Jedro

Vprašanje pravnomočnosti gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem pravice investitorja začeti z gradnjo po Zakonu o graditvi objektov je stvar upravnega postopka in pomembno zaradi zaščite javnopravne sfere, enako kot tudi uporaba 59.a člena Energetskega zakona, ki našteva dokazila, ki dajejo investitorju pravico graditi infrastrukturo državnega pomena in ki določa, da investitor infrastrukture prične z gradbenimi deli v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožniki pa v obravnavani zadevi uveljavljajo civilnopravno varstvo zaradi posega v svojo lastninsko pravico. Tožena stranka je za poseg imela gradbeno (upravno) dovoljenje. Tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da toženki to dovoljenje pravice do posega v njihovo civilnopravno sfero, katere zaščito uveljavljajo v tem sodnem postopku, ne daje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z začasno odredbo z dne 28.11.2008 toženi stranki prepovedalo vsakršen dostop in izvajanje del za izgradnjo novega daljnovoda 2x 110 kV na odseku V. – S. na nepremičninah, last tožnikov. Na podlagi ugovora tožene stranke pa je sklep o začasni odredbi razveljavilo. Ocenilo je, da tožniki niso izkazali verjetnost obstoja svoje terjatve na prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice. Odločitev je utemeljilo s tem, da je dolžnik (tožena stranka) izkazal pridobitev delnega gradbenega dovoljenja, ki mu dovoljuje izgradnjo daljnovoda med drugim tudi na nepremičninah, na katere se nanaša začasna odredba, pri čemer lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo tudi že po dokončnosti gradbenega dovoljenja, vknjižba stvarne pravice na nepremičnini pa ni pogoj za pričetek gradbenih del. Poleg tega je še ugotovilo, da je pri vseh parcelah, razen pri parceli št. 588/32 k.o. R., vpisana služnostna pravica za postavitev, rekonstrukcijo ter napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnih daljnovodov, le da pri nekaterih nepremičninah sklepi o vpisu še niso pravnomočni.

Proti sklepu se pritožujejo tožniki po pooblaščencu. Trdijo, da tožena stranka še ni pridobila pravic, ki bi ji dovoljevale kakršenkoli poseg v njihovo lastninsko pravico. Poleg tega tudi nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko izvajala kakršnakoli dela. Zato nima pravne podlage za posege v nepremičnine tožnikov. Menijo, da bi bili posegi dopustni le v primeru izpolnjenih treh pogojev in sicer, če bi bile izdane odločbe o ustanovitvi prisilnih služnosti za vse nepremičnine vseh tožnikov, če bi bile vse te odločbe že pravnomočno vpisane v zemljiški knjigi in če bi bilo tudi gradbeno dovoljenje pravnomočno. Sodišče pa v obrazložitvi sklepa ugotavlja, da niso izdane odločbe o ustanovitvi prisilnih javnih služnosti za vse nepremičnine in da vpisi, ki so že opravljeni, niso pravnomočni, glede gradbenega dovoljenja pa, da je dokončno, ne pa tudi pravnomočno. Sam obstoj odločb o ustanovitvi prisilnih javnih služnosti, ki so bile izdane brez ustrezne zakonske podlage, ne predstavlja podlage za poseg. Glede parcele št. 588/32 k.o. R., ki je v solasti B. S. pa tožena stranka nima za poseg nikakršne podlage. Ker se ta parcela nahaja na trasi spornega daljnovoda in je tudi navedena v gradbenem dovoljenju, tožena stranka pa namerava poseči tudi na to nepremičnino, podlage za poseg v nepremičnino B. S. ni. Sodišče tudi ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in ni razpisalo naroka, kar predstavlja kršitev postopka. Če bodo tožeče stranke uspele doseči razveljavitev odločb o ustanovitvi prisilne javne služnosti in gradbenega dovoljenja bo prišlo do nepredstavljive zmede in nepotrebnih stroškov. Začasna odredba je potrebna zato, da se prepreči nasilje, saj so se tožniki zoperstavili toženi stranki že s svojimi telesi, ko je 24.11.2008 poskušala vdreti na njihove nepremičnine. Sploh pa je gradnja daljnovoda brez ustreznih dovoljenj nevarna za življenje. Celotna ureditev prisilnih javnih služnosti pa je po mnenju tožnika ustavno sporna, zato so v okviru pravnega spora že podali ustrezno pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti. Sodišče pa se je tudi neutemeljeno sklicevalo na 59.a člen Energetskega zakona, saj je bila novela EZ-C sprejeta šele po izdaji odločb o ustanovitvi prisilnih služnosti. Ta zakon pa je tudi sicer protiustaven, ker dovoljuje samovoljno in neutemeljeno, enostransko in nepreverljivo poseganje v ustavno pravico do zasebne lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodni in upravni postopek sta prirejena. Vprašanje pravnomočnosti gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem pravice investitorja začeti z gradnjo po Zakonu o graditvi objektov je stvar upravnega postopka in pomembno zaradi zaščite javnopravne sfere, enako kot tudi uporaba 59.a člena Energetskega zakona, ki našteva dokazila, ki dajejo investitorju pravico graditi infrastrukturo državnega pomena in ki določa, da investitor infrastrukture prične z gradbenimi deli v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožniki pa v obravnavani zadevi uveljavljajo civilnopravno varstvo zaradi posega v svojo lastninsko pravico. V postopku morajo dokazati lastništvo nepremičnin ter vznemirjanje lastninske pravice. Prvostopenjsko sodišče je sledilo navedbam tožnikov v tožbi in sprva začasno odredbo izdalo, kasneje pa je z izpodbijanim sklepom na podlagi ugovora tožene stranke začasno odredbo razveljavilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka za poseg imela gradbeno (upravno) dovoljenje, zaradi česar naj ne bi šlo za protipravno ravnanje. Tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da toženki to dovoljenje pravice do posega v njihovo civilnopravno sfero, katere zaščito uveljavljajo v tem sodnem postopku, ne daje.

