Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni zakonita, saj ji tožena stranka niti vabila na zagovor niti odpovedi ni pravilno osebno vročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006, opredeljena kot sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka 1 izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2008 in ji še traja do odločitve sodišča prve stopnje, zato ji je tožena stranka dolžna od 31. 8. 2008 do dneva odločitve sodišča, to je dne 7. 2. 2011, priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji za to obdobje mesečno obračunati plačo v višini 2.747,23 EUR bruto, od te odvesti davke in prispevke in izplačati neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka 2 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 825,97 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka 3 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 49.450,14 EUR (točka 4 izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru nezakonita, ker tožnici ni bila vročena osebno po določbah 140. - 142. člena ZPP, pravno zmotna, še posebej glede na sočasno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela preko svojega pooblaščenca. Pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni razlogov, zakaj je bila vročitev pooblaščencu nepravilna. V konkretnem primeru je namreč nesporno, da je pooblaščence odpoved pogodbe o zaposlitvi z ostalimi prilogami prejel in na tej podlagi je tožeča stranka tudi sprožila konkretni spor. Ob upoštevanju 6. odstavka 139. člena ZPP, po katerem se na napake vročitve ne more sklicevati tisti, ki je pisanje dejansko prejel, pa način vročitve ni pomemben. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je tožena stranka pravilno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav ne s pošiljanjem na naslov prebivanja po fikciji, ampak šele dne 22. 10. 2008, ko je celotno pisanje za tožečo stranko prejel njen pooblaščeni odvetnik. Pravilo, da se lahko osebna vročitev opravi preko pooblaščenca, izhaja iz 1. odstavka 137. člena ZPP. Tako dejstvo, da je bila vročitev opravljena šele mesec in pol po tem, ko je tožena stranka sprejela sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR nikjer ne določa, v kolikšnem času po izdanem sklepu o odpovedi, mora delodajalec vročitev opraviti. Tako se sodišče prve stopnje, glede na svoje razloge, v vsebino odpovednega razloga sploh ni spuščalo in ga tudi ni obrazlagalo, zato se ga ta pritožba ne dotika, saj preizkus sodbe v tem delu ni mogoč. Glede na to, da tožnice na delo ni bilo več kot pet dni, kar štiri mesece, brez opravičila, pa utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini ni vprašljiva. Nadalje pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti zagovora v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR in tako napačno uporabilo določila o vročanju, saj iz nespornega dejanskega stanja in izvedenih dokazov izhaja, da tožeča stranka ni bila dosegljiva, da se je skrivala in celo v tem konkretnem postopku ni želela navesti svojega naslova prebivanja in da toženi stranki ni bilo znano, kje se nahaja. Četudi ji je tožena stranka vročala pisno obdolžitev na naslov prebivanja v Sloveniji, je takrat že vedela, da se tožnica tam več ne nahaja, saj se je že pred meseci izselila iz Slovenije, domnevno nekam v Anglijo, tako da je jasno, da zagovora enostavno ni bilo mogoče izvesti. Ob tem pa je pomembno tudi to, da iz navedb tožnice izhaja, da se je direktorja tožene stranke bala in tudi tako zagovor ne bi bil mogoč. Glede na vse navedeno bi bilo od delodajalca nemogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, takšno stališče pa potrjuje tudi določba 2. odstavka 83. člena ZDR.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da mora biti skladno z določilom 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR odpoved delavcu vročena osebno in po pravilih ZPP, temu pa tožena stranka, ki je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi posredovala s priporočeno poštno pošiljko, ni zadostila. Res je v končni fazi tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela po posredovanju svojega pooblaščenca, vendar pa takšna vročitev ni v skladu s 87. členom ZDR, sploh pa tožena stranka ni izkazala, da je tožnica pooblaščenca pooblastila za sprejem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pri vročanju vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postopala po 142. členu ZPP, ampak je opravila navadno vročitev po 140. členu ZPP in zaradi odsotnosti tožnice skladno s 141. členom ZPP štela, da je vročitev opravljena. Po stališču tožeče stranke pa fikcija vročitve ni mogla nastopiti, saj ji listine niso bile vročene osebno. Nadalje navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 111. člena ZDR. Absurdno je stališče tožene stranke, da gre za trajajočo kršitev, pri čemer rok, v katerem mora delodajalec delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, prične teči šele z dnem prenehanja kršitve. Če bi bilo namreč takšno stališče tožene stranke pravno pravilno, potem tožena stranka tožeči stranki še danes ne bi smela odpovedati njene pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke, da zagovor ni potreben, saj okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca nemogoče pričakovati, da ga delavcu omogoči, niso obstajale . Pri tem opozarja na zakonsko določilo, v katerem so našteti primeri, v katerih se ne pričakuje od delodajalca, da delavcu omogoči zagovor v postopku izredne odpovedi in sicer, kadar je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delavec to odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Tožena stranka je bila očitno mnenja, da je zagovor potreben, saj drugače tožnici ne bi podala pisne obrazložitve z vabilom na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena ter materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008 nezakonita, saj tožnici ni bila vročena skladno z določili 2. in 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določata, da mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Vročitev mora biti opravljana po pravilih pravdnega postopka. Tožena stranka je sicer tožnici tako vabilo na zagovor kot tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, t.j. K. 1, vendar pa ji listin ni vročala skladno z določili ZPP o osebnem vročanju po 1. odstavku 142. člena tega zakona, zato ji ti dve listini nista bili vročeni. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po pooblaščenki. Po 137. členu ZPP se pisanja vročajo pooblaščencu le v primeru, če ga stranka ima. Tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu pooblaščenca. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni pravilno vročila niti pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilna. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na določilo 6. odstavka 139. člena ZPP, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Dejstvo je, da je pooblaščenec tožene stranke šele na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni mogoče šteti za osebno vročitev. Ker tako tožnici niti obdolžitev pred izredno odpovedjo z vabilom na zagovor niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nista bili pravilno vročeni, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga in tako v postopku ni potrebno ugotavljati niti ali je bil zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potreben, niti ali je izredna odpoved pravočasna. Sodišče prve stopnje jo je utemeljeno razveljavilo. Posledično temu je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja in vse pravice, ki iz njega izvirajo, do dneva odločitve sodišča prve stopnje t.j. do 7. 2. 2011, saj je tožnica postavila zahtevek po 1. odstavku 118. člena ZDR. Pri tem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo mesečno plačo v bruto znesku 2.747,23 EUR, saj tak znesek bruto plače izhaja iz plačilnih list za meseca julij in avgust 2008 (A6). Najmanj tolikšno plačo pa bi tožnica prejemala tudi v naslednjih mesecih. Tako je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo mesečni bruto znesek plače v višini 2.747,23 EUR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), tožena stranka pa tudi ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).