Jedro

Po določilu drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) mora sodišče pri reševanju spora o skupnem premoženju bivših zakoncev ugotoviti, kolikšen je delež vsakega izmed njiju na tem premoženju in ne zgolj delež tistega izmed njiju, ki je začel spor. Namreč skupno premoženje bivših zakoncev je pri ugotavljanju njunih deležev nedeljiv materialnopravni pojem. To pomeni, da mora sodišče deležno razmerje obeh strank na skupnem premoženju določiti le tako, da upošteva celoto to je celoten predmet spora. O sporu je bilo - kar se deležev pravdnih strank na skupnem premoženju tiče - pravnomočno odločeno ter zato ne obstaja v reviziji omenjena (sicer le od tožnikove volje odvisna) nevarnost ponovnega spora o delu tožbenega zahtevka, s katerim v pravdi ni uspel. Sicer bi po pravilih procesnega prava moralo sodišče formalno višji tožbeni zahtevek zavrniti, vendar pa ta opustitev ni vplivala na pravilnost ali zakonitost pobijanega dela sodbe kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da predstavlja enonadstropna stanovanjska hiša v O., stoječa na parc. št. 70/2 k.o. V. v zakonski zvezi pravdnih strank pridobljeno skupno premoženje in da znaša tožnikov delež na njem 4/9, toženkin delež pa 5/9. O stroških postopka pa je odločilo tako, da mora toženka povrniti tožniku 106.391,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni, na toženkino pritožbo pa je delno spremenilo stroškovno odločbo tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku le 55.395,00 SIT stroškov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogoma, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi v zanju neugodnih delih.

Tožnik izvaja v reviziji, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč le delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ni pa z izrekom zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Izrek sodbe bi moral vsebovati celotno odločitev ter so drugačni razlogi sodbe sodišča druge stopnje nesprejemljivi. Nikjer ni napisano, da ne bi mogel tožnik še dodatno uveljavljati svojo solastnino na skupnem premoženju.

Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, to je drugi odstavek 59. člena ZZZDR. Tožnik je uveljavljal s tožbo delež na skupnem premoženju do 1/2 le zaradi poenostavitve zadeve, čeprav je dejansko prispeval več k nastanku spornega premoženja. Gradnja je namreč rastla le, dokler je bil tožnik v zakonski zvezi s toženko, sedaj pa gradnja stoji in brez njegovega prispevka ne bi bilo nobenega skupnega premoženja, saj so bili toženkini prispevki majhni. Zgrešena je tudi stroškovna odločba sodišča druge stopnje. Toženka je le občasno priznavala tožniku delež do 1/3 in zato ni bilo podlage za zniževanje stroškovne obveznosti toženke.

Po toženkinih izvajanjih je ugotovljeno dejansko stanje dajalo podlago za ugotovitev višjega njenega deleža na skupnem premoženju, kot pa sta to ugotovili sodišči druge in prve stopnje ter sta zato zmotno uporabili materialno pravo. Hkrati pa pomeni to, da je nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Vsi dokazi niso ocenjeni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Zbrano dokazno gradivo utemeljuje zaključek, da znaša njen delež 2/3, saj je skrbela za dva skupna otroka, delala je za družino, pri gradnji je delala tudi osebno ter organizirala potek gradnje ter je v posledici vsega tega sedaj zdravstveno povsem izčrpana. Nasprotno pa je tožnik zanemaril družino ter živel ugodno in trošil denar.

Obe pravdni stranki sta na vročeni nasprotni reviziji odgovorili, pri čemer sta povzemali trditve, ki sta jih iznašali med postopkom. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročenih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

