Jedro

V 185. členu ZPP je določeno, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev. Vendar pa lahko sodišče s sklepom dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 387,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je v konkretnem primeru stroške postopka potrebno odmeriti upoštevajoč načelo uspeha v pravdi. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnikov uspeh 100 %. To pa ni pravilno, saj je tožnik tožbo spremenil in zahteval 2.513,34 EUR, medtem ko mu je toženka plačala 738,24 EUR, kar pomeni, da tožnikov uspeh znaša le 29,37 %. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi sklepa ni razvidno, na kakšen način je bil ugotovljen tožnikov uspeh v pravdi. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je priznane pravdne stroške tožnika v celoti naložilo v plačilo toženki.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo o stroških postopka, ki se je zaključil z ustavitvijo zaradi umika tožbe. Za odločitev o stroških je odločilen uspeh tožnika v postopku, ta pa je odvisen od vprašanja, ali je bila v predmetni zadevi tožba spremenjena (zahtevek povišan) ali ne. Tožnik je 3. 2. 2017 vložil tožbo, s katero je zahteval obračun in plačilo 580,00 EUR bruto s pripadki. S pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2017 je predlagal spremembo tožbe tako, da je zahtevek zvišal na 2.513,34 EUR s pripadki. Toženka je spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2018 nasprotovala.

8. V 185. členu ZPP je določeno, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev. Vendar pa lahko sodišče s sklepom dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo. Kljub navedbi vrednosti spornega predmeta 2.513,34 EUR iz sklepa o ustavitvi postopka in izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v obeh primerih odločalo o zahtevku brez spremembe. Zavzelo je pravilno stališče, da je bila tožba potrebna in da je tožnik tožbo umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Zato je štelo, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom v celoti, pri čemer tudi toženka v pritožbi sama navaja, da je izpolnila zahtevek v višini 738,24 EUR bruto, torej celo več, kot je tožnik s tožbo zahteval. 10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).