Jedro

Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo tožnikovemu predlogu za popravo zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 1. 2023 (I. točka izreka), nato pa razsodilo, (1) da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki tožencu nalaga opustitev vožnje z avtomobilom po tožnikovih nepremičninah - parcelah 2286/1, 2286/2 in 2286/3, vse k. o. ... (II. točka izreka), (2) da je toženec dolžan opustiti vsakršno dejanje, ki pomeni poseg in vznemirjanje tožnikove lastninske pravice na nepremičninah - parcelah 2286/1, 2286/2 in 2286/3, vse k. o. ..., zlasti je dolžan opustiti košnjo trave, odtujevanje ali odstranjevanje katerihkoli tožnikovih predmetov, posebej pa ograje, kolov, stebrov električnega pastirja, količkov, mejnikov, lesa, rezanje dela kolov, prekrivanje in poškodovanje mejnikov, odmikanje skal, ter opustiti vsa druga dejanja, ki lahko pomenijo vznemirjanje tožnikove lastninske pravice na njegovih nepremičninah (III. točka izreka), (3) da se tožencu prepoveduje kakršnokoli motenje ali ponovno poseganje in vznemirjanje tožnikove lastninske pravice na navedenih nepremičninah, posebej na način oziroma s košnjo trave in z odstranjevanjem in odtujevanjem kakršnihkoli tožnikovih predmetov, posebej pa ograje, kolov, stebrov, električnega pastirja, količkov, mejnikov, lesa, z rezanjem delov kolov, prekrivanjem in poškodovanjem mejnikov, poškodovanjem in odtujevanjem skal in z vožnjo z avtom (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 2.172,13 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema bistvo (obširnih) pritožbenih navedb.

