Jedro

Katero metodo valorizacije zavarovalne vsote in upoštevanja sukcesivnih plačil je treba izbrati, je materialnopravno vprašanje, končni računski rezultat izbranega postopka pa je že dejanske narave in vanj v revizijski fazi postopka ni mogoče posegati. Zato revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je izbrana metoda lahko rezultat sporazuma, ki ga pravdne stranke v takih odškodninskih sporih običajno tudi dosežejo. Če pa takega sporazuma ni, mora sodišče izbrati eno od več v sodni praksi uveljavljenih metod za valorizacijo zavarovalne vsote in svojo izbiro tudi utemeljiti.

Tožnik je uporabil materialnopravno napačen pristop, ker ni spravil vseh zneskov, poenostavljeno povedano, na skupni imenovalec. Neupoštevanje zadnjega nakazila in napačno upoštevanje dveh prejšnjih nakazil je privedlo do nepravilnosti tožnikovega končnega izračuna. Zaradi izčrpanja zavarovalne vsote je toženka izpolnila svojo obveznost iz sklenjene pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti tožnikovega delodajalca in tožniku ne dolguje ničesar več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 8.2.1991 poškodoval v delovni nesreči pri toženkinemu zavarovancu. Zato je 31.12.1992 vložil tožbo, s katero je od tožene zavarovalnice zahteval plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je o zadevi že večkrat odločilo. V dosedanjih sojenjih je bilo glede na dejanske ugotovitve o takratni toženkini poslovni politiki odločeno, da je treba valorizirati dogovorjeno zavarovalno vsoto 540.000 SIT. To stališče je bilo v tej zadevi potrjeno tudi v dveh revizijskih postopkih (II Ips 586/99, II Ips 143/2001). V nadaljnjem sojenju sta bila še sporna predvsem način valorizacije preostankov zavarovalne vsote po delnih plačilih in način upoštevanja teh plačil. V petem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo še 5.429.961 SIT, kolikor naj bi po tožnikovem izračunu znašal valorizirani preostanek zavarovalne vsote. Na tožnikov predlog je namreč določilo izvedenko finančne stroke, ki pa je ugotovila, da je toženka z zadnjim plačilom že prekoračila valorizirani preostanek zavarovalne vsote. Tožnik se s tem mnenjem ni strinjal, ni pa predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja in tudi ne drugega izvedenca.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi le delno ugodilo tako, da je spremenilo stroškovno odločitev, sicer pa je pritožbo zavrnilo in glede odločitve o glavni stvari potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V začetku obrazložitve ponavlja svojo pritožbeno trditev, da je prvostopenjska sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi pomanjkanja razloga o odločilnem dejstvu. Tožnik je v postopku na prvi stopnji grajal metodo finančne izvedenke za valorizacijo zavarovalne vsote s pomočjo obrestnih izračunov in vztrajal pri indeksni metodi rasti cen na drobno. Prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, katera metoda je pravilna in tudi ne razloga, zakaj šteje za pravilno valorizacijo zavarovalne vsote s pomočjo obrestnih izračunov. Zaradi manjkajočega razloga o odločilnem dejstvu bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti.

Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta pri ugotavljanju višine zavarovalne vsote na dan posamičnega plačila odšteli celoten znesek plačila, torej glavnico, zamudne obresti in stroške, čeprav se pri zavarovalni vsoti všteva samo glavnica. Če bi ravnali pravilno, bi morali priti do zaključka, da je pri toženki na razpolago še dovolj valorizirane zavarovalne vsote za ves še vtoževani znesek. Niti izvedenka niti sodišči nista ovrgli pravilnosti tožnikovega izračuna valorizacije zavarovalne vsote, prikazanega v njegovi vlogi z dne 11.11.2004. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na pritožbeno enako uveljavljano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, da je ta trditev protispisna, saj je izvedenka v svojem mnenju izrecno zapisala, da je za izračun valorizacije upoštevala mesečno rast cen na drobno, torej je uporabila metodo, za katero se je zavzemal tudi tožnik. Ni jasno, zakaj tožnik v reviziji vztraja pri tej pritožbeni trditvi in niti ne omenja pravilnega odgovora pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem delu revizija prihaja sama s seboj v nasprotje, ko najprej zatrjuje, da v prvostopenjski sodbi ni razlogov o tem, katera metoda je pravilna, nato pa navaja, da tudi ni razloga, zakaj šteje sodišče za pravilno valorizacijo zavarovalne vsote s pomočjo obrestnih izračunov.

Katero metodo valorizacije zavarovalne vsote in upoštevanja sukcesivnih plačil je treba izbrati, je materialnopravno vprašanje, končni računski rezultat izbranega postopka pa je že dejanske narave in vanj v revizijski fazi postopka ni mogoče posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je izbrana metoda lahko rezultat sporazuma, ki ga pravdne stranke v takih odškodninskih sporih običajno tudi dosežejo. Če pa takega sporazuma ni, mora sodišče izbrati eno od več v sodni praksi uveljavljenih metod za valorizacijo zavarovalne vsote in svojo izbiro tudi utemeljiti.

