Jedro

Ločitvena pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku stečaja, temelji na pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave, in ne na predhodni odredbi. Ločitvena pravica je bila priznana kot nepogojna in s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo je o njej pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 894,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo prednostno poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 47.077,90 EUR iz ločitvenega premoženja, in sicer denarnih sredstev tožene stranke, ki se nahajajo na depozitnem računu Okrajnega sodišča v Celju, št. SI560110-0696-0022-409 v višini 47.077,90 EUR. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 4/2019-8 z dne 19. 2. 2019 dopustilo revizijo glede naložitve prednostnega poplačila zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (pcto. 47.077,90 EUR) glede vprašanja, ali s sklepom o potrditvi prisilne poravnave pogojna ločitvena pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pridobi naravo nepogojne in pravnomočno priznane ločitvene pravice, na katero kasneje začeti stečajni postopek več ne vpliva.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča spremeni na način, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa se naloži plačilo vseh pravdnih stroškov v tej zadevi.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – Tožeča stranka je na podlagi predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. Z 89/2012 z dne 13. 9. 2012 pridobila pogojno zastavno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih tožene stranke, opredeljenih v 1. točki obrazložitve te sodbe.

– Okrožno sodišče v Celju je nad toženo stranko vodilo postopek prisilne poravnave s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev (221.t člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prestrukturiranju (ZFPPIPP)). Prisilna poravnava je bila pravnomočna dne 3. 9. 2015. – V postopku prisilne poravnave je bil s sklepom o potrditvi prisilne poravnave pravnomočno ugotovljen obstoj ločitvene pravice v zavarovanje terjatve tožeče stranke na premoženju tožene stranke, opredeljenem v 1. točki obrazložitve te sodbe.

– Nad toženo stranko se je 23. 6. 2016 začel stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. St 354/2016. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila novo zavarovano terjatev in ločitveno pravico na deponiranih denarnih sredstvih v višini 47.077,99 EUR.

– Stečajni upravitelj je priznal prijavljeno terjatev, prerekal pa je obstoj prijavljene ločitvene pravice na premoženju tožene stranke, opredeljenem v 1. točki obrazložitve te sodbe.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da pravnomočni sklep o potrjeni prisilni poravnavi skladno s tretjim odstavkom 215. člena ZFPPIPP predstavlja pravni naslov za pridobitev ločitvene pravice na ločitvenem premoženju stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je s trenutkom pravnomočnosti postopka prisilne poravnave pridobila nepogojno zavarovano terjatev, saj je po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi že imela možnost vlaganja izvršilnih predlogov za vsakokrat zapadli znesek nove zavarovane terjatve. Sklep o potrjeni prisilni poravnavi ima učinek pravnomočne sodne odločbe in na tej podlagi je tožeča stranka pridobila pravico in ne zgolj pričakovano upravičenje.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je pravnomočni sklep o prisilni poravnavi pravni naslov za pridobitev ločitvene pravice in da vprašanje, ali je bila ločitvena pravica pridobljena s predhodno odredbo, ni pravno odločilno. Tožeča stranka je ločitveno pravico – pravico poplačati svojo (novo) zavarovano terjatev iz premoženja tožene stranke, tj. sredstev na depozitnem računu, pridobila s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi, izdanem v postopku prisilne poravnave s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev in priznanjem poplačilne pravice nove zavarovane terjatve z izvršbo na denarna sredstva na depozitnem računu. S pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi ni pridobila le izvršilnega naslova za novo zavarovano terjatev, pač pa tudi ločitveno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih v višini 47.077,90 EUR. Ločitveno pravico na premoženju tožene stranke je torej tožeča stranka pridobila pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je tožbeni zahtevek za prednostno poplačilo terjatve iz ločitvenega premoženja v stečajnem postopku utemeljen in izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

**Revizijske navedbe**

9. Z revizijo tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje zagrešili, ko sta zaključili, da je tožeča stranka s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave St 392/2014, na podlagi predhodne odredbe po ZIZ, pridobila nepogojno in pravnomočno priznano ločitveno pravico. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč upnik s predhodno odredbo pridobi pogojno zastavno pravico, ta pa se lahko opraviči le na podlagi izdanega sklepa o izvršbi. S sklepom o prisilni poravnavi je bila ta pogojna ločitvena pravica in terjatev tožeči stranki (še enkrat) priznana, vendar sklep o potrjeni prisilni poravnavi nima narave sklepa o izvršbi, zato naj ne bi bilo mogoče šteti, da je s pravnomočnostjo sklepa o prisilni poravnavi tožeča stranka pogojno zastavno pravico, pridobljeno na podlagi prej izdane predhodne odredbe, že opravičila. Tožeča stranka naj bi s potrditvijo prisilne poravnave pridobila le izvršilni naslov za svojo pogojno ločitveno pravico iz predhodne odredbe. Na podlagi tega izvršilnega naslova naj bi bila v nadaljevanju šele upravičena v zakonsko določenem roku predlagati izvršbo na obravnavani depozit in s tem opravičiti predhodno odredbo oziroma s sklepom o potrditvi prisilne poravnave priznano pogojno ločitveno pravico. Zmotno naj bi bilo stališče višjega sodišča, da je s potrditvijo prisilne poravnave pogojna ločitvena pravica postala nepogojna. Tožeča stranka naj bi mogla s potrditvijo prisilne poravnave pridobiti le tiste pravice, ki jih je imela, in ne več. S sklepom o potrditvi prisilne poravnave namreč predhodna odredba ni prenehala veljati.