Toženec sodišču očita, da ni izvedlo ogleda na kraju samem in da zavrnitve dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo. Zaradi procesne kršitve je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na ogledu bi se lahko sodišče prepričalo, da so tožnikova ravnanja protipravna. Tožnik spreminja potek poti (jo premika in oži) in s tem tožencu onemogoča dostop do njegovih nepremičnin. Ograja, ki jo je postavil tožnik, do polovice sega na javno dobro, do polovice pa na tožnikovo nepremičnino. Glede na peti odstavek 51. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok, ki zahteva odmik ograje 0,5 m od parcelne meje, je tožnikovo ravnanje protipravno. Tožnik onemogoča rabo javnega dobra. Javna pot, ki ločuje nepremičnine pravdnih strank, je od nekdaj predstavljala edini dostop do toženčevih nepremičnin. Toženec je (poleg priposestvovanja) kot pravno podlago za izključitev protipravnosti (vznemirjanja) navajal tudi, da mora imeti stavbno zemljišče z zgradbo dostop na javno cesto. Drugačna ugotovitev sodišča (da ni izkazal druge pravne podlage za izključitev protipravnosti) je napačna. Sodišče se ni opredelilo do zapisa v policijskem uradnem zaznamku z dne 11. 1. 2021, da je toženec odstranil količke, ker je bila zožana pot do hiše. Zatrjevana ravnanja ne pomenijo vznemirjanja lastninske pravice. Opisana ravnanja predstavljajo odvzem stvari - tožnik uveljavlja varstvo lastninske pravice na premičninah, ne na nepremičninah. Tožbeni zahtevek je torej nesklepčen (tožnik bi moral uveljavljati reivindikacijski zahtevek). Ker toženec ob zaključku glavne obravnave tožniku ni (več) odvzemal stvari (iz tožnikovih navedb izhaja, da je s tem prenehal leta 2021), bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti (torej z enakimi razlogi, kot je zavrnilo zahtevek glede voženj). Nepravilno je enačenje ograje z električnim pastirjem. Toženec je bil obsojen zaradi odtujitve delov ograje, ki jo je tožnik nastavil na pot z namenom oviranja dostopa do toženčeve nepremičnine. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je v tožnikovo korist zavzelo stališče do trditvene podlage, ki je tožnik ni podal. Nobena od predloženih fotografij ne dokazuje protipravnih posegov. Iz njih ne izhaja, kdaj so bile posnete. Pripisa na fotografiji ni mogoče šteti za navedbo. Izvedba materialno procesnega vodstva na naroku 27. 10. 2022 predstavlja neenakopravno obravnavo pravdnih strank (na pomanjkljivosti tožbene trditvene podlage je opozoril že toženec, zato materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno). Košnja trave že pojmovno ne predstavlja vznemirjanja lastninske pravice, predstavlja ravnanje, namenjeno vzdrževanju nepremičnine. Toženec je pot, ki poteka po javnem dobru, delno pa po tožnikovih nepremičninah, nemoteno uporabljal od leta 1992 do 2019. Pred njim, od leta 1947 dalje, so jo uporabljali njegovi pravni predniki. Dokazna ocena je površna, pomanjkljiva in enostranska. Verodostojnost prič ni ocenjena. Tožnik ni specificiral, kdaj je sam oziroma njegov pravni prednik ustno nasprotoval izvrševanju služnosti. Ne drži, da je bil toženec glede poti v sporu s tožnikovim očetom. Do jasno izraženega nasprotovanja je prišlo šele leta 2019, ko je začel tožnik na delu poti postavljati ovire.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik parcel 2286/1, 2286/2 in 2286/3, vse k. o. ...2 zoper toženca uveljavlja sodno varstvo z negatorno tožbo. Zahtevku za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, s pravno podlago v prvem odstavku 99. člena SPZ3 se toženec upira (tudi) z ugovorom, da tožnikove nepremičnine uporablja kot del poti za potrebe dostopa do svoje nepremičnine (parcela 2436), na podlagi priposestvovane stvarne služnosti hoje in vožnje. Sodišče prve stopnje je opustitvenemu in prepovednemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, saj je štelo, da toženčevi posegi na tožnikovih nepremičninah, presojani kot celota, dosegajo raven vznemirjanja, da niso dovoljeni in da je glede njih podana ponovitvena nevarnost. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med tožnikovimi nepremičninami in toženčevo nepremičnino poteka javna pot (parcela 2640/2), in da je bila meja med njo in tožnikovimi nepremičninami katastrsko urejena leta 2019. Pritožbena teza, da je tožnik postavil ovire (najprej kole in električnega pastirja, kasneje leseno ograjo, za tem kole za električnega pastirja in skale) na javno pot (in s tem ravnal protipravno), nima ne trditvene ne dokazne opore. Sodišče pravilno povzame toženčevo navedbo, da je tožnik s postavljanjem ovir, pot, ki deloma poteka po njegovih nepremičninah, deloma pa po parceli 2640/2, taktično premikal s svojih nepremičnin proti toženčevi nepremičnini. Že navedba o prestavitvi poti s _svojih_ nepremičnin (s postavitvijo ovir) je v nasprotju s tezo o postavitvi ovir na javni poti. Prav tako je z njo v nasprotju toženčev ugovor o priposestvovani služnosti na delu tožnikovih nepremičnin, oziroma o tem, da mu je tožnik s postavljanjem ovir onemogočal izvrševanje te služnosti. Iz predloženih fotografij (z dne 23. 11. 2022, v sklopu fotografij, označenih kot priloga A44) izhaja, da je tožnik količke in skale postavil na svojih zemljiščih, za mejniki. Že zaradi navedenega izvedba ogleda na kraju samem ni predstavljala procesne nujnosti. Zavrnitev toženčevega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustavno skladnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ker toženec po presoji sodišča prve stopnje ni uspel dokazati, da je na delu tožnikovih nepremičnin pridobil stvarno služnost (ta presoja bo predmet pritožbenega preizkusa v nadaljevanju), je ob dejstvu, da je tožnik ovire postavljal na svojih zemljiščih, zatrjevano spreminjanje poteka poti pravno nepomemben vidik spora. Sodišču pa ni treba izvesti dokaza, ki bi služil ugotovitvi pravno nerelevantnega dejstva (213. člen ZPP). Iz enakega razloga se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeliti do zapisa v policijskem uradnem zaznamku (povzetka toženčeve izjave, da je tožnik s količki zožal pot). Širina javne poti, kot jo prikazujejo predložene fotografije (priloge A14, A18, A21, A26), pa tudi v zadostni meri izkazuje, da tožencu zaradi postavljenih ovir ni bil onemogočen dostop do njegove parcele.