V revizijah obeh pravdnih strank zatrjevano nasprotje med izrekom to je odločitvijo in razlogi sodb sodišč obeh nižjih stopenj, je mogoče opredeliti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Taka kršitev postopka po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena ne s sodbo sodišča druge stopnje in ne s sodbo sodišča prve stopnje. Razlogi sodb obeh nižjih sodišč so medsebojno skladni in tudi s sprejetima odločitvama, vsebinsko pa izčrpni in dovolj jasni. Kolikor pravdni stranki vidita nasprotje med ugotovljenim dejanskim stanjem in sprejeto odločitvijo to je določitvijo njunih deležev na skupnem premoženju, pa pomeni njuno nestrinjanje z materialnopravno presojo spora, ki lahko predstavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Po določilu drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) mora sodišče pri reševanju spora o skupnem premoženju bivših zakoncev ugotoviti, kolikšen je delež vsakega izmed njiju na tem premoženju in ne zgolj delež tistega izmed njiju, ki je začel spor. Namreč skupno premoženje bivših zakoncev je pri ugotavljanju njunih deležev nedeljiv materialnopravni pojem. To pomeni, da mora sodišče deležno razmerje obeh strank na skupnem premoženju določiti le tako, da upošteva celoto to je celoten predmet spora. O sporu je bilo - kar se deležev pravdnih strank na skupnem premoženju tiče - pravnomočno odločeno ter zato ne obstaja v reviziji omenjena (sicer le od tožnikove volje odvisna) nevarnost ponovnega spora o delu tožbenega zahtevka, s katerim v pravdi ni uspel. Sicer bi po pravilih procesnega prava moralo sodišče formalno višji tožbeni zahtevek zavrniti, vendar pa ta opustitev ni vplivala na pravilnost ali zakonitost pobijanega dela sodbe kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

Spor pravdnih strank je bil tudi sicer materialnopravno to je v skladu z določilom drugega odstavka 59. člena ZZZDR pravilno razrešen. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v zakonski zvezi, je treba izhajati iz določbe prvega odstavka 59. člena ZZZDR, po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Kadar en ali oba bivša zakonca uveljavljata v sporu večja deleža kot pa se po zakonu domneva, se spor razreši na podlagi določila drugega odstavka 59. člena ZZZDR. To določilo primeroma našteva pravno upoštevne okoliščine, ki vplivajo na določitev večjega oziroma manjšega deleža na skupnem premoženju. Iz teh določb je mogoče zaključiti, da določitev deležev ni posledica zgolj računske operacije, v kateri bi se obračunavali zaslužki, vrednost dodatnega dela, krediti in podobno, pač pa je potrebno upoštevati celovitost odnosov obeh bivših zakoncev v vsem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja in kar se odraža mimo v njunih zaslužkih še v njuni skrbi za družino, skupne otroke, skupno gospodinjstvo in podobnem ter tudi njuno udeležbo v obliki neposrednega dela pri pridobivanju novega to je skupnega premoženja. Tako se upošteva vsako prizadevanje bivših zakoncev, ki ima lahko materialen pomen za nastanek skupnega premoženja. V zvezi z revizijskimi izvajanji tožnika je posebej potrebno opozoriti, da njegove nedvomno večje možnosti zaslužka v Nemčiji še ne pomenijo njegovih bistveno večjih denarnih prispevkov kot pa so bili toženkini, da pa je bilo potrebno na strani toženke upoštevati mimo njenih denarnih vlaganj še skrb za skupna otroka, njen prispevek v delu pri sami gradnji, pri organizaciji gradnje in podobno. Na strani obeh pravdnih strank sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali vse ugotovljene oblike njunih aktivnosti, ki so prispevale k nastanku skupnega premoženja, na strani toženke pa dodatno tudi vrednost stavbnega zemljišča, ki je bila s pomočjo izvedenca vrednostno ocenjena v razmerju do celotne gradnje. Pri opredelitvi višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju sta sodišči druge in prve stopnje po oceni revizijskega sodišča v zadostni meri upoštevali in vrednostno pravilno ovrednotili prispevke obeh pravdnih strank ter sta sprejeli pravno pravilne zaključke o višini deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje torej tudi po oceni revizijskega sodišča odločitev, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 4/9 in toženkin delež 5/9. Reviziji pravdnih strank zato neutemeljeno uveljavljata, da sprejeta odločitev ni materialnopravno pravilna.

Odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka je sklep (po petem odstavku 129. člena ZPP), s katerim se postopek ni pravnomočno končal (v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP). Revizijska izvajanja tožnika, ki se nanašajo na nestrinjanje s stroškovno odločitvijo, zato niso mogle biti predmet revizijskega preizkusa.

Ker z revizijama pravdnih strank uveljavljane kršitve niso bile podane, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrniti (člen 393 ZPP).

Ker pravdni stranki v revizijskem postopku nista uspeli, je odločitev o revizijskih stroških odpadla (prvi odstavek 154. člena ZPP).