Jedro

Dodatno točkovanje po kriteriju izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih je po 12. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Slovenska Bistrica omejeno na zemljišča iz I. kakovostnega območja, kar je tudi po presoji sodišča ustavno skladno, saj upošteva, da določena območja in dejavnosti nudijo večjo možnost pridobivanja dohodka in se zato ta zemljišča višje ovrednoti tudi po tem kriteriju.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor v ponovljenem postopku tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2008 od več parcel v k.o. ... v skupnem znesku 6.690,42 EUR. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-13-366/2010 z dne 30. 7. 2010. V obrazložitvah odločb upravna organa navajata, da sporna odločba temelji na določbi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Slovenska Bistrica. Po Odloku so zemljišča glede na namembnost uvrščena v skupino B-poslovni namen, glede na lego pa v II. območje, tako da so točkovana skupno z 1050 točkami. Namembnost parcel je bila določena z Odlokom o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo Bistrica. Zemljišča izpolnjujejo tudi vse pogoje iz 218. b člena ZGO-1, zato so pravilno opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Iz dopisa Komunale Slovenska Bistrica je namreč razvidno, da imajo vse parcele izvedene priključke na javno vodovodno omrežje, oziroma to možnost imajo, enako velja za kanalizacijsko omrežje. Iz potrdila Elektro Maribor je tudi razvidno, da imajo vsa zemljišča možnost priključitve na električno omrežje. Ob parcelah je bil zgrajen hodnik za pešce z javno razsvetljavo, vsaka parcela ima možnost priključka na javno cesto. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka v svoji odločbi tudi navaja, da ne vpliva na postopek okoliščina, da so bila zemljišča vrnjena v postopku denacionalizacije oz. v postopku komasacije ter da tedaj niso bila opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča. Pri odmeri tudi ne gre za neustaven poseg v lastninsko pravico tožnice, saj navedena obveznost temelji na 147. členu Ustave RS, ki predstavlja podlago za predpisovanje davkov in drugih dajatev, tako da sama po sebi ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine. Sprejetje odlokov o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča je v pristojnosti vsake občine, ki samostojno sprejema merila, kriterije, število točk, oprostitve in druge parametre za izračun nadomestila, tako da je tudi višina nadomestila v posameznih občinah različno visoko izračunana. Zaradi navedenega je tožena stranka zavrnila tožničin pritožbeni ugovor, da je glede na višino obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah v neenakopravnem položaju. V zvezi z ugovorom, da je Odlok v nasprotju z 218.b členom ZGO-1 pa tožena stranka navaja, da lahko neskladnost odloka tožnica izpodbija pred Ustavnim sodiščem, upravni organ pa mora uporabljati občinski odlok takšen, kakršen je, dokler je veljaven. Prav tako ni predmet presoje v tem postopku vprašanja posega v finančno stanje tožnice oz. da se jo sili k prodaji nepremičnin, saj to ni stvar tega postopka.

Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje v naravi z vzpostavitvijo deleža na nepremičninah, ki so bile pozneje zajete v postopek komasacije. Tako je na podlagi pogodbe o komasaciji z dne 30. 11. 2005 postala solastnica navedenih parcel v k.o. ..., pri čemer v času sklenitve pogodbe o komasaciji zemljišča niso bila opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Za leto 2008 je bilo od navedenih parcel vsem lastnikom odmerjeno nadomestilo v skupni višini 33.452,10 EUR, kar pa predstavlja nesorazmerno visoko javno dajatev od nezazidanih stavbenih zemljišča, ki se uporabljajo kot travnata površina. Nadomestilo je tako v očitnem nesorazmerju med ugodnostmi nezazidanih stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni. Takšna višina navedene dajatve namreč v obdobju nekaj let doseže samo tržno vrednost zemljišč. Meni, da so določbe Odloka, kjer so določena merila za nezazidana stavbna zemljišča, v neskladju z ZGO-1. V 6. členu Odloka so povzeta in ohranjena merila, ki naj bi se upoštevala pri določitvi višine nadomestila, kljub temu pa je iz poglavja V. Odloka povsem jasno razvidno, da se omenjena merila pri nezazidanih stavbnih zemljiščih ne upoštevajo dosledno oz. se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih po teh določilih pri izračunu višine nadomestila upošteva le kriterij lege ter kriterij vrste dejavnosti oz. namen uporabe, pri katerem pa so zemljišča razvrščena zgolj v tri okvire. Iz obrazložitve prvostopnega organa ni mogoče ugotoviti, ali je bilo upoštevano merilo smotrnosti izkoriščenosti stavbnega zemljišča, saj je točkovanje za celotno površino zemljišča namenjenega za gradnjo, kar pomeni celotno površino nezazidanega stavbnega zemljišča, v nasprotju z določili ZGO-1. Nasprotuje tudi razvrstitvi zemljišča v skupino B – poslovni namen. Tožnica je iz primerjave obremenitev skupine zavezancev po obravnavanem Odloku z zavezanci v drugih občinah ugotovila, da je v neenakopravnem položaju, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Zatrjuje, da se z določitvijo tako visokega nadomestila občutno posega v finančno stanje tožnice, s tem pa se občutno zmanjšuje vrednost njenih zemljišč. Z določitvijo tako visokega nadomestila se lastnike dejansko sili v prodajo svojih zemljišč, pri čemer pa ne gre spregledati dejstva, da je trenutno zaradi recesije neugodno obdobje za prodajo nepremičnin. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njenem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavanem primeru temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Ur. list SRS, št. 18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Ur. list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Ur. list RS, št. 110/02 s spremembami), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. list RS, št. 102/04 – UPB1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Slovenska Bistrica (Ur. list RS, št. 29/96, 73/03, v nadaljevanju: Odlok).

Po določbi 58. člena ZSZ/84, ki se še vedno uporablja za odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, se nadomestilo plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občina. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oz. za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člena ZSZ/84). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik (62. člen ZSZ/84).

Za potrebe odmere nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč ZGO-1 v 218.b členu v 2. alinei prvega odstavka določa, da so nezazidana stavbna zemljišča tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena istega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Tretji odstavek 218. člena ZGO-1 pa določa, da se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.

Skladno z navedenimi zakonskimi določbami tudi Odlok določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje za nezazidana stavbna zemljišča. Za nezazidano stavbno zemljišče se po Odloku štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Takšen izvedbeni prostorski akt v Občini Slovenska Bistrica pa je Odlok o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo Bistrica (Ur. list RS, št. 112/03, 134/06).

Glede območij, na katerih se plačuje nadomestilo, Odlok določa kriterije, ki upoštevajo lokacijske in druge prednosti posameznih stavbnih zemljišč, kot so gostota javnih funkcij in osnovnih dejavnosti, dostopnost z javnimi prometnimi sredstvi, splošna opremljenost z infrastrukturo in ustrezno namensko rabo po prostorskem dokumentu. Po teh kriterijih so območja razvrščena v štiri kakovostne skupine, sporna zemljišča pa sodijo v drugo območje, kamor sodijo ostali deli naselij Slovenska Bistrica, Pragersko in Poljčane, ter naselja Zg. Polskava, Zg. Poljčane, Sp. Poljčane in Zg. Bistrica. Pri določitvi višine nadomestila pa se upoštevajo naslednja merila: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter dejanska možnost priključitve na te objekte in naprave; lega in namembnost stavbnega zemljišča; smotrna izkoriščenost stavbnega zemljišča in izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po namembnosti oz. namenu uporabe so stavbna zemljišča razvrščena v štiri skupine, obravnavano zemljišče sodi v skupino B-poslovne dejavnosti: obrtne storitve, servisne dejavnosti, kmetijstvo, transport, turizem, trgovina in gostinstvo (9. člen Odloka). Člen 8 Odloka določa, kako se točkuje opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi napravami individualne in skupne rabe in dejanske možnosti priključka na te naprave, vendar pa se komunalna opremljenost zemljišča po izrecnem določilu drugega odstavka 13. člena Odloka pri nezazidanih stavbnih zemljiščih ne točkuje. Sporno zemljišče je bilo tako točkovano po 9. členu Odloka glede na lego in namembnost, po katerem se zemljišče drugega kakovostnega območja iz skupine B točkuje z 250 točkami. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oz. za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (14. člen Odloka). Število točk za m2 zazidanega stavbnega zemljišča se glede na vrsto dejavnosti oz. namen uporabe določi po tabeli iz 10. člena Odloka in sicer se za drugo območje določi 800 točk. Zavezanec za plačilo nadomestila pa je lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (drugi odstavek 13. člena Odloka). Pri nezazidanih stavbnih zemljiščih se točkuje celotna površina zemljišča namenjenega za gradnjo, ne točkuje pa se komunalna opremljenost zemljišča po 8. členu Odloka (drugi odstavek 10. člena Odloka).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevana. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da so navedena določila Odloka v nasprotuj z 218.b členom ZGO-1. Četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 določa, da se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele iz 2 alinee prvega odstavka tega člena sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Ustavnost navedene določbe je presojalo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I. 286/04-46 z dne 26. 10. 2006, ko je odločilo, da četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, kolikor se nanaša na zemljiške parcele z območij, za katere je sprejet državni ali lokacijski načrt, ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se tudi zanje plačuje nadomestilo le, če imajo dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav.

