Jedro

V postopku prisilne poravnave nad majhno, srednjo in veliko kapitalsko družbo je s predlogom prisilne poravnave dovoljeno ponuditi tudi prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev. Prisilno prestrukturiranje učinkuje tako tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje prisilne poravnave. Če je predmet načrta finančnega prestrukturiranja tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev za ločitvene pravice, s katerimi so te terjatve zavarovane, nastane posebna pravna posledica, in sicer mora zastavni upnik v takem primeru po začetku postopka prisilne poravnave za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča. Pravilo o soglasju sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ima tako značilnost posebnega pravila - izjeme od splošnega pravila iz drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP, po katerem začetek in tek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za ločitvene upnike. Iz navedene zakonske določbe nadalje izhaja, da sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. O tem soglasju odloči sodišče na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega odbora nezavarovanih upnikov.

Če mora sodišče v skladu z ZFPPIPP o posamezni zadevi odločiti na podlagi mnenja upniškega odbora in ta v 15 dneh po objavi zahteve za mnenje odločitve o mnenju ne sprejme, velja, da je izpolnjena procesna predpostavlja za odločitev sodišča v zvezi z mnenjem upniškega odbora. Izjav, ki sta jih v tem postopku podala upniška odbora ni mogoče šteti za obrazloženi mnenji, vendar upniškega odbora ni mogoče prisiliti, da svoje mnenje obrazložijo. Če njihovo mnenje ni obrazloženo (soglasje pa niti ni potrebno) se na ta način upniški odbor odpove možnosti za tvorno sodelovanje pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu, o katerem lahko poda mnenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se upniku I. d. d., V., izda soglasje za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na blagu: - blago po komercialnem računu (Commercial Invoice) in Dobavnici (Packing List) družbe J. CO. št. JH61800307 ter B/L št. Q53201906004 in sicer: VODNE ČRPALKE (Water Pumps) - Q250124 SPE 7003 230V (372 kos), - Q750B124 SPE 14503 DN 230V (272 kos) - Q55067 SPR 8503 CN 230V (152 kos) - Q SPR 400118 SPE 4000 RW 230V (200 kos) VRTNE ČRPALKE (Garden Pumps) - JGP60037 WPEm 3100 P 230V (300 kos), skupaj 1296 kos v 549 tovorkih (vse iz kontejnerja EITU000) - blago po komercialnem računu (Commercial Invoice) in Dobavnici (Packing List) družbe N. CO., LTD št. INV2018-011 ter B/L št. YSGSHAKOPG1910178 in sicer: VISOKOTLAČNI ČISTILCI IN DELI (Parts and High Pressure Washer) - FI (HDEM331) (272 kos) - kovinske pištole (250 kos) - palete (5 kos) skupaj 522 kos na 5 paletah (vse iz kontejnerja OOCU796).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika I. d. d., za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na: a) blagu po komercialnem računu (Commercial Invoice) in Dobavnici (Packing List) družbe J. CO. št. JH61800307 ter B/L št. Q53201906004 in sicer: VODNE ČRPALKE (Water Pumps) - Q250124 SPE 7003 230V (372 kos), - Q750B124 SPE 14503 DN 230V (272 kos) - Q55067 SPR 8503 CN 230V (152 kos) - Q SPR 400118 SPE 4000 RW 230V (200 kos) VRTNE ČRPALKE (Garden Pumps) - JGP60037 WPEm 3100 P 230V (300 kos), skupaj 1296 kos v 549 tovorkih (vse iz kontejnerja EITU000), ter na b) blagu po komercialnem računu (Commercial Invoice) in Dobavnici (Packing List) družbe N. CO., LTD št. INV2018-011 ter B/L št. YSGSHAKOPG1910178 in sicer: VISOKOTLAČNI ČISTILCI IN DELI (Parts and High Pressure Washer) - FI (HDEM331) (272 kos) - kovinske pištole (250 kos) - palete (5 kos) skupaj 522 kos na 5 paletah (vse iz kontejnerja OOCU796).

