Jedro

Tožena stranka v zvezi s potnimi nalogi ni zatrjevala, da z njimi ne razpolaga, temveč da jih ocenjuje kot nezanesljive za ugotavljanje števila ur opravljenega dela tožnika. Ocena stranke, da določena listina ni zanesljiv dokaz za dokazovanje določenega dejstva, pa stranke ne odvezuje dolžnosti, da takšno listino kljub temu predloži sodišču na podlagi 227. člena ZPP. Nepredložitev takšne listine ima za posledico uporabo dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka menila, da so potni nalogi nezanesljiv dokaz za dokazovanje števila opravljenih ur dela, bi jih vseeno morala predložiti sodišču, nato pa poskušati z drugimi dokazi ovreči njihovo verodostojnost. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se šteje za dokazano, da je tožnik opravil vtoževano število nadur. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo evidenci opravljenih nadur, ki jo je v spis vložil tožnik, saj tožena stranka dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil, ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova nadur obračunati bruto zneske, navedene v I. točki izreka, od teh bruto zneskov plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.141,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, medtem ko svoje stroške postopka nosi sama.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal 6 dni na teden, saj to iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke ne izhaja. Zakonita zastopnica je pojasnila, da tožnik dela ni vedno opravljal po 6 dni na teden, temveč vsakokrat drugače in da so mu bili tudi med tednom omogočeni prosti dnevi. Pojasnila je, da točnega števila dni, ko je tožnik opravljal delo, ni mogoče podati brez vpogleda v pisne evidence. Sodišče se do predloženih listinskih dokazov tožene stranke ni opredelilo, prav tako pa se ni opredelilo do njenih ključnih trditev, s tem pa je bilo toženi stranki onemogočeno pravno varstvo v predmetni zadevi. Zato je prišlo tudi do kršitve 22. člena Ustave RS. Ker so bile tožnikove trditve prerekane, se ne morejo šteti za priznane. Tožnik je bil zaposlen za redni delovni čas in sicer 40 ur tedensko oziroma 8 ur na dan. Relacije, ki jih je opravljal, so predstavljale razdaljo med 100 in 700 kilometri. Tožnik je sam izpovedal, da več kot 500 km ni opravil. Ob povprečni hitrosti vožnje 90 km/h bi to razdaljo lahko prevozil v 5 urah in pol, kar je 2 uri in pol manj, kot je znašal njegov delovni čas. Delo je bilo vedno organizirano tako, da so ga lahko delavci opravili v okviru rednega delovnega časa, zato potrebe po opravljanju nadur ni bilo. Tožnik ni izkazal, na podlagi česa so nadure nastale, kaj je njihova vsebina, niti ni izkazal vtoževane višine teh nadur. Svoje evidence je pripravil zgolj po spominu, iz evidenc tožene stranke pa ne izhaja, da bi bile nadure dejansko opravljene. Drugih listin (tahografov) tožena stranka ni mogla predložiti, saj jih je, upoštevajoč veljavno zakonodajo, po preteku dveh let uničila. Edini verodostojni dokazi so bili torej osebni kartoni in plačilne liste, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik je svoje delo opravljal le v okviru rednega delovnega časa, tožena stranka ni vedela, da naj bi tožnik nadure opravljal in mu jih tudi ni odobrila. Delo je namreč organizirala tako, da ga je bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času. Pri ugotavljanju delovnega časa je treba upoštevati tudi 3. člen ZDCOMPD, brez tahografov pa ni mogoče ugotoviti dejanskega števila opravljenih nadur. Sodišče števila opravljenih ur ni moglo ugotavljati na podlagi tožnikovih pavšalnih zatrjevanj in njegovih evidenc, ki so bile očitno prirejene za potrebe tega postopka. Tudi sam tožnik je pojasnil, da se ne spomni točno, koliko ur je dejansko opravil. Njegovi izračuni ne izhajajo iz izhodišč, kot so določena za upoštevanje delovnega časa delavcev in ugotavljanja nadur. Tožnik ni z ničemer pojasnil, kako je izračunal vtoževane nadure, saj to iz njegove trditvene podlage ne izhaja. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo VDSS opr. št. Pdp 233/2014, kjer je bilo dejansko stanje identično. V tej zadevi je tožnik predlagal predložitev tahografov, nato pa zmotno navajal, da ti podatki niso zanesljivi in da naj bi bili pravilnejši podatki iz potnih nalogov. Ker je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo le k predložitvi tahografov, s katerimi pa tožena stranka ni razpolagala (ker jih je v skladu z veljavno zakonodajo uničila), ni bilo podlage za uporabo 227. člena ZPP. Tožena stranka je predložila tudi osebne kartone za tožnika, vendar pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker drugih listin tožena stranka ni imela, ni mogla ustrezno in substancirano prerekati višine vtoževanega tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, ni storilo, prav tako ni storilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer ni v celoti pravilno uporabilo določbe petega odstavka 227. člena ZPP (kar izrecno navaja tožena stranka v pritožbi), vendar pa to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se ni opredelilo do njenih ključnih navedb, oziroma ker ni upoštevalo listin, ki jih je vložila v spis. Ta kršitev je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju (ne pa, če se sodišče ne opredeli do navedb ene od strank). Ker tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala odločilnih dejstev, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede navedenega preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (kar določa drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Ker je tudi izrek izpodbijane sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP ni podana. Glede na zgornje ugotovitve je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