Kljub temu pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v ugovoru uspešno omajala verjetnost navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe, da gre tožnikom v obravnavanem primeru varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Negatorna tožba je namreč izključena tedaj, kadar je toženec pooblaščen do posegov na podlagi stvarne pravice. V obravnavanem primeru pa tožniki ne izpodbijajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pri vseh parcelah, z izjemo parcele št. 588/32 k.o. R., bila izdana odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist po 110. členu Zakona o urejanju prostora (ZURep-1, Ur. l. RS, št. 110/2002, 8/2003, 33/2007). Gre za tako imenovano nepravo stvarno služnost, za katero se smiselno uporabljajo pravila stvarnega prava za stvarne služnosti. Ustanovi se z odločbo pristojnega upravnega organa, kar pomeni, da nastane v trenutku, ko odločba pridobi zahtevano kvaliteto pravnomočnosti ali dokončnosti, medtem ko vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka (216. člen SPZ). Okoliščina, da vsi sklepi o vpisu služnostne pravice v zemljiško knjigo še niso pravnomočni torej nima vpliva na pravico tožene stranke do posega v nepremičnine tožnikov.

Tudi glede parcele št. 588/32 k.o. R., za katero vpis v zemljiško knjigo ni bil niti predlagan (iz česar je mogoče sklepati, da odločbe o služnosti v zvezi s to parcelo ni) ima sklep sodišča prve stopnje jasne in prepričljive razloge. Navedena nepremičnina namreč ni zajeta v gradbeno dovoljenje, na kar je tožena stranka opozorila že v ugovoru proti začasni odredbi, lastnik te parcele B. S. pa konkretno tej ugotovitvi niti ni ugovarjal. V pritožbi sicer zatrjuje, da gre za nepremičnino, ki se nahaja na trasi spornega daljnovoda in da namerava tožena stranka poseči tudi vanjo, vendar v dosedanji fazi postopka tega s potrebno verjetnostjo ni izkazal. Iz v spis vloženega delnega gradbenega dovoljenja (priloga B3 spisa) je mogoče ugotoviti, da ta parcela v gradbeno dovoljenje res ni zajeta, zato bo v nadaljevanju postopka, ko se bo sodišče ukvarjalo z utemeljenostjo vtoževane terjatve tako, da bo izvedlo vse predlagane dokaze, moral tožnik B. S. sporne okoliščine o nameravanem posegu vanjo še dokazati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).