Iz spisa je razvidno, da je davčni organ pridobil podatke o komunalni opremljenosti posameznih stavbnih zemljišč in ugotovil, da imajo vsa stavbna zemljišča izvedene priključke na javno vodovodno omrežje oz. v primeru, da priključkov še nimajo, imajo možnost priključitve nanje, enako pa velja tudi za priključke na kanalizacijsko omrežje. Vsa navedena stavbna zemljišča imajo tudi možnost priključitve na električno omrežje, čeprav samega odvzema električne energije še nimajo prijavljenega. Ob navedenih parcelah so bili na podlagi gradbenega dovoljenja tudi narejeni hodniki za pešce ter javna razsvetljava. Za omenjene ceste in hodnike za pešce ter javno razsvetljavo je bilo pridobljeno tudi uporabno dovoljenje. Vsaka od predmetih parcel ima omogočen priključek na javno cesto. Teh dejanskih ugotovitev tožeča stranka v tožbi ne izpodbija, zato je po presoji sodišča odločitev upravnega organa, da je tožeča stranka dolžna plačati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v izpodbijani odločbi navedenem znesku pravilna, saj je v skladu z zgoraj navedeno materialnopravno podlago in citirano ustavno določbo, saj imajo zemljišča dostop do javnega cestnega omrežja, zanje pa je možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje. Prav tako sodišče meni, da Odlok, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni v nasprotju z določilom četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 oz. v nasprotju z Ustavo.

Po prepričanju sodišča tožeča stranka tudi neutemeljeno zatrjuje neustreznost meril, ki se upoštevajo za določitev višine nadomestila in so določena v 6. členu Odloka. Ta merila sledijo določilu 61. člena ZSZ/84, pri čemer so v Odloku ta merila natančneje razdelana in se po 11. členu Odloka smotrnost uporabe stavbnega zemljišča upošteva pri stanovanjskih in poslovnih objektih, kriterij izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih pa se po 12. členu Odloka upošteva na območju, ki spada v prvo kakovostno območje stavbnih zemljišč po 4. členu Odloka, kamor pa obravnavana zemljišča ne spadajo. Sodišče ocenjuje, da je takšna ureditev primerna in sledi citiranim zakonskim določbam, navedena ureditev pa ne pomeni neenakosti med zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ampak omogoča ustrezno vrednotenje teh zemljišč, kateremu podlaga je nato plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sicer pa tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način bi naj to, da nezazidana stavbna zemljišča niso ovrednotena po kriteriju smotrne izkoriščenosti, pomenilo nasprotje s 14. členom Ustave RS. Dodatno točkovanje po kriteriju izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih je po 12. členu Odloka omejeno na zemljišča iz I. kakovostnega območja, kar je tudi po presoji sodišča ustavno skladno, saj upošteva, da določena območja in dejavnosti nudijo večjo možnost pridobivanja dohodka in se zato ta zemljišča višje ovrednoti tudi po tem kriteriju, vendar tožničina zemljišča v to kategorijo ne sodijo. Sodišče zato zaključuje, da navedeni Odlok ni v neskladju z Ustavo ali zakonom in torej ni razloga za exceptio illegalis, zato je izpodbijana odločba, ki temelji na zgoraj navedenih zakonski določilih in Odloku, pravilna. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede neenakosti obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah. Navedeni ugovor je zelo pavšalen, saj tožnica ne pove, v primerjavi s katerimi zavezanci in v katerih občinah je ta obremenitev višja.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo tožnice zavrnilo, torej mora sama nositi svoje stroške postopka.