2. Zoper sklep se pritožuje upnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi upnika za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo dolžnik in upravitelj nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je blago, ki ga ima upnik v svoji posesti, pomembno pri opravljanju njegovega podjema, saj bo z njegovo prodajo pridobil finančna sredstva, ki jih potrebuje za opravljanje dejavnosti. Z dobavo kupcem, ki so predhodno naročili to blago, bo ohranil tudi svoje dobro ime, ki bi ga sicer izgubil. Nadalje je povzelo, da je tudi upravitelj izpostavil, da bi bilo potrebno z unovčenjem premoženja počakati do zaključka postopka prisilne poravnave, ločitveni upnik pa se je s svojim predlogom želel zgolj izogniti, da bi sprejeta prisilna poravnava učinkovala tudi zanj.

6. V postopku prisilne poravnave nad majhno, srednjo in veliko kapitalsko družbo je s predlogom prisilne poravnave dovoljeno ponuditi tudi prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev (221.n člen ZFPPIPP). Prisilno prestrukturiranje učinkuje tako tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje prisilne poravnave. Če je predmet načrta finančnega prestrukturiranja tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev za ločitvene pravice, s katerimi so te terjatve zavarovane, nastane posebna pravna posledica, in sicer mora zastavni upnik v takem primeru po začetku postopka prisilne poravnave za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča (5. točka četrtega odstavka 221.n člena ZFPPIPP). Pravilo o soglasju sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ima tako značilnost posebnega pravila - izjeme od splošnega pravila iz drugega odstavka 160. člena ZFPPIPP, po katerem začetek in tek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za ločitvene upnike1. Iz navedene zakonske določbe nadalje izhaja, da sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. O tem soglasju odloči sodišče na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega odbora nezavarovanih upnikov.