7. Tožnik je v okviru izvrševanja svojih lastninskih upravičenj na svojih nepremičninah postavil kole (nastavke za električnega pastirja), ograjo (njene dele – količke, je toženec odtujil, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen) oziroma količke, in kasneje (ob kolih za električnega pastirja) tudi skale. Že v tožbenih trditvah (tožnik je tožencu očital rušenje stebrov električnega pastirja, poškodovanje in odstranjevanje kolov) je imelo sodišče prve stopnje podlago za to, da je pojem "ograja" enačilo z električnim pastirjem (stebri za električnega pastirja), in posledično za pravno presojo, da električni pastir ni ograja v smislu petega odstavka 51. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok.4 Pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage ni utemeljen.

8. Nepravilno je pritožbeno stališče, da tožnik uveljavlja varstvo lastninske pravice z napačno tožbo (ker zatrjuje odvzem premičnih stvari, bi moral vložiti reivindikacijsko tožbo). Prav tako stališče, da odvzem stvari z nepremičnine ni vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini. Negatorna tožba zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem, ki ni odvzem stvari iz posesti. Vznemirjanje mora biti takšne narave, da lastnika ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Biti mora trajno ali ponavljajoče se in protipravno. Tožnik je v postopku trdil in dokazoval, da je s postavitvijo kolov, električnega pastirja in skal izvrševal svoja lastninska upravičenja na nepremičninah, toženec pa ga je s svojimi ponavljajočimi se ravnanji (poškodovanjem in odstranjevanjem kolov, električnega pastirja, skal) pri tem oviral. Njegova zahteva za opustitev posegov (v obliki odstranjevanja nameščenih stvari z nepremičnin) predstavlja zahtevo za varstvo lastninske pravice na nepremičninah (ne na poškodovanih oziroma odstranjenih premičninah). Tožba je torej sklepčna.

9. Pritožniku ne uspe vzbuditi dvoma o pravilnosti dokazne ocene, da je toženec v obdobju od 2018 dalje večkrat, z različnimi ravnanji, posegel v tožnikovo lastninsko pravico na nepremičninah (porušil je stebre električnega pastirja, odstranil del ograje, porezal del kolov, poškodoval in prekril mejnike, odstranil količke, prestavljal skale, izvajal košnjo in vožnjo). Dokazna ocena o vseh pravno odločilnih dejstvih je natančna in celovita, opravljena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v 22. do 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se pritožnik vsebinsko (konkretizirano) ne sooči. Sestavni del dokazne ocene so bili indici, ki so izkazovali različne posege v tožnikove nepremičnine (predložene fotografije na primer prikazujejo skale, odmaknjene s prvotno vodoravne linije, luknje v zemlji, iz katerih so bili odstranjeni koli, odrezane kole in toženca ob lesenih kolih). Te je sodišče prve stopnje povezalo z drugimi dokazi, med drugim, - z izjavo osumljenca (toženca), povzeto v policijskem uradnem zaznamku z dne 11. 1. 2021, da je izpulil lesene količke ograje (priloga A39), - z navedbo toženca (kot tožnika) v motenjskem sporu, da je odstranil količke, dele ograje in rante (priloge A35 – A38), - z izjavo tožnika kot naznanitelja kaznivega dejanja v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 24. 9. 2021, da je bil ob poti odstranjen mejnik (priloga A30), ter - z izpovedjo prič A. A. in B. A. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti obeh prič (izpovedi), je neresničen (ocena o verodostojnosti izhaja iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tudi vsebinsko prazen (razlogom za oceno, da gre, ne glede na sorodstveno povezanost s tožnikom, za verodostojni priči, pritožnik konkretizirano ne nasprotuje). Pritožnik neutemeljeno problematizira dejstvo, da predložene fotografije ne omogočajo določitve časa zatrjevanih posegov. Sodišče prve stopnje je lahko posege dovolj natančno časovno umestilo (predvsem v obdobje po geodetski odmeri v letu 2019), ter jih opredelilo za ponavljajoče se (oziroma trajne) s pomočjo drugih dokazov. S temi dokazi je lahko tudi preverilo verodostojnost datumov, pripisanih na fotografijah.

