Jedro

Prepoved razpolaganja z delom zaščitenih kmetij je sicer še vedno v veljavi in ta prepoved glede na svoj namen varovanja ekonomske celovitosti kmetij ni majhnega pomena. V obravnavanem primeru je drugače zato, ker kmetija drugega toženca ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo po ZDKG, predmet pogodbe pa je bilo tako majhno zemljišče, da odsvojitev v času, ko je bila kmetija še zaščitena, ni kršila namena zakonske prepovedi, zaradi takšnih okoliščin je mogoče v obravnavanem primeru šteti prepoved razpolaganja kot prepoved manjšega pomena. Ker je bila pogodba izvršena, se ničnost ne more uveljavljati (drugi odstavek 107. člena ZOR).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi v celoti, reviziji pa delno in se sodba sodišča druge stopnje v izreku pod 2. razveljavi ter v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta tožnica in prvi toženec solastnika nepremičnin parc. št. 427/1 vinograd v izmeri 209 m2 in parc. št. 250 stavbišče - zidanica v izmeri 22 m2, vl. št. 278 k.o... vsak do ene polovice. Drugemu tožencu je naložilo, da izstavi tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis njene lastninske pravice na tej nepremičnini. Zavrnilo pa je podrejeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnica in prvi toženec kupca navedenih parcel po prodajni pogodbi z dne 25.3.1994, in zahtevek, da mora drugi toženec izstaviti tudi prvemu tožencu ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je, da je drugi toženec prodal navedeni parceli prvemu tožencu s prodajno pogodbo z dne 25.3.1994. Ti dve parceli pa sta bili del kmetije, ki je bila zaščitena na podlagi odloka skupščine občine Novo mesto do 9.12.1995. Z odločbo z dne 3.11.1999 je bil tej kmetiji odvzet status zaščitene kmetije. Zato zdaj ni več ovire, da bi se na podlagi navedene prodajne pogodbe izvršil prepis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Prvi toženec je prevzel kupljeni parceli v posest in tam zgradil novo zidanico. To je bilo v času, ko je še trajala zakonska skupnost med tožnico in prvim tožencem. Stranki sta gradnjo financirali iz skupnih sredstev. Njun solastninski delež na nepremičnini je enak. Nepremičnina v sedanji obliki predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca, ustvarjeno z gradnjo na formalno tujem svetu in s privolitvijo formalnega lastnika drugega toženca.

Proti tej sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Toženca sta izpodbijala prisodilni del sodbe, tožnica pa zavrnitev zahtevka za vknjižbo lastninske pravice na prvega toženca. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa je pritožbama tožencev in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Ugotovilo je, da je bila prodajna pogodba nična glede na peti odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Tudi gradnja na tujem svetu ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj tožnica in prvi toženec glede na 22. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih ne bi mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožnica izpodbija sodbo v celoti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne pritožbi toženih strank, pritožbi tožnice pa ugodi. Navaja, da je bil predmet prodajne pogodbe majhno zemljišče. Kmetijskega zemljišča je manj kot 200 m2. Takšno zemljišče nima nobenega pomena za gospodarsko sposobnost kmetije. Ker kmetija ni več zaščitena, je razlog za ničnost odpadel. V danih okoliščinah je mogoče šteti, da je šlo za prepoved manjšega pomena, ki je prenehala. Sklicuje se tudi na gradnjo na tujem svetu, ki je bila dobroverna in je drugi toženec zanjo vedel, a ji ni nasprotoval, sprejel pa je kupnino. Tega ni mogoče razlagati drugače, kot da si je izbral izplačilo prometne cene zemljišča. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija drugostopenjsko sodbo v izreku pod 2. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 27. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), napačno pa je uporabilo tretji in peti odstavek 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Zaradi neuporabe 27. člena ZDKG ni uporabilo 24. in 25. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Soglaša z drugostopenjskim stališčem, da pogodba z dne 25.3.1994 ni postala veljavna, saj ničen pravni posel ne postane veljaven, če prepoved pozneje preneha.

Prepoved tudi ni bila manjšega pomena. Napačno pa je stališče, da tožnica in prvi toženec nista mogla pridobiti lastninske pravice z gradnjo na podlagi 24. člena ZTLR. 27. člen ZDKG določa, da omejitve prometa s pravnimi posli med živimi po tretjem odstavku 21. člena ZKZ veljajo le za kmetijska gospodarstva, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu. Ker kmetija drugega toženca ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo, ni bilo več omejitev za pridobitev lastninske pravice od začetka veljavnosti ZDKG, to je od 9.12.1995 dalje.