7. Upnik je predlog za izdajo soglasja za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na točno določenem blagu podal prvič dne 6. 12. 2019 in ga dopolnil še z vlogami z dne 14. 1. 2020, 19. 2. 2020 in 5. 3. 2020. V svojih vlogah je upnik podrobno opisal svoj položaj, in sicer je navedel, da ima kot špediter do dolžnika terjatve iz naslova organizacije in izvedbe prevoza blaga in oprave drugih storitev v vezi s tem v višini skupaj 72.730,13 EUR. Nadalje je navedel, da ima v zakoniti posesti in pod svojim nadzorom v skladišču v K. dolžnikovo blago (opisano v izreku izpodbijanega in tega sklepa), na katerem uveljavlja pridržno in zastavno pravico kot špediter po špedicijski pogodbi. Upnik je dolžniku že dne 4. 9. 2019 sporočil, da na zadržanem blagu uveljavlja navedeni dve pravici. Navedeno blago je cenilec ocenil na 31.800,00 EUR, zato je upnik v predmetnem postopku prisilne poravnave prijavil navadno terjatev v višini 40.930,13 EUR in zavarovano terjatev v višini 31.800,00 EUR. Upnik je nato še izpostavil, da je svojo zastavno pravico že skušal uveljaviti izvensodno po postopku določenem v 167. členu SPZ, vendar je dražbo za dne 12. 12. 2019 preklical, saj mu je dolžnik dne 11. 11. 2019 posredoval dopis, da bo načrt finančnega prestrukturiranja vključeval tudi prestrukturiranje dolga ločitvenih upnikov, kar še dodatno terja ustavitev vseh aktivnosti glede napovedane prodaje blaga. Upnik je v predlogu zatrjeval tudi, da je čimprejšnja izvedba javne dražbe v najboljšem interesu vseh udeleženih, saj za skladiščenje predmetnega blaga plačuje visoke stroške. Navedel je tudi, da dolžnik niti teoretično ne more računati na sporno blago, ker ga ima upnik v svoji zakoniti posesti in če izgubi posest nad blagom, izgubi tudi svoje pravice. Dolžnik blaga ne potrebuje nujno za svoj podjem, ker je to pravilo pridržano za primere, ko dolžnik to nujno potrebuje za svoj proizvodni proces. Na to blago pa dolžnik ne more računati zaradi opisanega položaja upnika. Upnik je v svojem predlogu izpostavil svoje stališče, da predmetno blago ni nujno za opravljanje dolžnikovega podjema, saj je čisto trgovsko blago in dolžnik lahko svoj podjem nemoteno opravlja tudi brez njega. Tudi če bi dolžnik to blago imel, bi z njim storil isto, kot bo upnik, to je, da bi ga na trgu zamenjal za denarna sredstva, ki bi pripadala upniku. Upnik v predogu opozori tudi na dejstvo, da ima dolžnik na zalogi za 519.229,82 EUR trgovskega blaga, pri čemer je v oktobru 2019 uspel od tega prodati le za 31.902,09 EUR in v novembru 2019 le za 90.266,07 EUR blaga iz zalog. To pomeni, da ima dolžnik na zalogi precej več blaga kot ga je sposoben prodati in da dolžnik še blaga, ki ga ima v posesti ne zmore prodati, blago na zalogi se mu kopiči, njegovo poslovanje pa je tudi brez blaga, ki ga ima v posesti, upnik nemoteno. Zato je jasno, da za prodajo nikakor ne potrebuje še dodatnega blaga. Slednje dodatno kaže na to, da ga ne potrebuje nujno za svoj podjem. Upnik je navedel tudi, da mu je dolžnik v dopisu z dne 17. 9. 2019 predlagal, da mu predmetno blago zaračuna in se nato medsebojne terjatve pobotajo, vendar upnik na to ni pristal. Nadalje mu je v dopisu z dne 26. 9. 2019 predlagal, da se blago proda dolžnikovemu kupcu, kupnino pa se preusmeri upniku za poplačilo njegove terjatve, pri čemer ni navedel, kdo so ti kupci. Če bi imel dolžnik dejansko znane kupce, ki bi jim želel blago dobaviti, bi na ta predlog upnik pristal. Tako pa znanih kupcev ni bilo. Upnik je navedel, da vse to dodatno kaže, da dolžnik pavšalno navaja, da ima kupce za predmetno blago. Dolžnik tudi ni izkazal, da bi za predmetno blago ustvaril razliko v ceni (RVC) v višini 47.800 EUR, saj gre za pavšalne navedbe. Upnik je tudi izpostavil, da niti dolžnik niti upravitelj nista odgovorila, kako bi lahko prodaja blaga, ki bi jo izvedel upnik, negativno vplivala na opravljanje dolžnikovega podjema, zato so ravnanja vseh, ki taki prodaji nasprotujejo, v škodo uspešnem poteku prisilne poravnave in upnikom, predvsem zato, ker je upravitelj v svojem mnenju izjavil, da naj se s prodajo počaka do zaključka postopka prisilne poravnave.

8. Sodišče prve stopnje je predlog upnika posredovalo v mnenje upravitelju, upniškem odboru navadnih upnikov in upniškem odboru ločitvenih upnikov.

9. Iz zapisnika odbora ločitvenih upnikov (p. d. 91), na katerem je bil prisoten tudi upnik I., so upniki razpravljali o podanih zahtevah sodišča za soglasje, vendar so vsi prisotni ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji, da bi o zahtevah odločali, zato sklepa v zvezi s tem niso sprejeli.

10. Iz mnenja upravitelja (p. d. 55) izhaja, da je vlogo upnika odstopil dolžniku in ga pozval, da se do nje opredeli. Dolžnik se je do vloge opredelil in navedel, da predmetno blago nujno potrebuje za poslovanje podjetja in ohranjanje likvidnosti, saj je pridržano blago že v naprej prodano kupcem. Kupci so ustaljeni, znani poslovni partnerji dolžnika, ki so za blago pripravljeni plačati avans, ki pomeni za dolžnika likvidna sredstva. Da blago ni plačano, je razlog v pridržanju blaga s strani upnika. Zato dolžnik nasprotuje podaji soglasja upniku k zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice. Kupci namreč na blago čakajo. Dolžnik je še navedel, da je ravno to pridržanje eden izmed temeljnih razlogov za nastanek insolventnosti, saj je prav zato prišlo do močne okrnitve poslovanja dolžnika. Upravitelj se je s tem dolžnikovim mnenjem strinjal in ga povzel kot svojega.