10. Na več mestih pritožbe izražena graja o arbitrarnosti in neenaki obravnavi pravdnih strank ni utemeljena. Načeloma drži, da sodišče ni dolžno izvesti materialno procesnega vodstva, če na pomanjkljivo trditveno podlago opozori že nasprotna stranka. Vendar to avtomatično ne pomeni, da sodišče z izvedbo materialno procesnega vodstva, kljub predhodnim opozorilom nasprotne stranke, prekorači dopustno mejo. Meja, kdaj sodnik preseže pooblastilo iz 285. člena ZPP5 oziroma kdaj njegovo ravnanje vzbuja dvom o nepristranskosti, je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Sodišče prve stopnje z izvedbo materialno procesnega vodstva na naroku 27. 10. 2022, glede na vsebino predhodnih toženčevih ugovorov, ni prekoračilo dopustne meje.6

11. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev opustitvenega zahtevka v zvezi z vožnjo po tožnikovih parcelah.7 Odločilno je, da toženec v času vložitve tožbe z vznemirjanjem (z odvzemanjem, poškodovanjem stvari) še ni prenehal. Tožba je bila zato vsekakor potrebna. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo očitane nekonsistentnosti med presojo, da opustitveni zahtevek glede voženj ni utemeljen, in ugotovitvijo, da je toženec posegal v tožnikovo lastninsko pravico tudi z vožnjo. V konkretnih okoliščinah primera je sodišče prve stopnje tudi košnjo trave (ki jo toženec priznava) pravilno štelo za nedopusten poseg (poseg, ki ga tožnik ni dopuščal).

12. Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. SPZ v 210. členu služnost opredeljuje kot pravico uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Po drugem odstavku 217. člena SPZ nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Enako je določal pred 1. 1. 2003 veljavni prvi odstavek 54. člena ZTLR .8 Glede na zatrjevano posest od leta 1992 dalje bi moral toženec dokazati, da lastnik služečih nepremičnin do leta 2012 izvrševanju služnosti ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tega dokaznega bremena ni zmogel. Tožnik je postal lastnik parcel 2286/1, 2286/2 in 2286/3 leta 2015, pred tem je bil lastnik njegov oče. Toženec je izpovedal, da je bil že s tožnikovim očetom v sporu glede poti (enkrat se je z njim tudi fizično sprl) in da je bil na meji že od leta 2001 dalje nameščen električni pastir, s katerim je tožnikov oče nasprotoval njegovi uporabi. Že toženčeva izpoved ne potrjuje ugovorne navedbe o 20-letni neovirani uporabi (v kateremkoli obdobju znotraj obdobja 1992 do vložitve tožbe v letu 2021). Tudi zato tožniku ni bilo treba natančno (datumsko) opredeliti, kdaj (pred 2019) je nasprotoval uporabi svojih nepremičnin. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (_nemini res sua servit_), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče. Tek priposestvovalne dobe pred letom 1992 je torej pojmovno izključen.

13. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je oprt pravilen materialnopravni zaključek, da je utemeljena tožnikova zahteva za varstvo z opustitvenim in prepovednim zahtevkom. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi stroške v zvezi z njo. Tožniku pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njegove pritožbene stroške. Ti zajemajo 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,9 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za preučitev zadeve in konzultacijo s stranko (100 točk) ter poročilo stranki (20 točk), saj ne gre za samostojne storitve – vse so že zajete v storitvi po tar. št. 22/1 OT. Znesek 279,99 EUR je toženec dolžan tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Vse v obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v katastrski občini ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju ob navedbi posamezne parcele opušča navedbo katastrske občine. 3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 4 Ki določa, da je ograjo mogoče postaviti na parcelno mejo s soglasjem mejaša, brez soglasja mejaša pa jo je mogoče postaviti 0,5 m od parcelne meje. 5 Po 285. členu ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. 6 Sodišče prve stopnje je tožnika med drugim pozvalo, da poda natančnejši opis posegov v nepremičnine ter opis predloženih fotografij. Toženec je v odgovoru na tožbo glede predloženih fotografij trdil, da so tožnikova zatrjevanja pavšalna, nekonkretizirana, ter podal svoje videnje o tem, kaj prikazujejo. 7 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da toženec od začetka 2022 ne vozi več po tožnikovih nepremičninah, ter presodilo, da je zato zahtevek v tem delu nepotreben, brezpredmeten. 8 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami. 9 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.