6. S pritožbeno navedbo, da ne drži, da tožena stranka ni zanikala, da je tožnik opravljal delo 6 dni na teden, ker naj bi zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala drugače, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Do ugotovitve, da tožena stranka ni zanikala tožnikovega 6 dnevnega dela na teden, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika in zakonite zastopnice tožene stranke (ki je izpovedala, da težko reče, da je tožnik delal redno 6 dni na teden in da je bil vmes med tednom tudi kdaj prost). Glede na to, da tožena stranka tega dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval, niti ni prerekala, in glede na izpovedbe obeh strank je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki delal 6 dni na teden. O tem odločilnem dejstvu torej ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki.

7. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 227. člena ZPP nepravilno zaključilo, da se štejejo trditve tožnika o opravljenih nadurah in o številu opravljenih nadur za dokazane, zato ker tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje ni predložila potnih nalogov z evidenco o delovnem času ter izpisov voznikove kartice oziroma tahografa. S temi pritožbenimi trditvami tožena stranka dejansko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2015 med drugim pojasnila, da s tahografi za vtoževano obdobje ne razpolaga več, saj jih je na podlagi 11. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.) uničila, ker je minilo več kot 2 leti po preteku obdobja, na katerega so se nanašali. Namen edicijske dolžnosti stranke iz 227. člena ZPP je, da predloži listino, ki je pri njej in na katero se je sklicevala nasprotna stranka. Temeljna predpostavka edicijske dolžnosti je v tem, da nasprotna stranka sploh razpolaga s takšno listino. Ker je tožena stranka zatrjevala, da s tahografi ne razpolaga več (ker jih je na podlagi 11. člena ZDCOPMD uničila) in ker tožnik ni predlagal nobenih dokazov za ugotovitev resničnosti te trditve, je šteti, da tožena stranka teh tahografov ni imela več. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje glede teh tahografov ni moglo uporabiti dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP (torej da se šteje dejstvo, ki ga je želel tožnik s to listino dokazati) za dokazano.

8. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo toženi stranki s strani sodišča s sklepom naloženo tudi, da predloži potne naloge za tožnika (ki vključujejo tudi evidenco opravljenih ur). V zvezi s temi listinami je tožena stranka navajala, da po veljavni zakonodaji niso obvezne in da se izdajajo zgolj zaradi evidence obračuna dnevnic. Navajala je, da se nanje ne vpisujejo podatki o opravljenih urah, če pa jih zaposleni kljub temu vpisujejo, so ti podatki nerelevantni. Po njenih trditvah so sicer potni nalogi neverodostojen dokaz za predmetni postopek, saj na podlagi njih ni mogoče zanesljivo ugotoviti števila ur rednega delovnega časa in števila nadur. V zvezi s temi listinami torej tožena stranka ni zatrjevala, da z njimi ne razpolaga, temveč da jih ocenjuje kot nezanesljive za ugotavljanje števila ur opravljenega dela tožnika. Ocena stranke, da določena listina ni zanesljiv dokaz za dokazovanje določenega dejstva, pa stranke ne odvezuje dolžnosti, da takšno listino kljub temu predloži sodišču na podlagi 227. člena ZPP. Nepredložitev takšne listine ima za posledico uporabo dokaznega pravila iz že omenjenega petega odstavka 227. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka menila, da so potni nalogi nezanesljiv dokaz za dokazovanje števila opravljenih ur dela, bi jih vseeno morala predložiti sodišču, nato pa poskušati z drugimi dokazi ovreči njihovo verodostojnost. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se šteje za dokazano, da je tožnik opravil vtoževano število nadur. Posledično tej ugotovitvi se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo VDSS opr. št. Pdp 233/2014 z dne 31. 7. 2014, kjer se je pritožbeno sodišče opredeljevalo tudi do dokazne vrednosti potnih nalogov.

9. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo tudi na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo, ko je dokazno ocenilo preostale izvedene dokaze, kar pomeni, da izpodbijana sodba ne temelji le na tem, da se štejejo dejstva, ki jih je tožnik želel dokazati s potnimi nalogi, zaradi njihove nepredložitve za dokazana. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila dolžna tožena stranka voditi evidenco ur o izrabi delovnega časa za tožnika (vključno z nadurami) na podlagi 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06). Tožena stranka pa tudi teh evidenc, ki se hranijo trajno, v dosedanjem postopku ni predložila.

10. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Prav tako nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene, ki jo se sprejelo sodišče prve stopnje in glede ugotovljenih odločilnih dejstev, ki so sodišču prve stopnje nudila podlago za ugotovitev, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je sledilo evidenci opravljenih nadur, ki jo je v spis vložil tožnik, saj tožena stranka dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil, ni predložila. Tožena stranka je sicer v spis vložila osebne kartone za tožnika za sporno obdobje (B6-B9), vendar pa je v zvezi s temi listinami zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da gre pri teh osebnih kartonih za podatke iz tožnikovih plačilnih list. Iz plačilnih list tožnika (A3) je razvidno, da mu je tožena stranka v vtoževanem obdobju obračunavala plačo le v obsegu polnega delovnega časa, tako da tudi osebni kartoni (ki so bili dejansko povzetki podatkov iz plačilnih list tožnika, torej podatkov o polnem delovnem času), niso predstavljali evidence dejanskega tožnikovega delovnega časa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Posledično tožnikovih osebnih kartonov ni upoštevalo kot dokaza, iz katerega bi izhajalo, da tožnik nadur v vtoževanem obdobju ni opravil. 11. Glede na to, da je iz tožnikove evidence opravljenih ur dela razvidno, koliko nadur mesečno je tožnik opravil, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik z ničemer ni pojasnil, kako je izračunal število opravljenih nadur. Ker je tožnik že v tožbi obrazložil način izračuna vrednosti nadure (upošteval je bruto urno postavko, povečano za 30 %) so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni ustrezno pojasnil višine vtoževanega tožbenega zahtevka.

12. V zvezi z odrejanjem nadurnega dela je tožniku sodišče prve stopnje sprejelo jasne in pravilne zaključke v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožnik delo opravljal z vednostjo tožene stranke, tožena stranka mu je to delo odrejala, prav tako pa tega dela ni bilo mogoče opraviti v rednem času. Na podlagi izpovedb strank je zaključilo, da je tožena stranka tožniku dajala točna navodila glede dela in sicer, kje naložiti blago, kje ga raztovoriti, kakšni so termini in kdo so stranke. Kljub temu, da mu izrecno ni odredila nadurnega dela, mu je odrejala delovni čas, delo, destinacije poti, na podlagi tega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik nadurno delo dejansko opravljal z vednostjo in v korist tožene stranke. Glede na to so pritožbene navedbe tožene stranke, da za tožnikovo nadurno delo ni vedela, da mu ga ni odrejala, oziroma da je bilo nepotrebno, neutemeljene.

13. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje, da je tožnik glede na povprečno število prevoženih kilometrov na dan in glede na povprečno hitrost vožnje dnevno vozil 5 ur in pol, kar naj bi pomenilo, da mu nadur ni bilo potrebno opravljati, pa so pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih pravočasno ni mogla uveljavljati (337. člen ZPP). Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo. Razen tega so te pritožbene navedbe tudi vsebinsko neutemeljene, saj tožena stranka z njimi le hipotetično ugotavlja trajanje tožnikovega delovnega časa (brez ustreznih dokazov o trajanju delovnega časa, v katerem je tožnik v spornem obdobju dejansko opravil delo pri toženi stranki).

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.