11. Iz zapisnika druge seje upniškega odbora navadnih upnikov (p. d. 97) pa izhaja, da je odbor pod 5. točko sprejel sklep, da predlogu upnika nasprotuje.

12. Če mora sodišče v skladu z ZFPPIPP o posamezni zadevi odločiti na podlagi mnenja upniškega odbora in ta v 15 dneh po objavi zahteve za mnenje odločitve o mnenju ne sprejme, velja, da je izpolnjena procesna predpostavlja za odločitev sodišča v zvezi z mnenjem upniškega odbora (četrti odstavek 88. člena ZFPPIPP). Izjav, ki sta jih v tem postopku podala upniška odbora ni mogoče šteti za obrazloženi mnenji, vendar upniškega odbora ni mogoče prisiliti, da svoje mnenje obrazložijo. Če njihovo mnenje ni obrazloženo (soglasje pa niti ni potrebno) se na ta način upniški odbor odpove možnosti za tvorno sodelovanje pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu, o katerem lahko poda mnenje2. Sodišče prve stopnje svoje stališče še vedno lahko oblikuje na podlagi drugih (vseh) podatkov v spisu in upoštevaje celotne okoliščine danega primera.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo zgolj na mnenje upravitelja oziroma posredno dolžnika. Pri tem je navedlo, da je upravitelj predlagal, da je potrebno z unovčenjem premoženja počakati do zaključka postopka prisilne poravnave. Vendar kaj takega iz mnenja upravitelja (p. d. 55) ne izhaja. Tak zaključek sodišča prve stopnje glede na relevantno zakonsko določbo, da se soglasje k zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice zavrne, če je premoženje nujno za podjem, pa tudi ne more voditi v zavrnitev soglasja. Če se namreč z unovčenjem premoženja lahko počaka do zaključka postopka prisilne poravnave, tako premoženje potem ne more biti nujno za dolžnikov podjem. Tako drži pritožbeni očitek, da so vsi argumenti upnika s strani sodišča prve stopnje ostali spregledani, kakor tudi, da je sodišče prve stopnje v svojih zahtevah za mnenje upniškima odboroma (p. d. 65 in p. d. 81) samo sprva navedlo, da namerava dati soglasje upniku za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice, nato pa je z izpodbijanim sklepom soglasje zavrnilo.