10. Z dnem začetka stečajnega postopka se ustavi postopek zavarovanja s predhodno odredbo in se razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku. S tem dnem naj bi skladno s 4. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP tožeča stranka izgubila pravico predlagati izvršbo na denarni depozit in s tem opravičiti s predhodno odredbo in sklepom o potrditvi prisilne poravnave priznano pogojno ločitveno pravico. Pravzaprav naj bi tožeča stranka to pravico izgubila že s potekom roka za predlaganje izvršbe po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave.

11. Tožena stranka stališče višjega sodišča izpodbija tudi iz razloga vrstnega reda pridobitve zastavne pravice na predmetu zavarovanja in posledično vrstnega reda poplačila ločitvenih upnikov ter njihovega enakopravnega obravnavanja. Če bi veljalo stališče pritožbenega sodišča, naj bi bila tožeča stranka oškodovana glede vrstnega reda, saj je bila prisilna poravnava potrjena bistveno pozneje, kot je bil opravljen rubež. Takšno tolmačenje naj bi postavljalo v neenakopraven položaj (1) upnike, ki jim je zaradi stečaja prenehala predhodna odredba, in na drugi strani upnike, ki so imeli ločitveno pravico priznano s potrjeno prisilno poravnavo, ter (2) upnike, ki so v prisilni poravnavi prijavili svoje terjatve ter pogojne ločitvene pravice, pridobljene s predhodno odredbo, in na drugi strani upnike, ki tega niso storili.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

12. V postopku prisilne poravnave sta bili tožeči stranki priznani tako nova zavarovana terjatev (1. točka drugega odstavka 221.t člena ZFPPIPP) kot tudi ločitvena pravica. Ločitvena pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku stečaja, temelji na pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave, in ne na predhodni odredbi. Tožena stranka posledično nima več ugovora iz 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. V postopku prisilne poravnave so se namreč ločitvene pravice utesnile, zato je s tem nastalo novo zavarovanje. Skladno z 2. točko enajstega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa se za novo zavarovano terjatev smiselno uporablja določba 215. člena ZFPPIPP, v tretjem odstavku katere je določeno, da je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Smiselna uporaba te določbe za zavarovano terjatev pomeni, da to velja tudi za ločitveno pravico. Irelevantno je, s kakšnimi razlogi in na katerih pravnih podlagah se je obravnavala ločitvena pravica v prisilni poravnavi. Zaradi tega se kot neutemeljene izkažejo vse revizijske navedbe, na podlagi katerih tožena stranka izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje iz razloga neopravičenosti predhodne odredbe. Ločitvena pravica je bila priznana kot nepogojna in s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo je o njej pravnomočno odločeno.

13. Na ločitveno pravico, ugotovljeno s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, pozneje začeti stečajni postopek praviloma več ne vpliva. V tem primeru je ločitveno pravico v skladu z drugim odstavkom 308. člena ZFPPIPP mogoče izpodbijati samo na dva načina: (1) če je bila ločitvena pravica pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, s tožbo po 275. členu ZFPPIPP, ali (2) iz razlogov, ki bi nastali po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi (npr. da je bila terjatev poplačana), s tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. V tej zadevi tožena stranka ni zatrjevala nobene od navedenih okoliščin.

14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o neustreznosti vrstnega reda poplačila ločitvenih upnikov zaradi (zatrjevane) poznejše pridobitve ločitvene pravice s potrjeno prisilno poravnavo namesto na podlagi predhodne odredbe. Tožeči stranki je bila v postopku prisilne poravnave priznana nova zavarovana terjatev kot tudi ločitvena pravica na podlagi obstoječega pravnega položaja v prisilni poravnavi. V postopkih zaradi insolventnosti se namreč vsi upniki, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavajo enako (46. člen ZFPPIPP). To pomeni, da se v postopku prisilne poravnave enako obravnava pravni položaj vseh že obstoječih upnikov, če so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, in njihov položaj se nato opredeli v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi. Če pride pri obravnavi terjatev in zastavnih pravic do kakšnih nepravilnosti, je treba pomanjkljivosti prisilne poravnave uveljavljati v samem postopku prisilne poravnave ali pozneje na način, kot izhaja iz prejšnjega odstavka. S tem se kot neutemeljen izkaže tudi revizijski očitek o neenakem obravnavanju upnikov, ki so v postopku prisilne poravnave prijavili svoje terjatve in pogojne ločitvene pravice, in na drugi strani upnikov, ki tega niso storili. Sicer pa prijava terjatev in ločitvenih pravic upnikov v prisilni poravnavi tudi ni pogoj za njihovo upoštevanje in enako obravnavo.

**Odločitev o reviziji**

15. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

16. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije. Tožeči stranki je v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške v skupnem znesku 894,50 EUR, kot izhaja iz stroškovnika v odgovoru na revizijo (II. točka izreka).