Jedro

Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je po zakonu v diskrecijski pravici generalnega direktorja policije, ali bo v taksativno naštetih primerih iz prve do šeste alineje prvega odstavka 61. člena ZODPol policistu odvzel pravico izvajati policijska pooblastila.

Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi poleg navedbe predpisa, na katerega je oprl svojo odločitev (prvi odstavek 61. člena ZODPol), pojasnil tudi razloge, na podlagi katerih je utemeljil, zakaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje navedeni predpis, odločil tako, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Policija (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku (pri katerega poimenovanju je v tej odločbi prišlo do očitne pomote) kot javnemu uslužbencu, zaposlenem na Policijski upravi Celje, Policijski postaji ..., v Skupini za varovanje državne meje, na delovnem mestu policist SR-NDM, na podlagi pete alineje prvega odstavka 61. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) z dnem vročitve te odločbe odvzela pravico izvajati policijska pooblastila, ker ne izpolnjuje več pogojev za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „ZAUPNO“ (točka 1 izreka), ter odločila, da se mu odvzame službena izkaznica, orožje in uniforma ter se mu prepreči dostop do evidenc, zlasti se mu prekličejo vsa gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja Policija (točka 2 izreka). V nadaljevanju izreka je še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je bilo tožniku preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „ZAUPNO“. Iz pogodbe o zaposlitvi in pripadajočih aneksov ter sklepa izhaja, da tožnik zaseda delovno mesto policist SR-NDM, iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji pa, da je eden od pogojev za opravljanje nalog na delovnem mestu, ki ga tožnik zaseda, tudi veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „ZAUPNO“. Glede na to tožnik s preklicem dovoljenja za dostop do navedenih tajnih podatkov, posledično ne izpolnjuje več pogojev za dostop do tajnih podatkov zahtevane stopnje. Prvostopenjski upravni organ navaja pravno podlago, ki je v peti alineji prvega odstavka 61. člena ZODPol, nadaljnji ukrepi, ki izhajajo iz točke 2 izreka izpodbijane odločbe, pa so utemeljeni s petim odstavkom 61. člena tega zakona. Ker so v konkretnem primeru izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti odvzema policijskih pooblastil tožniku, je prvostopenjski upravni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Po izdaji izpodbijane odločbe je bil izdan sklep o popravi pomote z dne 29. 11. 2017, ki se nanaša na pomoto v imenu tožnika v izreku izpodbijane odločbe.

4. Tožnik je zoper navedeno odločbo v zvezi s sklepom o popravi pomote vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) ter ugotovila, da nosi tožnik svoje stroške postopka in da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razloga absolutno bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, zato se je ne da preizkusiti. Iz vsebine 61. člena ZODPol namreč izhaja, da je odločitev o odvzemu pravice izvajati policijska pooblastila v diskrecijski pravici upravnega organa (generalnega direktorja), ki odloča v upravni stvari, zato bi moral upravni organ svojo odločitev utemeljiti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov glede odločitve o odvzemu pravice izvajati policijska pooblastila, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, stranki pa ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. III U 182/2014. 6. Tožnik navaja, da gre za odločbo, izdano po prostem preudarku, ki mora vsebovati vse sestavine obrazložene odločbe, poleg tega pa mora izpolnjevati še dva dodatna elementa, in sicer mora odločba navesti tudi zakon in razloge, zakaj je organ tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka, kot to določa peti odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ mora navesti razloge, ki so ga napotili, da je med dvema ali več pravno enako možnih odločitev izbral tisto, ki izhaja iz dispozitiva odločbe. Upravni organ je tako dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah pooblastila, ki mu ga daje zakon v formalnem in materialnem pogledu, pred tem pa mora ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1044-93-5 z dne 12. 1. 1995).

7. Po tožbenem zatrjevanju je tožena stranka z obrazložitvijo izpodbijane odločbe izpolnila le prvi del, in sicer je navedla zakonsko podlago, ki toženi stranki daje možnost, da odloči po prostem preudarku, ni pa izpolnila pogoja o obrazložitvi, zakaj je tako odločila in kako je uporabila obseg in namen prostega preudarka. Tožena stranka bi morala v obrazložitvi navesti tudi razloge, ki so jo vodili pri odločitvi in ne zadostuje, da se v obrazložitvi sklicuje le na predpis, po katerem je pooblaščena, da odloči o stvari po prostem preudarku. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 942-93-6 z dne 12. 10. 1994. 8. Glede na navedeno je bila tožniku kršena tudi pravica do pravnega sredstva, saj mora biti odločba obrazložena do te mere, da jo je mogoče preizkusiti, saj je smisel 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

9. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem ponavlja razloge za odločitev iz obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da ne držijo tožbene navedbe, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker ni ustrezno obrazložena. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodatno navaja, da je odgovor na tožbo tožene stranke zelo skop in se do ključnih stališč tožnika sploh ne opredeljuje, ker zgolj povzema svoje navedbe iz drugostopenjske odločbe. V skladu z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Tožnik ponovno izpostavlja, da ZODPol navaja, da lahko generalni direktor policije z odločbo odvzame policistu pravico izvajati policijska pooblastila v taksativno naštetih primerih. To pomeni, da je odločitev o odvzemu pravice izvajati policijska pooblastila v diskrecijski pravici upravnega organa, glede obrazloženosti odločb, ki so sprejete na podlagi diskrecijske pravice, pa tožnik ponavlja navedbe iz tožbe.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga za sprejem odločitve prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je potrdil drugostopenjski upravni organ, predstavlja 61. člen ZODPol, ki v prvem odstavku določa, da lahko generalni direktor policije z odločbo odvzame policistu pravico izvajati policijska pooblastila v taksativno naštetih primerih, med drugim, če ne izpolnjuje več pogojev za dostop do tajnih podatkov zahtevane stopnje (peta alineja tega odstavka). V drugem odstavku 61. člena ZODPol je določeno, da generalni direktor policije z odločbo odvzame policistu pravico izvajati policijska pooblastila na podlagi ocene zdravstvene komisije, da ni zmožen za opravljanje svojega dela, ali če ugotovi, da je član politične stranke. V nadaljnjih odstavkih tega člena je določena dopustnost pritožbe zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena (tretji odstavek) ter nadaljnje ravnanje generalnega direktorja policije, v četrtem odstavku glede premestitve policista na drugo delovno mesto oziroma prenehanju delovnega razmerja, v petem odstavku pa, da se policistu iz prvega in drugega odstavka tega člena odvzamejo službena izkaznica, orožje in uniforma ter se mu prepreči dostop do evidenc.

14. Glede na takšno vsebino določbe prvega odstavka 61. člena ZODPol, ki predstavlja v konkretni zadevi pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve, sodišče kot nesporno ugotavlja, da je po zakonu v diskrecijski pravici generalnega direktorja policije, ali bo v taksativno naštetih primerih iz prve do šeste alineje prvega odstavka 61. člena ZODPol policistu odvzel pravico izvajati policijska pooblastila.

15. Vsebino zahtevane obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, ureja peti odstavek 214. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru, če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Obrazložitev odločbe, izdane po prostem preudarku, mora torej poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP, vsebovati tudi navedbo predpisa ter razloge, s katerimi je organ utemeljil, zakaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje predpis, odločil tako, kot je. V razlogih mora biti naveden obseg (to je zakonski okvir, v mejah katerega lahko organ odloča po prostem preudarku) in namen, zaradi katerega je bilo zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.

16. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati zgoraj navedene podatke, čemur tožnik v predmetni tožbi oporeka.

17. Sodišče v nasprotju s tožbenimi navedbami ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi poleg navedbe predpisa, na katerega je oprl svojo odločitev (prvi odstavek 61. člena ZODPol), pojasnil tudi razloge, na podlagi katerih je utemeljil, zakaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje navedeni predpis, odločil tako, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Navedel je, da je bilo tožniku preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „ZAUPNO“, tožnik pa je zaposlen na delovnem mestu, za katerega je, v skladu z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji, kot eden od pogojev za opravljanje nalog določeno veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov navedene stopnje tajnosti. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pristojni organ glede na okoliščine zadeve izbral edino možnost odločitve, in razlogi, iz katerih je razvidno, da je ravnal v mejah pooblastila, ki mu ga daje zakon. Takšna obrazložitev zadosti zahtevam obrazložitve odločbe v konkretnem primeru.

18. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče pripominja, da bi lahko bil tovrstni ugovor utemeljen v primeru, če dovoljenje za dostop do tajnih podatkov navedene stopnje tajnosti ne bi predstavljalo pogoja za delovno mesto, ki ga zaseda tožnik. Ker pa je to eden od pogojev za opravljanje nalog na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnik, pa je z navedbami v izpodbijani odločbi zadoščeno zahtevam ustrezne obrazložitve odločbe ter ni podana tožbeno zatrjevana kršitev določb postopka in tudi ne kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodna praksa, na katero se predmetna tožba sklicuje, pa se po presoji sodišča nanaša na drugačno dejansko stanje in pravno podlago, kot je podana v obravnavani zadevi.

19. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe, ampak zgolj ocena teh dokazov v povezavi z uporabo relevantnih določb postopka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer sodišče izpostavlja, da tudi sam tožnik ni predlagal oprave glavne obravnave. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.