Tudi v tej pravdni zadevi sta pravdni stranki v četrtem sojenju dosegli sporazum, koliko znaša valorizacija preostanka zavarovalne vsote na dan 7.1.2002. Šlo je za znesek 2.813.614 SIT, na katerega je tožnik takrat znižal tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče s sodbo z istega dne v celoti ugodilo. Toženka je nato 6.2.2002 navedeni znesek plačala (nakazilo je prispelo na račun tožnikovega pooblaščenca 15.2.2002), kljub temu pa je 12.2.2002 vložila pritožbo in z njo zaradi ugotovljenih procesnih kršitev tudi uspela. V novem petem sojenju se pravdni stranki nista uspeli sporazumeti, njuni izračuni so se bistveno razhajali in je zato sodišče na tožnikov predlog določilo izvedenca. Prav to mnenje je za tožnika sporno tudi v sedaj obravnavani reviziji, vendar neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je že navedlo, da je izvedenka izrecno pojasnila, da je uporabila prav metodo mesečne rasti cen na drobno. Tožnik še v reviziji zatrjuje drugače, čeprav sta mu to pojasnili že obe sodišči in tudi dodali, da je tožnik izrecno izjavil, da ne zahteva dopolnitve izvedenskega mnenja ali določitve drugega izvedenca. Zato tožnik ne more uspeti s trditvijo, da je bilo zaradi zatrjevano izbrane druge metode materialno pravo napačno uporabljeno. Izbrana je bila prav metoda, za katero se zavzema tudi tožnik, do razlike pa je prišlo iz razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo tudi v svoji sodbi, ko je povzemalo izvedenkine ugotovitve. Revizijsko sodišče zaradi tožnikovih revizijskih trditev o neovrženju njegovega izračuna v pripravljalnem spisu z dne 11.11.2004 posebej opozarja na ugotovitve izvedenke o treh toženkinih nakazilih, in sicer dne 16.9.1999 4.928.227,60 SIT glavnice, dne 18.1.2002 2.650.713,06 SIT, od tega odpade na glavnico le 411.811,40 SIT (skupaj glavnica 5.340.039 SIT), dne 15.2.2002 pa še 4.182.829,36 SIT, od česar odpade na glavnico 2.813.614 SIT (znesek je skladen s takratnim sporazumom strank o višini preostanka valorizirane zavarovalne vsote). Kljub dejstvu, da je tožnik prejel zadnje nakazilo in to tudi potrdil na zadnjem naroku 18.5.2005, pa v svojem izračunu v pripravljalnem spisu z dne 11.11.2004 tega nakazila ni upošteval. Upošteval je le prvi dve nakazili, ki ju je prejel 16.9.1999 in 8.1.2002, in glavnico iz teh dveh nakazil v nominalnem seštevku 5.340.039 SIT. Poleg tega je od svojega izračuna preostanka zavarovalne vsote na dan 11.11.2004 odštel le nominalni znesek plačil glavnice iz let 1999 in 2002. Uporabil je torej tudi materialnopravno napačen pristop, ker ni spravil vseh zneskov, poenostavljeno povedano, na skupni imenovalec, kar je podrobneje razloženo v 2. točki izvedenskega mnenja in kar je v razloge svoje sodbe povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Neupoštevanje zadnjega nakazila in napačno upoštevanje dveh prejšnjih nakazil je privedlo do nepravilnosti tožnikovega končnega izračuna.

Tožnik neutemeljeno trdi, da naj bi sodišči upoštevali celotna plačila namesto samo plačil glavnice. Izvedenka je pojasnila, kolikšen del drugega nakazila ni upoštevala prav iz razloga, ker se nanaša na zamudne obresti (od že prej pravnomočno prisojenega dela odškodnine). Tudi tožnik sam je v vlogi z dne 11.11.2004 (in tudi v prejšnjih vlogah) navajal, da priznani in plačani znesek 5.340.039 SIT predstavlja plačilo glavnice po pravnomočnem delu prejšnjih sodb. Zato sedaj ne more uspeti s trditvijo, da naj bi sodišči pri teh plačilih upoštevali tudi zamudne obresti in stroške.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da je pri vprašanju valorizacije preostanka zavarovalne vsote sam računski rezultat dejanske narave. V tej pravdni zadevi je rezultat pokazal, da je toženka z zadnjim izplačilom presegla še razpoložljivi znesek. Zato je bila odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Zaradi izčrpanja zavarovalne vsote je toženka izpolnila svojo obveznost iz sklenjene pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti tožnikovega delodajalca in tožniku ne dolguje ničesar več (prvi odstavek 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).