Jedro

Tožnica je upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljen letni dopust, ker letnega dopusta pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi bolniškega staleža ni mogla koristiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta znesek 102,60 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 do plačila (I. točka). V presežku, to je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta znesek 617,40 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,75 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo, kot navaja zoper sodbo (pravilno: zoper zavrnilni del sodbe) in ocenjuje, da je sodišče tožnici napačno prisodilo nadomestilo za štiri dni dopusta v skupnem znesku 102,60 EUR. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2009, pri toženi stranki pa je bila zaposlena vse od 2. 10. 2007 dalje. Tako tožnici pripada letni dopust skupaj 26 dni, ker je izkoristila 9 dni, bi ji moralo sodišče priznati še 17 dni nadomestila za letni dopust. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo izpodbijanem (zavrnilnem delu in o stroških postopka) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007) v 131. členu ureja regres za letni dopust in določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta, v primeru nelikvidnosti najkasneje do 1. novembra tekočega leta. Ob navedenem 4. odstavek 131. člena ZDR določa, da v primeru, ko ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. V primeru, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona (5. odstavek 131. člena ZDR). Poudariti tudi je, da 162. člen ZDR ureja pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu: če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega pri pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2009 (torej pred 1. julijem), kar pomeni, da ima pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, to je skupaj polovico regresa za letni dopust v letu 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 30. 6. 2009, glede na to, da tožnici pripada sorazmerni del dopusta, ji glede na izkoriščenih 9 dni dopusta v letu 2009, pripadajo še 4 dni nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, kar ob upoštevanju minimalne plače za leto 2009 v višini 589,19 EUR oziroma dogovorjeno osnovno plačo 314,78 EUR za 36 ur tedensko po pogodbi z dne 28. 4. 2009, znaša 102,60 EUR.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je pri razlagi slovenske pravne ureditve in sodne prakse potrebno upoštevati in izhajati iz zavezujočih mednarodnih standardov prava EU ter novejše sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju: SES). Namen in cilj direktive 2003/88/ES, ki ureja letni dopust, je določanje minimalnih zahtev namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev, pri čemer pa je namen letnega dopusta tudi počitek in oddih, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa. Izraz odškodnina za neizrabljeni letni dopust, ki ga po oceni pritožbenega sodišča neustrezno uporablja določba 166. člena ZDR, je potrebno po namenu ter zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil Obligacijskega določila (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), za priznavanje katere se mora načeloma ugotoviti obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost, kar pa seveda iz primera 166. člena ZDR brez dvoma ne gre. Tako je potrebno upoštevaje sodno prakso SES sporno določbo razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi tistim, ki tega niso mogli npr. zaradi bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju, niti v obdobju za prenos.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) sicer tudi v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče evropskih skupnosti (SES) je v združeni zadevi Gerhard Schultz

- Hoff

(C-350/06) proti Deutsche

Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Her Majesty’s Revenue and Customs odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe ki se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES. Tako je namen Direktive določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Namen letnega dopusta pa je počitek in oddih delavca, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa, kot je to navedlo SES.

Konkretno je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30. 6. 2009 s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je tožnica predhodno bila v bolniškem staležu. V kolikor tožnica ni izkoristila pripadajočega ji letnega dopusta, pri čemer kot že navedeno, ji pripada v letu 2009 le polovica letnega dopusta po določilih 3. alinee 1. odstavka 162. člena ZDR, ji pripada iz tega naslova nadomestilo zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.