimi izkušnjami le v bančnem sektorju. Do upokojitve mu manjka še sedem let in malo verjetno je, da se bo uspel zaposliti. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek v višini 13 plač, saj je utemeljen. Ob tem še navaja, da je sodišče za izračun višine denarnega povračila vzelo napačno osnovo in sicer osnovno plačo iz tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi v višini 1.083,07 EUR, saj je v 1. odstavku 118. člena ZDR-1 določeno, da se prizna ustrezno denarno povračilo v maksimalni višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz plačilnih list, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je bilo povprečje plač zadnjih treh mesecev tožnikovega dela pri toženi stranki (avgust, september in oktober 2016) 1.383,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV spremni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Zgolj dejstvo, da je imela tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 za to delo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci, ne more biti razlog za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi med strankama tega spora. Tožena stranka namreč teh delavcev, glede na to, da je bila vezana na izvedbo projekta, ni mogla zaposliti za nedoločen čas. Splošno znano dejstvo je bilo, da so bili ti delavci, vključno s tožnikom, seznanjeni z začasnostjo zaposlitve, saj je bil povečan obseg dela v sektorju zgolj za čas trajanja projekta, zato je tudi potreba po dodatnih delavcih trajala le določen čas. V nasprotnem primeru bi morala tožena stranka po izteku projekta delavcem podajati redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar bi bilo za delavce zavajajoče. Takšno zaposlovanje bi bilo tudi v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 zaposlovala delavce za določen čas za opravljanje istega dela, za katerega je nato s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto trezorec. Izpoved priče A.A. ne pomeni, da so vsi delavci zaposleni na tem delovnem mestu tudi dejansko opravljali isto delo kot tožnik. Tožnik je to delo opravljal v omejenem obsegu. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, katero delo je tožnik sploh opravljal in kakšna dela so opravljali drugi delavci. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je tožnik opravljal le nekatere naloge tega delovnega mesta. Za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja ni podlage, prav tako pa tudi ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 10. 2016 do 30. 10. 2016 za delovno mesto dokumentarist, ni prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas lahko preneha le na enega izmed zakonsko določenih načinov po 77. členu ZDR-1 in da delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas ne more preiti v delovno razmerje za določen čas. Do tega lahko pride na podlagi določbe 2. odstavka 49. člena ZDR-1 to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. Ker sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sta bili njuni volji s tem soglasni, je prejšnja pogodba o zaposlitvi s sklenitvijo nove prenehala veljati, saj sta s tem soglašali obe stranki. Zaradi tega je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju tožnikovega delovnega razmerja tudi od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017 napačna. Posledično je napačna tudi odločitev, da je dolžna tožena stranka tožnika za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja, mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače. Zato ni potrebe po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in tožnik tudi ni upravičen do denarnega povračila.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen, delno, v odločitvi o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec; - da je tožnik že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po odredbi tožene stranke v okviru delovnega mesta višji referent po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal delo trezorca; - da je tožena stranka že pred 12. 11. 2014 (tudi v času, ko je tožnik po odredbi delal kot trezorec, t.j. od 30. 7. 2014) na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas na tem to delovnem mestu zaposlovala druge delavce; - da je tako tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj gre za obdobje daljše od dveh let, zato tožnik utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas; - da je tožnik sicer 26. 9. 2016 za čas od 1. 10. 2016 do 30. 10. 2016 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto dokumentarist, vendar pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016 zaradi sklenitve te pogodbe ni prenehala veljati, saj lahko pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas preneha le na enega izmed načinov določenih v 77. členu ZDR-1; - da je zaradi tega delovno razmerje tožniku trajalo tudi od 1. 11. 2016 do dneva sodne razveze 30. 8. 2017 in ga je tožena stranka dolžna za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati mesečno nadomestilo bruto plače v višini 1.083,07 EUR, od nje odšteti bruto zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, od razlike pa odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca; - da je tožnik zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen do denarnega povračila po 1. odstavku 118. člena ZDR-1. 8. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje iz prejšnje točke obrazložitve v celoti strinja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je imela tožena stranka že v času, ko je tožnik po njeni odredbi opravljal delo trezorca, z drugimi delavci sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to isto delovno mesto. Tožena stranka sicer v pritožbi poudarja, da je šlo za projektno delo. Po 4. odstavku 55. člena ZDR-1 se ne glede na omejitev iz 2. odstavka tega člena lahko v primeru enajste alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1 (priprava oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano) pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Tako morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. V obravnavanem primeru pa ta dva pogoja nista bila podana kumulativno.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpovedi priče A.A. (točka 16 obrazložitve), izhaja, da so v času projekta, ki se je začel v letu 2013 in je trajal tudi v letu 2014, pri toženi stranki zaposlovali za isto delo na delovnem mestu trezorec več oseb za določen čas zaradi potreb po začasnem delu in to tudi v času, ko je tožnik to delo opravljal po odredbi (torej tudi v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014). Tudi tožnik je sklenil pogodbe o zaposlitvi v obdobju od 11. 11. 2014 do 30. 9. 2016 iz razloga začasno povečanega obsega dela, kar je razlog po tretji alineji 1. odstavka 54. člena ZDR-1 in ne po enajsti alineji 1. odstavka 54. člena ZDR-1 (priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano). Tožena stranka v postopku niti ni določno zatrjevala, kateri projekt naj bi izvajala v letih od 2013 do 2014. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je tožnik opravljal delo trezorca, čeprav morda ne vseh nalog po opisu, to delo pa so opravljali tudi drugi delavci, s katerimi je imela tožena stranka sklenjene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto za določen čas. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo določbo 55. člena ZDR-1 o omejitvi sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki govori o istem delu in ne, kot je bilo določeno v 53. členu prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), istem delavcu za isto delo. V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bili delavci z začasnostjo dela seznanjeni, da bi tožena stranka morala po izteku potrebe po njihovem delu podajati redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da bi bilo takšno zaposlovanje v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo. Tožena stranka je vsekakor imela možnost za čas trajanja projekta sklepati z delavci pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z določbami 77. člena ZDR-1. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik opravljal delo trezorca v omejenem obsegu in da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, katero delo je opravlja tožnik in kakšna dela so opravljali drugi delavci. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto trezorec sklenjene zakonito, je imela v postopku možnost dokazati, kakšno delo je opravljal tožnik in kakšno drugo delavci, pa tega ni dokazala.

12. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016, za katero se šteje, da se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ni prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto dokumentarist, pravilno oprlo na sodno prakso, in sicer na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. 311/2007 z dne 22. 9. 2008 in opr. št. VIII Ips 198/2014 z dne 17. 2. 2015, v katerih je bilo jasno zavzeto stališče, da pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas lahko preneha le v primerih, ki so določeni v 75. členu ZDR. Določba 75. člena ZDR je povsem enaka določbi sedaj veljavnega 77. člena ZDR-1. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na določbo 2. odstavka 49. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru ne gre za spremembo pogojev iz tretje, četrte, pete ali šeste alineje 1. odstavka 31. člena ZDR-1 in tudi ne za primere iz 91. člena ZDR-1. Prav tako se ni mogoče sklicevati na soglasje voljo strank za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo denarno povračilo po 1. odstavku 118. člena ZDR-1 v višini petih plač, pri čemer je kot osnovo vzelo tožnikovo plačo po pogodbi o zaposlitvi. Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove starosti, izobrazbe, delovnih izkušenj in trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na tožnikovo starost (58 let), srednješolsko izobrazbo z izkušnjami zgolj v bančništvu, bo tožnik dejansko težko našel drugo zaposlitev. Ob upoštevanju dejstva, da je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen 32 let in vseh ostalih okoliščin, znaša, po stališču pritožbenega sodišča in tudi v skladu s sodno prakso, primerno denarno povračilo osem tožnikovih plač. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za odmero denarnega povračila pravilno upoštevalo znesek bruto plače v višini 1.083,07 EUR, saj je ta znesek navedel tožnik ob postavitvi zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo, zato so njegove pritožbene navedbe, da je sodišče upoštevalo napačno osnovo, neutemeljene.

14. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev o višini denarnega povračila v točki IV izreka spremenilo kot izhaja iz točke I te sodbe (peta alineja 1. odstavka 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Tožnik je s pritožbo uspel 23 %, priglasil je stroške za pritožbo v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 53,55 EUR glede na vrednost točke 0,459 EUR. Tožena stranka stroškov ni priglasila.