Ugotovljeno je, da od prodaje 25.3.1994 dalje drugi toženec ni več štel prodanih parcel za svoje, da je bila zidanica zgrajena v času zakonske skupnosti tožnice in prvega toženca in da drži zakonska domneva, po kateri sta deleža zakoncev enaka. Glede na to bi sodišče druge stopnje moralo ob pravilni uporabi 27. člena ZDKG ter 24. in 25. člena ZTLR zavrniti pritožbi obeh tožencev. Zahteva predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne pritožbi obeh tožencev, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje v izpodbijanem delu in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

Stranke na revizijo in na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorile (375. člen ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, revizija pa je delno utemeljena.

Kmetij iz 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS št. 26/73 do 1/86) se s pravnimi posli med živimi ni smelo deliti (tretji odstavek 22. člena ZKZ - prečiščeno besedilo Ur. l. SRS, št. 17/86). Po petem odstavku tega člena so bili pravni posli, sklenjeni v nasprotju z navedeno določbo, nični. Vendar je ZDKG (Ur.l. RS št. 70/95) določil, da veljajo navedene omejitve pravnega prometa s posli med živimi le za zaščitene kmetije, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu. Glede na dopis Upravne enote Novo mesto št... z dne 18.5.2000, po katerem je bila kmetija drugega toženca zaščitena do 9.12.1995, kasneje pa ne več, od tedaj dalje glede na 27. člen ZDKG ni bilo več ovir za prenos lastninske pravice za parceli, ki ju je drugi toženec prodal prvemu tožencu. S tem je prvotni ničnostni razlog po tretjem odstavku 22. člena ZKZ prenehal. Razlog za zakonsko prepoved drobljenja zaščitenih kmetij je bil v varovanju ekonomske moči kmetije. V obravnavanem primeru sta bili predmet prodaje dve parceli: parc. št. 427/1 vinograd v izmeri 209 m2 in parc. št. 250 zidanica v izmeri 22 m2. Parceli glede na svoj obseg nista mogli znatno vplivati na ekonomsko moč kmetije drugega toženca. Po merilih ZDKG iz leta 1995 pa je ta kmetija izgubila položaj zaščitene kmetije. Prodajna pogodba z dne 25.3.1994 je bila takoj izvršena. Zato so glede na drugi odstavek 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih nastali razlogi, zaradi katerih ničnosti ni več mogoče uveljavljati. Prepoved razpolaganja z delom zaščitenih kmetij je sicer še vedno v veljavi in ta prepoved glede na svoj namen varovanja ekonomske celovitosti kmetij ni majhnega pomena. V obravnavanem primeru je drugače zato, ker kmetija drugega toženca ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo po ZDKG, predmet pogodbe pa je bilo tako majhno zemljišče, da odsvojitev v času, ko je bila kmetija še zaščitena, ni kršila namena zakonske prepovedi. Zaradi takšnih okoliščin je mogoče v obravnavanem primeru šteti prepoved razpolaganja kot prepoved manjšega pomena. Ker je bila pogodba izvršena, se ničnost ne more uveljavljati (drugi odstavek 107. člena ZOR). Glede na to sta prvi in drugi toženec veljavno sklenila prodajno pogodbo z dne 24.3.1994. Ker je bila pogodba sklenjena v času, ko je med tožnico in prvim tožencem še trajala zakonska skupnost in ker je ugotovljeno, da spadata kupljeni parceli v njuno skupno premoženje, tožnica utemeljeno uveljavlja solastninsko pravico na teh nepremičninah.

Prvi toženec je s pritožbo zoper sodbo prve stopnje izpodbijal tudi tožničin polovični solastninski delež na spornih nepremičninah.

Sodišče druge stopnje tega dela njegove pritožbe ni obravnavalo, ker je iz drugega razloga ugodilo pritožbi v celoti in zavrnilo tožbeni zahtevek. Revizijsko sodišče je o veljavnosti prodajne pogodbe sprejelo drugačno stališče, zato je treba odločiti še o preostalem delu toženčeve pritožbe, ki se nanaša na obseg solastnega deleža na skupnem premoženju, ki ga tožnica uveljavlja zase. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti z razveljavitvijo sodbe druge stopnje in ne s spremembo.

Tožnica izpodbija tudi drugostopenjsko odločitev, s katero je bila zavrnjena njena pritožba. O tem v reviziji ne navaja razlogov. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da tožnica nima pravne podlage za zahtevek v korist prvega toženca. Njen zahtevek za vknjižbo lastninske pravice je utemeljen samo, kolikor se nanaša nanjo glede njenega dela nepremičnine. Na njem je pridobila lastninsko pravico v obsegu svojega dela na skupnem premoženju s prvim tožencem. Kaj drugega na tej podlagi ne more utemeljeno zahtevati.

Revizijsko sodišče je o obeh izrednih pravnih sredstvih odločilo s skupno odločbo (389. člen ZPP). Reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava (380. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP). Sodbo druge stopnje pa je razveljavilo in ne spremenilo, ker v postopku na drugi stopnji niso bili obravnavani vsi pritožbeni razlogi (350. člen ZPP). Delna zavrnitev revizije temelji na 378. členu ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.