14. Prav ima pritožba tudi v delu, ko opozarja, da bi morala upravitelj in dolžnik, glede na številne argumente, ki jih je upnik podal v svojih vlogah, podati ustrezne in dokazno podprte protiargumente, ki bi kazali na to, da predmetno blago nujno potrebuje za svoj podjem. Pri sodnem odločanju namreč ne gre za avtomatizem, temveč mora sodišče presoditi vse okoliščine danega primera. Tako navaja upnik številna dejstva, ki izhajajo iz dolžnikovih finančnih in drugih podatkov3 in na njih gradi svoj predlog, upravitelj in dolžnik pa jih nato v okviru svojega mnenja povsem spregledata in se do njih ne opredelita, svoje trditve pa gradita na pavšalnih navedbah. Pri tem je nesporno, da sta upniku terjatev in ločitvena pravica v tem postopku prisilne poravnave priznani4. Nesporno je torej, da ima upnik v svoji zakoniti posesti v skladišču v K. dolžnikovo blago, opisano v izreku tega sklepa, na katerem ima tako pridržno kot zastavno pravico. Za zavarovanje svojih terjatev, nastalih v zvezi s špedicijsko pogodbo, ima špediter zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile izročene za špedicijo in v zvezi z njo, vse dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi (prvi odstavek 870. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zato je utemeljena tudi upnikova trditev, da z izgubo posesti nad predmetnim blagom, izgubi tudi svoje pravice, ki mu gredo v skladu z zakonom. Nesporno je tudi, da je cenilec predmetno blago ocenil na 31.800,00 EUR in da je upnik že skušal svojo zastavno pravico uveljaviti izvensodno po postopku določenem v 167. členu SPZ.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima upnik prav tudi glede dejstev, ki jih je posebej izpostavljal tako v postopku na prvi stopnji kot tudi sedaj v pritožbi, to je, da podaja soglasja k zunajsodni uveljavitvi take ločitvene pravice, kot jo ima upnik, v okoliščinah konkretnega primera nima takega vpliva, kot mu ga pripisuje sodišče prve stopnje. Sodišče soglasje namreč zavrne, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. V konkretnem primeru sicer gre za blago, ki predstavlja podlago za izvajanje dolžnikovega podjema. A pri vprašanju podaje soglasja je potrebno odgovoriti tudi, ali je to blago nujno za opravljanje podjema dolžnika. Upnik pa v zvezi s tem tudi sedaj v pritožbi pravilno opozarja, da razpolaga dolžnik z zalogami v višini 519.229,82 EUR trgovskega blaga, pri čemer je v oktobru 2019 uspel od tega prodati le za 31.902,09 EUR in v novembru 2019 le za 90.266,07 EUR blaga iz zalog. Zato ima upnik prav, ko trdi, da to lahko pomeni le, da ima dolžnik na zalogi precej več blaga, kot ga je sposoben prodati, da dolžnik še blaga, ki ga ima v posesti ne zmore prodati, da se mu blago na zalogi kopiči, njegovo poslovanje pa se lahko realizira tudi brez blaga, ki ga ima v posesti upnik in je predmet soglasja, zato ne more biti nujno za dolžnikov podjem. Vseh teh trditev pa dolžnik s svojimi pavšalnimi navedbami, da ima za to blago že kupce, ni uspel izpodbiti. Če bi dolžnik kupce za predmetno blago dejansko imel, bi moral navesti tudi, kdo so ti kupci. Navesti bi moral, kateri so točno določeni poslovni partnerji, ki bi plačali avans in kako visok je ta avans. Pri tem pa ne gre spregledati, da bi upnik že z izročitvijo blaga dolžniku izgubil nad blagom posest in s tem svojo zastavno oziroma ločitveno pravico.

16. Upnik je opozoril tudi na poskuse dolžnika, ki izhajajo iz predloženih dopisov z dne 17. 9. 2019 in 26. 9. 20195, da bi blago prodal kar upniku, s čimer bi prišel do nasprotne terjatve do upnika, nasproti stoječi terjatvi upnika in dolžnika pa bi se nato pobotali (nadomestna izpolnitev) oziroma da ima kupce, ki jih niti ne navede. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to pomeni, da dolžnik končnih kupcev za blago še nima, kar pomeni, da tudi slednje pomeni, da ni nujno za njegov podjem.

17. Dolžnikove trditve, ki jih povzema upravitelj, v zvezi z nujnostjo predmetnega blaga za opravljanje njegovega podjema so tako povsem nekonkretizirane in pavšalne, zato se sodišče prve stopnje na njih ne bi smelo opreti. Pritožba ima prav tudi, da so enako pavšalne trditve dolžnika, da bi za predmetno blago ustvaril razliko v ceni (RVC) v višini 47.800 EUR. Teh svojih trditev dolžnik prav z ničemer ne podkrepi.

18. Glede na okoliščine danega primera se izkaže, da blago, ki je predmet predloga upnika za podajo soglasja sodišča k zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice, ni nujno za ohranitev podjema dolžnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se upniku izda soglasje za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na blagu, ki je navedeno v izreku tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP vse v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).

1 Dr. N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 531. 2 prim. sklep VSL Cst 235/2014 3 Predvsem Načrta finančnega prestrukturiranja (p. d. 75). 4 Navedeno izhaja tako iz Osnovnega seznama preizkušenih terjatev (p. d. 59 in p. d. 103), kakor sedaj tudi iz končnega seznama zavarovanih terjatev z dne 5. 6. 2020 (p. d. 143) in sklepa o preizkusu zavarovanih terjatev z dne 8. 6. 2020 (p. d. 144). 5 Oba dopisa sta priložena upnikovi prijavi terjatev (p. d. 29).